»(...) in školjčno razklano, razvpito kot kljun.« (Ikarovo perje, stran 387)
Na dan, ki pripada številu pet, dvoobzornemu svetilu, kovinskosti in še mnogim pripisom o lastnostih v odnosih, na dan, ki je petnajsti, sredinski v mesecu, ko je vse v operjanju, olistanju, vzcvetenju... prejeti roman o čudežih in čudakih, ki so: Veselonc, Ikar, Jon, Vladimir, Minotaver. Knjiga, posvečena edini imena vredni ženski, Eriniji, odganja vojno – tudi samostalnik ženskega spola. Roman Ikarovo perje je čudež slovenščine. Kaj torej početi s čudežem? Dodati mu še vsaj en čudež: romaneskni triptih Borodin. Ta prvega ublaži.
Ikarovo perje namiguje na lastnost perja in ne na lastništvo. Vsakršno perje postane Ikarovo perje. Tridelnost romana Ikarovo perje sovpada z romanesknim triptihom Borodin. V triptihu je posebej izpostavljeno, da je njegovo poimenovanje vzeto po vasici blizu ruskega glavnega mesta, kjer se je v ne tako davni davnini zgodila, da je južnozahodni cesar ponižal severovzhodneže. V davni davnini pa so Ikar, Jon in Minotaver doživeli občasno ponižanje od Erinije, ki je edina izza smrti se dogajajoča, divja in samovoljna, braneča pravico, ki presega olimpijsko možatost.
Obe knjigi, Ikarovo perje in Borodin, sta najkrepkejša zaušnica vojni. Sta zaušnici, ki poudarita tisti zapis za uhljem; in desnim in levim. Sta zaušnici, ki zbijeta pisalo za uhelj položeno, z roko ulovljeno, ošiljeno, za boj s pomeni priostreno.
Če je osnova uveljavljene romaneskne strukture potovanje, ki ga opravlja ali klativitez ali deseti brat, je romaneskna struktura, ki jo izpiše ikarsko pero, tavanje od stene do stene v blodnjaku, v katerem je tudi tavanje pravzaprav poganjanje telesa na vozičku, kar je takorekoč obsedelost na pripravi, s katero se ne potisne prav daleč. Pa četudi bi se sedeči kako rešil podvozja, mu premike omeji dejstvo, da je breznogec, ki se potiska nad breznom, sestavljajočim blodnjak v času, določenim z večnostjo. V triptihu Borodin se Grega pl. Bavtar pusti zapečatiti v krsto, da doživi onostranskost še v tukajšnjosti in zdajšnjosti. Njega neso, Veselonca hromi bližina.
V bližini se mu ponuja Erinija v vseh oblikah ženskega, ženstvenega, ženskosti. Je edina in mnogoterna. Je kos, kost in kosa vsem petim moškim, je kakor dlan s petimi prsti in je pest, polna perja. Veselonc jo naproša k porivanju, Ikar ji je najtesnejši, ko pade vanjo, Jon se ji pusti posvojiti, Vladimir jo opeva, Minotaver se od nje ogradi. Erinija ni sicer jalovka, a tudi ne mati. Erinija je tista zemlja, prst in gruda, s katero se usklajuje rast in kateri se ne more zavojevati. Njene grudi so iz grude, njeni prsti iz prsti, ostalo je zemljato, zemlja v vseh oblikah: od prahu do blata, od pepela do kamnin, od magme do kometov. In še iz nečesa je: vsebuje jo tisto, kar se izmika tako govorici kot pisavi; in je poved v govorici, stavek v pisavi. Erinija je slovenščina, ki jo goji Veselonc.
Vzporejanje pisarije Ikarovo perje z izpiski Borodin je seveda pristransko, saj obe mojstrovini zajemata vsaka iz svoje skladenjske sestavljanke. Pomembneje od vzporejanja je določevanje besedišča v Ikarovem perju glede na besedišče, ki ga je pogojevalo. Vzrok določenemu besedišču je slovenjenje. Obstaja pravilo, da se sloveni vse, kar že ni poslovenjeno in kar še pričakuje poslovenitev. Tako je tudi s skladenjskim vzorcem. A Veselonc se tudi tu podela podse. Slovenska Erinija tako rine vanj, da mu ne preostane ne časa in ne možnosti, da slovenščine ne bi stalno izusteval. In pero piše, Vladimir piha vanj, da je priostritev, Ikarovo delo, uspešna in dejavna. Prebira, kakopak, Jon. A Minotaver? On poskrbi za zrast listov v knjigo debeluško. Minotaver, posebljen tiskar, založnik, trgovec in tudi knjižničar postori vse, kar si knjiga, blodnjak znakov, zasluži. In še za nekaj poskrbi: za čas, ki je potreben, da se prek osemsto stransko vezanko razbere. Minotavrova kletev uroča.
S stališča obsežnosti je – primerljivo – knjiga Borodin sprejemljivejša, lažja, usklajenejša. Ikarovo perje je za v skladišče, za v najnižje lege slovenščine, za v njene temelje: kljub frfotavosti, že z naslovom pogojeno, težko sede, lažje leže; a ne v oziru na Erinijo!
Osrednji del z naslovom Ah, deško seme vsaj nakaže tovrstno frfotavost. Smeri tako ali tako ni. Znakovni blodnjak je večen, zazidan, brezizhoden, morda ovalen, morda obkotan, morda oboje.
Osrednji del triptiha Borodin predstavlja osrednjo sliko na prenosnih tristranih oltarjih, služečih za verske ali posvetne igre, ki so potrebovale ustrezno ozadje, podlago. Takšne uporabe osrednji del Ikarovega pera ne pozna. Če je že brizg osnovni motiv, je osnovni motiv osrednjega dela Borodina sojenje, ki ni sejanje semena. A tovrstne primerjave, podrejene presoji, so že v osnovi jalove. Jalovo pa je tudi pisanje v Ikarovem perju, kar mojstrovino še bolje ovrednoti: je neponovljiva, ne da se je posnemati, je samotna v svoji bohotnosti; in od tod jalova. Jalova kot zaklad, ostajajoči zaklad, ki se mu ne odvzema... morda strahoma, spoštljivo dodaja.
En tak dodatek bi bil: v blodnjaku Ikarovega perja umeščati Borodino, vas, ležečo v blodnjaku padlih, med tavajočimi, med zaletavajočimi se, med vsemi, ki ne vedo početi drugega, kot drug drugemu predrugačiti že razpadle truge v grudi.
Erinija je smrt v brizgih, česar pa slovenščina ne sprejme, saj ima spomenike, ki so temelji plesišču.
S tovrstnega stališča je lahko Ikarovo perje tudi prvo in zadnje berilo. A vmesnost?
