Zapustil sem torej starčevo stanovanje in se napotil domov. Po pravici povedano, magija me je še vedno zanimala in misel po živi izkušnji me še ni minila. Med knjigami, ki sem jih nakupil potem, ko sem prevzel dediščino in se pričel zanimati za okultno, je bila tudi neka nenavadna knjiga, ki sem jo zasledil v nekem angleškem antikvariatu in jo naročil preko spleta. Naslov je bil »Liber Lilith«, poanta knjige pa je bila delno fiktivna delno pa grimorij. Leposlovni del je obsegal zgodbo o nekem Nemcu, ki je s pomočjo omenjenega grimorija (ki je bil vsebovan v drugem delu knjige) priklical Lilitu in njene hčere, ter z njimi spolno občeval, dokler ga ni slast tega duhovnega seksa tako prevzela, da je postal – Lilitin suženj! Naposled se mu je zmešalo in končal je v umobolnici. Drugi del knjige je vseboval dejanski grimorij, to je magično knjigo za priklic Lilitu. Ne vem, kaj me je pičilo, toda potem, ko sem knjigo prebral, sem napol v šali napol zares izrekel nekaj magičnih formul iz omenjene knjige, ki so bile napisane v stari grščini.
Najprej se ni zgodilo nič, in bil sem prepričan, da bo tako tudi ostalo. Potem pa me je ponoči nenadoma navdala nenavadno močna spolna sla. Hkrati sem dobil neprijeten občutek, da v svojem stanovanju nisem sam: da me opazujejo nekakšna bitja. Občutek se je vedno bolj stopnjeval. Čez čas sem bitja počasi pričenjal razločiti: bile so ženske s perutmi, toda najbolj zapeljivih oblik. Letala so po sobi, se včasih oprijela sten, potem, ko so se sten oprijela, so se spremenile v velike ženske in včasih tudi moške spolne organe: nekaj časa so bile nalepljene na zid kot velike zidne gobe v obliki spolnih organov, dokler se niso počasi raztopile in stekle po steni v obliki ženskih & moških spolnih izločkov. Ti izločki so oddajali nek nenavaden vonj, ki je še spodbujal mojo pohoto. Počakal sem nekaj dni: teh ženskih bitij, ki sem jih zaznaval z duhovnimi očmi, je bilo v mojem stanovanju vse več in več. Denarja za bordel nisem imel, nič ni pomagalo, moral sem masturbirati. Takoj pa, ko sem to storil, seje neko bitje zalepilo name. Občutek je bil nenavadno nasladen, približno tak, Sergej, kot bi imel spolni odnos z angelom, le da močna pohota, ki je izžarevala iz teh duhovnih bitij, nekako ni sodila k duhovni subtilnosti, kakršna naj bi bila lastna angelom. Rekel sem si, kar bo, pa bo, in pustil ženskemu bitju, da me je zajahalo. Tedaj pa se je zgodilo nekaj grozljivega: lepa ženska nameni seje nenadoma spremenila v stvor, v nekakšno bitje, podobno pol stari vešči in pol hobotnici, in mi v usta, nos, v rit in penis ovila nekakšne lovke, podobne tistim, ki jih imajo velelignji. Moja energija je v trenutku upadla: počutil sem se povsem izžetega. Potem so se name spravila še ostala ženska bitja. Z menoj so komunicirala telepatsko, zahtevala pa so (vsaj tako sem jih razumel), da jim darujem svoje seme. Spolna sla in zahteve so postajale vedno bolj nasilne. Moral sem narediti kompromis in enemu od teh bitij, za katere sem zgroženo ugotovil, da so succubusi, darovati seme. Potem sem se odločil iskati pomoč.
Nekje sem našel številko eksorcista ljubljanske škofije. Bil sem že nekoč pri njem, to je bilo takrat, ko sem se odvajal od drog in meje teta prepričala, da sem ga obiskal. Živel je v neki samotni hribovski fari in na moje prsi polagal šatuljo, v kateri je bila trska Sv. križa. Bil sem zelo skeptičen: če bi našteli vse take trske, ne bi dobili samo več križev, ampak kar cel gozd. Toda, pravijo, da v sili tudi vrag muhe žre; povrhu sem bil prepričan, da škoditi ne more. Poklical sem ga kar iz mobilnega telefona. Ugotovil sem, da ni več župnik na tisti samotni fari, pač pa da je v nekem domu za ostarele duhovnike. Dogovoril sem se za srečanje.
Po krajši vožnji z avtobusom sem tisti dom našel razmeroma hitro. Eksorcista sem se spominjal sicer kot ostarelega, toda še krepkega možakarja. Bilo je očitno, da se je v tem času močno postaral. Pristopil sem k njemu, on pa je vstal in mi poljubil roko. Bilo mi je nerodno, da mi star duhovnik poljublja roko, s katero sem počel…no, marsikaj. Eksorcist me je povprašal po imenu, in povedal sem mu ga. Razložil sem mu simptome. Neda bi me pretirano pozorno poslušal, je pokimal. Nato je od nekod vzel nekakšne zamaščene in nekoliko pomečkane liste in pričel z izganjanjem. Le-to je sestojalo iz dolgega recitiranja molitev, litanij svetnikom, priprošenj materi Božji, in podobno. Potem me je vprašal, kdo je v meni. Nekoliko negotovo (nisem namreč imel občutka, da je kdorkoli v meni, čutil sem samo nadlegovanje) sem dejal, da Lilit. Stari je zadovoljno pokimal, in z zaklinjanji pričel veliko bolj odločno insvečano. Motilo pa me je, ker se je – zaradi starostne demence, verjetno – nekajkrat zmotil pri mojem imenu. Namesto Andreas je večkrat dejal Mathias, in ves čas sem ga moral popravljati. Ko so se molitve in zaklinjanja končala, sem upanja poln odšel.
Toda – spremembe ni bilo. Ženska bitja so postala še bolj agresivna. Sedaj so od mene zahtevala, naj se znebim vseh blagoslovljenih predmetov. Nisem jih imel veliko: nekaj blagoslovljene vode, s katero sem, bolj iz tradicije kot resničnega prepričanja, blagoslavljal stanovanje, križ, ki mi gaje podarila teta in ikono, ki mi jo je podaril nek grški menih. Pritisk je postajal vse hujši. Predmete sem odnesel v klet; bilo je nekoliko bolje, toda še vedno bi moral darovati seme. Zatekel sem se k prijatelju in ostal pri njem kak teden dni; vtem času sem popil galone blagoslovljene vode. (To kuro mi je priporočil nek znanec, reden romar v Medjugorje.) Prijatelj pa je postajal vedno bolj živčen. Živel je urejeno življenje z dvema otrokoma, s televizijo, delom od sedmih do treh, psom, ljubico in sploh vsem, kar sodi zraven. Moje pripovedovanje o magiji in še zlasti o demonih ga je sprva zanimalo, potem pa je postalo moteče – bil je vnos kaosa v njegovo urejeno življenje, in tega kaosa si ni upal privoščiti. Ponovno sem se vselil v svoje stanovanje. Situacija enaka. Bližalo pase je poletje in odločil sem se, da nekaj časa preživim v gozdu. Škrtal sem z zobmi: vtem času bi se moral pripravljati na diplomo, namesto tega pa sem čas zabijal z demoni najbolj odurne sorte!
V stiski sem – čeprav nerad – stopil na lokalni avtobus in se odpeljal do predela mesta, kjer je živel stari čarovnik. Ker telefona ni niti posedoval niti uporabljal, sem ga moral obiskati osebno. Odprl mi je. V njegovih očeh je tlela jeza. Kljub temu meje sprejel, vendar seje obnašal zelo hladno. Na kratko sem mu opisal primer, on pa meje privoščljivo pogledal in dejal: »Kar si iskal, to si dobil! Pomagaj si kar sam, jaz s tem ne želim imeti nič!«
Pograbil meje skoraj nezemeljski bes. Bodisi da je stari res bil Šamši-akkanama, moj nekdanji prijatelj iz časa Babilona, ali pa je bil samo prevejan manipulant, njegova hladna privoščljivost napram človeku, ki je bil v razmeroma težavni situaciji (čeprav sem si jo, priznam, nakopal po svoji lastni neumnosti, to sem si moral priznati) se mi je zdela naravnost odurna. Prijelo meje, da bi ga prijel za ovratnik in ga pošteno prebunkal. Tega seveda nisem storil: delno iz spoštovanja, pa tudi iz občutka krivde. Toda, po drugi strani: če bi vse ljudi, ki se v svoji nevednosti, naivnosti ali – kot v mojem primeru – lahkomiselni radovednosti – prepustili njihovim usodam, potem ne bi obstal nihče. Namesto tega sem staremu zabrusil nekaj težkih žaljivk.
»Za tole boš plačal, Andreas!«, je dejal stari. »Mir boš imel šele, ko me boš premagal v magiji. Morda te bo to izučilo!«
To je bilo to. Znašel sem se sam, pred diplomo, z denarjem, ki je pohajal, in povrhu obseden z demoni najslabše sorte! To pa je bil šele začetek.
Nekoč, ko je moja pobožna teta še živela, sem v njenem stanovanju poslušal Cerkveni radio. Bila je oddaja o misijonih v Afriki, mislim, da na Madagaskarju, povsem možno pa, da tudi v Kongu, Kamerunu ali Zimbabveju. Pripovedoval je nek misijonar, močan tip, ki je povedal, da se je nekako zameril lokalnemu čarovniku. V svoji maščevalni jezi ga je afriški šaman oglušil! Misijonar ni lagal: rekel je, da je dejansko naglušen, občasno pa povsem gluh; in da mu je šaman preko drugih misijonarjev sporočil, da se mu mora osebno opravičit za žalitev: šele potem bo normalno slišal. Tedaj sem bil še vernik v znanost in zgodba se mi je zdela absurdna, predpostavljal pa sem – hipotetično – da gre morda za vpliv sugestije ali določene vrste hipnoze. Toda to, kar seje pričelo dogajati, je bilo še najbolj podobno peklu.
Situacija z ženskimi demoni seje nekoliko izboljšala, saj sem ugotovil, daje najboljša strategija četverna: redno umivanje, in to dvakrat dnevno; hoja v naravo; pitje blagoslovljene vode, predvsem in na prvem mestu pa: manj ko se proti demonom borim manj moči imajo. Spoznal sem namreč, da gre pravzaprav za izmenjavo energije: bitja se na nek način hranijo z mojo energijo, pretežno seksualno, toda tudi siceršnjo; in letargija ( neodzivnost, neke vrste kontrolirana pasivnost) jim prepreči, da bi se name nalepila, oslabi pa tudi njihovo prilepljenost.
(Ob tem ti moram povedati, Sergej, da mi je v teh težavah z nasveti veliko pomagal znanec. Spoznal sem ga v času, ko sem se pričel zanimati za okultizem in ko sem bil v krajšem razmerju s Katharino von U. Bil je nenavaden tip: po očetu je podedoval manjše podjetje, in ga vodil zelo spretno; toda v srcu ga je zanimal okultizem. Bil je ekspert v lucidnem sanjanju, in tudi izkušnje, podobne tem, ki ti jih opisujem, mu niso bile tuje. Bil je praktično edini, s katerim sem lahko o svojih izkušnjah občasno govoril. Dal mi je tudi nasvet, naj bitja iz rodu Lilitu povsem ignoriram, saj jim bo s tem zmanjšana možnost, da bi se prisesale name. Povsem mogoče je, da bi brez pomoči tega znanca znorel in bil odpeljan v psihiatrično bolnico.)
Potem, ko se je napad ženskih demonov nekoliko umiril in nisem bil več siljen v žrtvovanje & podarjanje svojega semena (s čimer se ta bitja hranijo), pa se je zdelo, kot da se je name spravil ves pekel osebno.
Človek ima določeno astralno strukturo, in tudi določeno astralno zaščito, ki jo tvorita umsko in eterično telo, v veliki meri pa obrambna moč človeškega bitja zavisi tudi od moči duše. Kakorkoli, začelo se je takole. Pričele so se mi dogajati same nesreče. Banja v kopalnici je začela puščati, kar je povzročilo jezo spodnjih sosedov. Potem, ko sem kopalnico nekako spravil vred s pomočjo serviserja, je odpovedala kuhinja in ponovno sem imel tako nepotrebne opravke kot nepotrebne stroške. Ljudje, ki so bili prej prijateljsko razpoloženi, so na lepem postali indiferentni ali celo sovražni. Pogosto se mi je dogajalo, da sem izgubljal stvari, zlasti pomembne, tako kot na primer dokumente in denar. Sledil je neposreden magični napad name. Ker sem bil v razpoznavanju astralnega sveta že nekoliko izkušen, sem čutil, da nekdo nadme pošilja misli, da sem nevreden, zavržen, podel, grešen in grd. Takšne misli so me včasih obsedale po cel dan, in pomagalo ni niti pivo, niti whisky in tudi ne Apaurin, ki sem ga na črno odkupil od nekega propadlega odvisnika, ki je svoj čas večinoma preživljal med psihiatrično bolnico in uživanjem mamil. Misli so postajale vse bolj nasilne. Pričele so mi sugerirati, da sem izjemno slab človek in bom po smrti prišel v pekel. Še več: misli so mi govorile, da moram priti v pekel, kajti s tem bom odrešil človeštvo, saj bo – tako so govorile misli – prostovoljna odločitev človeka za večni pekel odrešila tiste nesrečnike, ki so tam. Neka druga skupina misli pa mi je sugerirala, naj pobijem čim več ljudi, jim iztrgam srca in jih pojem.
Ker sem bil navajen redno pisati dnevnik, sem ugotovil, da se napadi teh misli pojavljajo ob točno določenih urah. Pričel sem beležiti ure teh napadov. Pojavljali so se trikrat dnevno: zjutraj ob šestih, popoldne ob treh in zvečer ob devetih. Po pravici povedano, nisem vedel, kako naj si pomagam. Vse pogosteje sem pričel zahajati na Metelkovo in jemati amfetamin in kokain; hkrati sem popil precejšnje količine piva in whiskya. Ponovno so me pričela obsedati misli o heroinu. Tej želji sem se s skrajnimi močmi uprl, zato pa sem pričel piti do nezmernosti. Ogromno denarja sem dajal za kokain, amfetamin in pomirjevalne tablete, kajti amfetamin možno poživlja, pomirjevala pa potem človeka »spustijo«, kot se reče. Najbolj nenavadno pa je bilo to, da sem pričel srečevati zelo nenavadne ljudi. Eno od teh srečanj (bilo jih je sicer več) ti bom opisal.
Bil je eden od sobotnih večerov, ko sem se klatil po Metelkovi in tuhtal, kako naj presežem ali vsaj nadvladam stvari, ki so se mi dogajale. Čeprav sem kadil bolj poredko, sem si zaželel cigareta. Ker jih nisem imel, sem zanje vprašal nekega mladeniča, ki je sedel in pil pivo. Ko sem cigaret prižgal, sem ga bolje zagledal: oblečen je bil v črno, nosil je črna sončna očala, na nogah pa črne bulerje. Imel je nesramen in krut obraz. Kljub temu sem prisedel, že zaradi vljudnosti. Takoj me je vprašal, če vlečem amfetamin. Pritrdil sem, mladenič pa je iz žepa potegnil nekoliko razmeroma dobrega amfetamina in mi ponudil tulec za snifanje. Sprejel sem oboje in v nos potegnil skoraj pol grama amfetamina naenkrat. Potem me je mladenič me je po kratkem klepetu povabil v svoje stanovanje. Bil sem nekoliko skeptičen, toda vseeno sem šel. Vzela sva taksi in se zapeljala nekam v Rožno dolino, do velike hiše. Vstopila sva, mladenič je iz hladilnika potegnil biftek, sir, kapre in vino in mi postregel, nato pa se je nonašaltno slekel do golega. Bil sem nekoliko zmeden. Odklonil sem seks, rekel pa sem, da lahko mirne duše masturbira in da bom celo užival ob gledanju. Potegnil je na dan svoje premoženje (kar solidno!) in ga spravil v trdno stanje, nato pa ga dražil kakih deset minut, do orgazma. Bilo je zanimivo, toda imel sem nerazločen občutek, da za vsemi dogajanji stoji starec. Zdelo se mi je, kakor da mi – užaljen – želi pokazati absurdnost sveta in me spraviti v psihiatrično bolnico. Ali pa je bilo to res, nisem vedel. V magiji namreč nikdar povsem točno ne veš, magija je namreč tudi veščina ugibanja.
Potem, ko se je mladenič olajšal in je svoje seme izbrizgal na črn pladenj ter ga pred menoj použil, se je razgovoril. Povedal je, da je po nekih okoliščinah, ki ti jih ne mislim razlagati, Sergej, prišel v skupino Ljubljančanov srednjih let, nekaterih od njih razmeroma bogatih, ki so eksperimentirali z magijo. Povedal mi je, da se z magijo dandanes eksperimentira vsepovsod; od različnih šamanskih trenerjev (»coachev«) do propagandne industrije, predvsem pa je v modi psionika. Namignil mi je, da žrtvovanja živali – in v končni fazi celo žrtvovanja ljudi (ki pa so v Sloveniji skrajno redka), v svetu magije nekaj razmeroma pogostega. Velike magične tradicije (to sem naposled ugotovil že sam) so v stikih z zunajzemeljskim bitji, in da bi tem bitjem ugajali, se včasih – čeprav zelo redko poslužijo tudi človeških žrtvovanj. Kakorkoli že, mladenič mi je obširno – spodbujen od amfetamina – razlagal o tem, kako zelo magija zanima določene segmente slovenske družbe, zlasti farmacevte, zdravnike, pravnike in nekatere podjetnike. Tudi samotne dame, katerih edina obsesija je seks, si ob fuku omislijo tudi magijo.
Potem me je mladenič popeljal v veliko sobo. (Kdove zakaj mi je zaupal, bodisi zaradi mojega poznavanja okultnega, lahko tudi zaradi nonšalantega uživanja drog, lahko pa tudi zaradi prirojene iskrenosti, ki mi je bila vedno lastna.) Soba je bila opremljena z različnimi mehanizmi: različnimi erotičnimi mučilnimi napravami , ki ti jih v podrobnostih, Sergej, ne bom opisoval. Povedal mi je, da se tu vršijo skupinske orgije, katerih en sam namen je: na magičen način napraviti v slovenski in svetovni družbi kaos. Potem je razložil (kar sem sicer vedel že sam), da je bistvo skupine, ki ji pripada, ustvariti človeško družbo, temelječo na kaosu – nekaj podobnega družbi, kakršna je prikazana v filmu Mad Max. Nobeno dejanje namreč ni nevtralno, dejanja, ki so storjena zavestno in z določeno intenco (namero) pa seveda ne. Povedal mi je, da v njegovo stanovanje hodijo različni Ljubljančani, ki se udeležujejo magično-seksualnih orgij, z namenom, da bi Slovenijo – in svet - po načelo fraktala – spravili v čim večji kaos. Z drugimi besedami, šlo je za neke vrste podtalno magično akcijo, podobno terorizmu.. Terorizem, denimo, je na videz veliko bolj grotesken, toda na nek način samo posledica določenih magičnih dejanj, mi je zaupal mladenič. Bil sem vajen marsičesa, Sergej, toda ob tem pa me je stresel srh.
Naletel sem namreč na človeka, ki je pripadal skupini, katerih naloga je bila širiti vsesplošen kaos. Vse to so dosegali z magijo in magičnimi dejanji. Mladenič je imel zanimivo kolekcijo knjig: dela Raya Sherwina, Petra Carolla, Corneliusa Agripe, Aleistra Crowleya, Austina Osmana Spare-a in celo vrsto grimorijev od Salomonovih ključev prek del Andrewa Chumbleya. Opazil sem tudi Necronomicon. Mladenič je ujel moj pogled in se zasmejal:
»Z Necronomiconom se da dosegati briljantne učinke. Človek z določenimi magičnimi obredi naredi spore v politiki, v Cerkvi, v podjetjih – da ne omenjam družin ali manjših skupnosti. Magija Necronomicona, pravilno usmerjena, lahko uniči družino prej kot v venem letu. Mož se zapije, sin se zadrogira, hčer postane kurba – pa vendar nihče (razen nas, seveda!) ne ve, kje tiči pravi razlog zato strahotno nesrečo. Ljudje so prepričani, da je razlog v družini, le mi pa vemo, da je pravi razlog v naši magiji. Toda, več o tem ti nebom pripovedoval.«
Zadeva me je zanimala.
»Koliko pa vas je – v tej sekti ali kako naj vas imenujem?«
»Članov ne morem našteti, toda mnogi od nas smo prepričani, daje stari svet potrebno uničiti, ker je trhel in gnil. Ljudje so postali mehkužni, sužnji korporacijam, neinteligentni – no, saj večinoma jih sam vidiš, kakšni so. Častimo bogove, ki so večini neznani, naše delovanje pa je podtalno in magično. Saj si bral Knjigo zakona: ‘My servants shall be few and secret, and they shall rule the many and the known!’«
Priznam, daje mladenič name napravil vtis. Amfetamin, soba za sadomazohistične orgije, neznani bogovi (ugibal sem, ali gre za boga Seta ali Satan/Šeitana… ) Ne rečem, tudi sam sem preizkusil veliko teh stvari, toda nikdar z nekim organiziranim ciljem – ti ljudje (če je bilo seveda res, kar je mladenič pripovedoval), pa so imeli jasno in določeno agendo. Tip je bil zanimiv, hkrati pa se mi je gnusil. Na njegovem izrazu obraza je bilo nekaj, kar sem zapazil že na začetku: nekaj krutega in nesramnega, nekaj, kar je pripravljeno močiti, ubijati in navsezadnje (in to je bilo najhuje!) tudi povsem ponižati in razvrednotiti sebe. In priznal sem si: malce me je bilo strah. Kot da bi mladenič uganil moje občutke, je rekel:
»Če te zanima naše delovanje, pridi naslednjo soboto do lokala Nox. Sedaj pa lahko ostaneš še nekaj časa, lahko pase posloviš.«
Odgovoril sem, da bom o srečanju v lokalu premislil, in se poslovil.
VI.
Ker so napadi postajali vse močnejši in intenzivnejši, sem se moral nekako zaščiti. Ugotovil sem, da lahko napade blokiram tako, da okoli sebe napravim astralni ščit in prejeto slabo energijo odpošljem – toda vse to je od mene terjalo precejšnje napore, saj v magični praksi nisem bil izkušen. Minilo je nekaj tednov, naposled mesec, dva – postal sem tako izčrpan, da sem se kljub poznemu poletju po ulicah komaj vlekel. Na svoji levi strani sem opazil antikvariat za naslovom »Edgar Allan Poe, bukvarna & starinarna«.
Že nekaj let sem antikvariate obiskoval le redko; vsaj ne toliko kot poprej, ko so ga po vseh trgovinah s knjigami poznali kot rednega gosta. Nekaj me je prijelo, da sem vstopil. Zacingljal je zvonček in znašel sem se med zaprašenimi knjigami in ravno tako zaprašenim prodajalcem knjig. Neka sila me je kar sama od sebe vodila proti zadnji polici v kotu. Bila je polica, ki je nosila oznako »magija, čarovništvo, okultne vede«. S pogledom sem preletel police. Veliko večino knjig sem poznal – to so bile knjige v stilu »Skrivnosti sveta«, »Prebudite svojo notranjo moč«, »Knjiga senc« in podobno. Kljub temu, da sem tovrstne knjige kot poznavalec preziral (kar morda ni bilo povsem pravično, vsekakor pa zelo iskreno čustvo), sem je police vendarle skrbno ogledal. Pogled mu je zataval na vrhnjo polico: ugotovil je, da je nekdo v antikvariat prinesel zloglasni Necronomicon. Streslo me je in hotel sem takoj zapustiti trgovino. Ko pa sem svoje oči odvrnil od police, se je moj pogled srečal s pogledom starega prodajalca. Bil je dobrohoten, moder, izkušen, pa tudi nekoliko razočaran pogled. Stari antikvar mi je s pogledom nakazal, naj pogledam v kot police. Zasukal sem se na mestu in storil, kot mi je nevsiljivo veleval antikvarjev pogled. V kotu, majhen, neznaten in samoten, med velikimi knjigami o ezoteriki z zvenečimi naslovi, se je skromno stiskal: Kolomonov žegen!
Bil sem osupel. Previdno sem odstranil knjige in se spoštljivo dotaknil Kolomona. Koliko sem slišal o tej knjigi! V času, ko sem se družil še z Nikom, sem na Kolomona – izdajo iz začetka 19. st. – naletel v mestni knjižnici. Toda takrat sem bil premlad, da bi to knjigo primerno cenil. Kasneje, ko sem tekom študija antropologije, pa tudi iz lastnega zanimanja, veliko bral o tej knjigi, si je vedno želel, da bi mu prišla pod roke. Sophia W., moja velika, nikoli izpolnjena ljubezen, mi je nekoč, ko sva se – jaz v žametnem suknjiču, ona pa odeta v ljubek majhen plašček – sprehajala po Ljubljani, rekla, da imajo knjige svojo magijo. Da knjiga poišče človeka, in ne človek knjige, in da knjiga najde človeka ravno takrat, ko jo najbolj potrebuje.
Vzel sem Kolomona s police. Bila je zadnja izdaja iz leta 1921. Drobno knjižico, ki so jo nekdaj prodajali pod pulti, da je ušla očesu biričev in strogih duhovnikov, je izdala Umetniška propaganda v Ljubljani. Bila je zadnja izdaja, toda: avtentična! Kolomon je bil ponatisnjen v celoti, z vsemi kapitli (poglavji), neponarejen, z vsemi molitvami, zarotitvami, obrazci, uroki in ključavnicami. Bil sem blažen. Usedel sem se na majhen oblazinjen stolček in se poglobil v knjižico. Na drugi strani je pisalo: »TE BVCVE SO POVHNE BOSHIE MOZHI NOI VSAH TOSVETAH INU GVAVTNO KRAFTNAH MOLITIV. Inv zhegnov: katere molitve majo vso muezh inv gvovt boshjo v sabe zapopadeno da samorjo zhoveka pred grieshi noi pred vso shkodo varvati na dushi noi telesi.«, kar bi se, prevedeno v sodobno slovenščino, glasilo: »TE KNJIGE SO POLNE BOŽJE MOČI IN VSEH TEH SVETIH IN GOTOVO MOČNIH MOLITEV. In blagoslovov: te molitve imajo v sebi vsebovano vso moč in gotovost Božjo da lahko človeka obvarujejo pred grehom in pred vso škodo na duši in telesu.«
Dolgo se nisem obotavljal. Pri sebi sem imel nekaj denarja. Vprašal sem starega antikvarja, koliko Kolomonov žegen stane. »Osemdeset evrov«, je odgovoril stari antikvar. Spomnil sem se častitljivega nasveta, ki sem ga bral, kolikor sem se spominjal, v grimoriju, imenovanem Grand grimoire, ki je šel takole: »One must buy the eggs without haggling«. Do starih in častitljivih nasvetov sem imel vedno neko določeno spoštovanje, zato sem iz žepa potegnil omenjeno vsoto. Stari pa se je sklonil k meni, in zarotniško dejal:
»Zate – šestdeset!«
Bil sem osupel in je komajda sem prišel k sebi, ko je stari pospravljal tri dvajsetake. Ko sem stopil na ulico, me je pospremil antikvarjev spodbudni pogled:
»Vidim, da si v težavah, toda: ne daj se, mladenič!«
Ko sem prišel domov, sem si najprej nakupil zalog: hrane, cigaret, piva, whiskya in – nisem se pač mogel upreti svoji strasti – nekaj dobrega kokaina. Potem sem Kolomona prelistal in najprej zadevo dobro premislil. Magične knjige na začetku splošnega navodila je vseboval še navodilo o tem, da je potrebno od vsega pridobljenega denarja dati miloščino in živeti čisto življenje. Z žensko nisem bil že skoraj leto dni, radodaren pa sem bil vedno. Ostalo se je tikalo žegna samega. Kot me je med najinimi pogovori naučil stari čarovnik, so magični pečati in magične besede prazne – flatus voces, prazna imena, bi dejali srednjeveški nominalisti – dokler niso aktivirani, kar pomeni, da morajo biti besede, geste in podobno govorjene in delane zavestno, z vero v rezultat. Določen osebni podton pri dikciji & gestikulaciji je v magiji pravzaprav dobrodošel, saj daje večjo težo izgovorjenemu in pokazanemu. To mi je bilo jasno, to so bile osnove. Vedel sem tudi, da se magija loči po šolah ali strujah; in da znotraj posameznih šol obstajajo pod-šole.
Kolomonov žegen sodi v tip krščanske ljudske magije in je unikat tako v magičnem kot tudi v literarnem smislu. Na pogled je drobna knjižica, ki so jo v poznem 18. stoletju pisali in preprodajali koroški bukovniki. Vsebuje triinsedemdeset kapitlov ali poglavij, v teh poglavij so navedeni molitveni obrazci, zarotitve različnih vrst in nekateri obredi, ki služijo različnim namenom, predvsem takih, ki so bili aktualni v drugi polovici 18. in v 19. stoletju, nekateri med njimi pa bi bili aplikatibilni tudi danes. Vsebuje tudi nekaj amuletov.
Kolomon se mi je zdel kot Božji dar, ki sem ga v tistem hipu neskončno potreboval. Nemudoma in mrzlično sem si pričel prepisovati magične formule, ki so se mi zdele zanimive. Predvsem sem si prepisal žegne za varnost, za obrambo, pa tudi žegne proti slabim ljudem. V Kolomonovem žegnu sem našel tudi navodilo, naj se spovem ter si priskrbim blagoslovljene vode in soli. Razmišljal sem o zakramentu spovedi. Povedano po pravici, spoved me ni prav nič mikala, in na nek način bi bil tak pristop k zakramentu tudi nekako hipokritski. Nisem vedel, kako naj izpolnim ta pogoj, potem pa sem se spomnil tebe, Sergej. Hvaležno sem se nasmehnil. Rekel sem si, da bo moja pripoved pojmovana kot spoved, pa čeprav z zakasnitvijo. Poleg tega sem v nekem krščanskem teološkem priročniku, ki ga je napisal češki jezuitski pater Tomaš Špidlik, bral, da dober namen, če je iskren, odtehta dejanje samo. Molil pa zares nisem že dolgo in bilo mi je zelo nelagodno, kajti spomnil sem se drogiranja, vseh afer z ženskami (in nekajkrat tudi z moškimi), svojega nonšalantnega in včasih pretirano nastopaškega vedenja, oholosti in še marsičesa; predvsem pa vsega tega, v kar sem zaradi svoje radovednosti zabredel. Toda, spomnil sem se tudi potovanja z avtoštopom po Turčiji in tega, kar sem praktično neštetokrat slišal od tamkajšnjih muslimanov: Bismillehi ar-rahmani ar-rahimi: »V imenu Allaha, milostljivega, usmiljenega.« Zato sem od nekod privlekel staro častitljivo sveto podobo, ki mi jo je podaril nek grški menih, jo postavil na polico, prižgal svečko, se prekrižal in dejal: »Bog, ti me najbolje poznaš, ti poznaš moje srce & dušo; ti veš, da sem v to, kar počnem, prisiljen. Resda me je v to privlekla lastna radovednost, toda če človek ne bi bil radoveden, se tudi ničesar ne bi nikoli naučil. Spreglej moje prestopke, naj pripoved, ki jo bom povedal prijatelju Sergeju šteje kot zakrament Sv. spovedi, ki je potreben za uspešno opravljanje obredov, ki so opisani v Kolomonovem žegnu. Še bolj kot magične formule iz Kolomona pa me varuj ti sam s pomočjo svojih presvetih angelov, tako vidnih kot nevidnih, in pripelji to nenavadno prigodo s starim coprnikom do zaključka, ki bo nekako ugoden za vse.«
(Res je, da kljub velikemu zanimanju za religijo, ezoteriko in okultno – in seveda tudi za krščansko teologijo – nisem nikdar kazal pretiranih potez pobožnosti, prej povsem obratno; toda star pregovor pravi, da v sili tudi vrag muhe žre. Menda je celo Stalin včasih molil pred ikonami in imel baje izkopan skrivni rov iz Kremlja do ene izmed moskovskih cerkva.)
Svečko sem pustil še nekaj časa goreti. Priporočil sem se svojemu krstnemu zavetniku, Sv. Andreju, in presveti Materi Božji, prav tako pa tudi radoživemu Abelardu, ki je slovel ne samo po svoji čutnosti, pač pa tudi po veliki bistrosti in inteligenci; v sili sem dodal še Paracelzusa, Giordana Bruna, Jakoba Böhmeja in nekaj svetnikov, ki so se mi zdeli posebej zanimivi, predvsem Sv. Katarino Aleksandrijsko, Sv. Frančiška Asiškega, sv. Terezijo Avilsko in kanadske mučence (zgodbe o le-teh sem poznal iz branja knjig o Indijancih). Nato sem nekaj časa ostal s sklenjenimi rokami, v tihi kontemplaciji. Odziv je bil ugoden, v mojo zavest so vstopile misli: »Bodi pogumen, ne boj se« in nek glas je z zelo dobrim, očetovskim in spodbudnim glasom rekel: »Pick up your revolver again!«
Stopil sem torej do frančiškanske cerkve v središču mesta in si natočil nekaj blagoslovljene vode, potem sem stopil še do patra po nekaj blagoslovljene soli. Imel sem vse potrebno.
Kolomon je avtohtoni slovenski grimorij – pravzparav neke vrste ključ, kako vstopiti v magični svet. Vedel sem, da magični svetovi obstajajo, da gre za astralne svetove, in še več, za paralelne Resničnosti, ki so enako ali še bolj realne kot ta naša. Našo resničnost je z vidika magije mogoče gledati kot na eno od resničnosti, v nekem smislu pa je resničnosti ogromno: pravzaprav, obstaja ena Resničnost v praktično nešteto verzijah, in določene znane magične resničnosti so le področja, ki so označena na (magičnem) zemljevidu. Miti, simboli, mantre,včasih tudi nekatere droge, so le pripomočki za vstop v te magične resničnosti. Egiptovska resničnost še vedno obstaja, toda ni več svečenikov, ki bi jo aktivirali (če odštejemo moderne revivalistične magične tokove). Enako velja za babilonsko, tolteško, majevsko in – zgrozil sem se, ko sem to razmišljal - azteško resničnost. Kajti vsi ti bogovi, umrli faraoni, stari tolteški vrači in bog Tezcatlipoca – obstajajo v nekih vzporednih svetovih; gre le za vprašanje aktivacije. Ko čarovnik izkliče nekega boga, mu s tem omogoči obstoj & bivanje v tej Resničnosti. Pravzaprav ga »obudi od mrtvih« - in tako izklicani bog se na vse načine brani zapustiti to resničnost, saj je bil dobesedno obujen od mrtvih. Res pa je, da je resničnost izklicanega boga taka, kot je bila za časa njegove življenja, recimo egiptovskega Starega kraljestva. V tem svetu bo bog skušal iskati take pogoje, osebe kot jih je navajen. Podobno velja za demone: katoliški duhovniki imajo prav, ko pravijo, da demone najbolj prikliče in privablja greh, saj je to njihov modus življenja, greh jim daje obstoj, omogoča njihovo parazitiranje.
Kolomon, sem listal po knjižici in si delal izpiske, ter vmes na glas razmišljal, predstavlja neke vrste unikat. Gre za tip krščanske magije, ki kot svoj magični topos uporablja krščanske duhovne topose (kot so nebesa, vice itd.), hkrati pa je Kolomon vezan na slovensko-nemško kulturo Koroške druge polovice 18. stoletja. Glede na to, kar sem vedel o magiji, sem bil povsem prepričan, da bodo besede delovale, če bom upošteval pogoje in jih izrekel pravilno – kako in na kakšen način, pa nisem vedel. Magija namreč nikdar ne deluje ločeno od dobe in kulture, in kar je najpomembneje – osebnosti čarovnika oziroma eksperimentatorja. Dva človeka, ki prakticirata npr. voudun, bosta delovanje Papa Legbe ali Exuja zaznavala različno, toda obema bo nesporno jasno, da gre za delovanje recimo Exuja. Če bo Kolomonov žegen deloval – in deloval bo, če bom upošteval pogoje – bom s tem vstopil v magični svet Kolomona, kar pomeni, v svet krščanskih svetnikov, toda hkrati takih (glede na veliko vlogo, ki jo ima v magiji imaginacija!) kot so si jih predstavljali in jih s tem tudi oblikovali (!) v poznem 18. stoletju. Kako pa bo izklic teh bitij deloval na kulturo 21. stoletja in name, pa je bila uganka, ki me je po pravici povedano zanimala.
Kmalu sem približno razumel strukturo Kolomona. »Žegni« - to pomeni magične formule ali rituali – so se nanašali na to, kar je zadevalo človeka poznega 18. st., kajti magija je vedno v neki korelaciji s kulturo. Žegne bi lahko razdelil na obrambne (torej take, ki so se nanašali na obrambo pred puško, nožem, slabimi ljudmi), zaščitne (obramba pred slabimi ljudmi, ognjem, zlimi duhovi…), na magične (žegni za napovedovanje prihodnosti, daljnovidnost…), žegne za zdravljenje (ljudi in živine), žegne oziroma formule/obrede za kopanje zakladov, bolj splošne žegne za denar in naposled – kar je bilo zelo nenavadno – je bilo tu »sedem svetih kolčenc«, kar pomeni »sedem svetih ključavnic«, s katerimi človek lahko zaklene dušo, da mu je ne more ukrasti kdo drug, eventualno celo vrag ne. Nekateri žegni so bili razmeroma preprosti: šlo je za molitvene obrazce, priporočila svetnikom, in določene čarobne besede, ki jih mora spremljati znamenje križa. Drugi žegni so bili bolj kompleksni in vsaj v kulturi 21. stoletja izjemno težko – če sploh – uresničljivi. Tak je bil recimo enajsti žegen za daljnovidnost, ki je vključeval sodelovanje mašnika, obisk sv. maše in izjemno kompleksen ritual. Na takšen je bil žegen o gledanju skozi čarobno zrcalo, ki se pripravi po določenem ritualu, je mogoče gledati kot bizarno in nekoliko komično praznoverje, vedel pa sem tudi, da imajo mnoge take stvari v magiji alegorični pomen. Navsezadnje je bil Kolomonov žegen grimorij, uspešno so ga prodajali in ponatiskovali skoraj dvesto let, kar pomeni, da je moral delovati – seveda, magično. Magična resničnost pa se človeku, ki sta ga obsedli in duhovno osiromašili skepsa in empirija, zdi popoln nesmisel. Človek, ki se namaže s čarovniško mažo, lahko dejansko izstopi iz svojega telesa in potuje na sabat stotine kilometrov daleč (in bo ob vrnitvi znal opisati tudi kraje, čez katere je letel, ne da bi jih kdajkoli prej obiskal), medtem ko bo človek, ki je temu priča in se nahaja v običajni resničnosti, videl le globok spanec ali trzanje telesa. Povsem mogoče bi bilo obred z zrcalom tolmačiti tako, da gre za obred, ki omogoči jasnovidnost, zrcalo pa je le pripomoček. Navsezadnje je namreč vedno tako, da se magija udejanja po osebah in dogodkih te Resničnosti oziroma glede na obstoječe okoliščine. Človek npr. nebo mogel izklicati undin v Sahari ali salamandrov na dnu Marianskega jarka – povsem mogoče pa, da bo tam prisotna kaka nenavadna vrsta povsem pozabljenih undin, salamandri pa se bodo kar kotili ob žrelu Etne. Ali, nevarno je delati magične obrede za denar, kajti človeku lahko umre ljubljeni oče in zapusti veliko dediščino. Nikoli se ne ve – čeprav so de neke mere lahko predpostavi, izkušnja pa tudi opravi svoje – kako bo magija delovala; bistveno je, da bo delovala. V tem je njen čar, pa tudi njena velika nevarnost.
Sklenil sem Kolomona preizkusiti. Ena odključnih stvari v magiji je tudi ta, da namera vedno vpliva na izid oziroma rezultat. Z drugimi besedami, v magiji ni poustvarjenih okoliščin, kot so le-te npr. vprimri fizikalnih in kemičnih eksperimentov. Fizik lahko poustvari umetne okoliščine in vsaj v newtonski fiziki se bo narava vedla enako kot v ne-eksperimentalnem okolju; v magiji pa to ne velja. Vsaka sprememba okoliščin vpliva na rezultat magičnega obreda, in zato v magiji na nek način ni laži. Magija seveda lahko deluje tudi v umetnih okoliščinah, vendar bo v tem primeru njen rezultat drugačen in nepredvidljiv.
Brskal sem po mali knjižici, ki je na prvi strani nosila napis »IHS« in našel 5. Kapitel: žegen, ki ga tedaj žebraš, kadar si v eni reči v skrbi. Žegen je bil pisan takole: »Spet en mozhen Shegen, da je tedej zhebrash kadar si v anei riezhi v skrbi O vsa mogozhni Bveg inv Gospved Jesus Kristus v tvojem jemenu vstanem jest gorei v iemeni; boga ozheta + inv Sina + inv Sv. Duha + Amen. O vsiga magozhni vezhni Bveg oh ti S. Bveg jas N. Vstanem gorei noi grem zhres grabne inu germovje tam mene srezheita 3. Boshji hvapci ta pervi bodi Bveg ozha ta drvji Bveg sin ta trezhji Bveg S. Duh noi ti obarejta mena N. nes teden noi vsoli moje mesv noi kri prad vsiem kvanjem inu bodeniem noi beram; noi obvarei me prad ravbarji inv merdrarji inv prad poti noi brizhi inv prad vso zoprnijo noi taiflni noi prad shpenstam da oni mene knabojo moli mena an fovsh vrti venka srezhi o vi lubi aniovci bodita per mene inv vsa nebesha dershina bodi s mano po dni noi po nozhi in v per usah moiah gentlah tv pomai mene N. Bveg + ozha Bveg sin + Bveg + S. Duh Amen. /…/« Žegen, ki se je nadaljeval še tri strani v tem stilu, se je preveden v sodobno slovenščino glasil takole: »Ponovno en močan blagoslov, ki ga tedaj žebraš, kadar te nekaj skrbi. O vsemogočni Bog in Gospod Jezus Kristus v tvojem imenu vstanem jaz pokonci v imenu Boga Očeta (križ) in Sina (križ) in Sv. Duha (križ) Amen. O vsemogočni Bogo ti večni Bog v tvojem imenu vstanem jaz pokonci in grem čez grabne in grmovje kjer me srečajo tri božji hlapci, ta prvi naj bo Bog Oče, ta drugi Bog Sin, ta tretji Bog Sv. Duh. Vi obvarujte mene, moje meso in kri pred vsem klanjem in bodenjem in dretjem, in obvaruj me pred roparji in oderuhi pred vsemi skrbmi in vso zoprnijo in hudiči in čarovnijami da mi ne bojo mogli v zavisti škoditi. Vi angeli in vsa nebeška družina, bodite pri meni ponoči in podnevi in mi pomagajte, Meni Andreasu, tako mi pomagaj Bog (križ) oče, Bog Sin (križ) Bog (križ) Sv. Duh, Amen.
Žegen je bil relativno preprost, zdel se mi je tudi razmeroma neškodljiv in glede na situacijo, v kateri sem bil, razmeroma uporaben. Prižgal sem svečko, prijel knjižico in pričel z žebranjem. Žebral sem počasi, zavestno, z zaupanjem in vero v Božjo pomoč in v Kolomona.
Kosem prenehal z žebranjem, se ni zgodilo nič. Nekaj sem pojedel, spil kozarec whiskya, pokadil cigaret in odšel ven na sprehod. Med sprehodom pa sem nenadoma dobil občutek, da se moje telo krepi. Imel sem navado, da sem hodil nekoliko sključeno. Zdaj se je moj hrbet kar sam po sebi zravnal, pričel sem si ogledovati ljudi. Na misel so mi prihajale same pozitivne in celo smešne stvari, tako da sem po dolgem času celo pomislil, da bi zavil v kak bordel in imel seks z žensko. (Toda zaradi Kolomona sem to misel zavrnil.) Namesto tega sem se sprehodil do frančiškanske cerkve.
Pogledal sem navzgor: nad vrati sem opazil napis CONRADUS BARO RUESSENSTEIN F(ACIENDUM) F(ECIT) ANNO 1664. Skoraj poskočil sem od navdušenja! Barona Konrada pl. Ruessensteina sem poznal iz svojih študij alkimije na Kranjskem; tolikokrat sem se sprehodil okoli frančiškanske cerkve, pami ni kapnilo, da bi si podrobno ogledal napis nad preklado cerkvenih vrat. Konrad pl. Ruessenstein je bil lastnik gradu Strmol in vnet alkimist; kakor v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisuje Valvasor je dal kopati v Dvorjanskem hribu za skrivnostnim gradom Strmol in naletel na petindvajset metrov dolgo zlato rudno žilo katero je tudi izkoriščal. Povrhu je bil Konrad pl. Ruerssestein avtor ene najbolj skrivnostnih alkimističnih knjig, z naslovom Dialogus in quo auri et argenti conficiendi nova exponitur ratio, o kateri ni znano, kje se nahaja. Pričel sem prepevati. Kljub mrazu sem se usedel na stopnice pred frančiškansko cerkvijo in prižgal cigareto. Ljudje so odhajali od maše.
Pred cerkvenimi vrati sem opazil trojico. Pristopila je k meni . Jaka se je kar sam predstavil. Bil je čokat dedec v svojih poznih petdesetih, brkat in trebušast, z izrazom obraza, ki je razodeval, da ga je možakar v svojem življenju rad dajal na zob; predvsem pa se je rad vdajal poltenosti. Jaka, ravno prihajajoč od obhajila in dobre volje, kot bi odhajal iz bordela, je dejal:
»Preveč žensk sem dal na ror, zdaj pa tu pokoro delam!«
Šlo mi je na smeh. Njegovi izraz obraza, navzven spokorniški, toda hkrati nezmožen zatajiti slast, ki ga dajeta vino & ženske, mi je bil zaradi svoje izvirnosti takoj všeč.
Ivana sem poznal že od prej. Spoznal sem ga v psihiatrični bolnici, ko sem hodil obiskovat Nika. Ivan je delal v nekem podjetju kot nižji uradnik, potem – v starosti kakih sedemindvajset let - pa je pričel dobivati grozljive prisluhe, in sicer take, v katerih mu je Satan govoril, naj pobija, posiljuje in kolje. Ivan je v stiski pobarval svoje nohte s črno in jih puščal rasti, da so postali pravi kremplji. V obe ušesi si je dal uhana z narobe obrnjenim pentagramom. Skušal si je tudi razcepiti jezik, da bi bil podoben kačjemu. Potem so ga hospitalizirali; dobil je antipsihotike novega tipa in vsak mesec injekcijo Haldola, da je hodil kot robot. Ob vsem tem pa je bil Ivan nadvse družaben in dober človek. Spominjal sem se, da so se v psihiatrični bolnici mnogi pacienti od njega sposojali denar, ker je imel precejšnjo invalidsko pokojnino. Mnogi niso dolgov nikdar vrnili, toda Ivan je kljub temu rad posojal. Veliko je kadil, toda potem, ko je nad njim blagoslove izrekel tudi eksorcist ljubljanske škofije, je redno zahajal k maši in stanje se mu je popravilo.
Tudi tretjega člana trojice sem že nekoč videl. Sprva se nisem mogel domisliti, kje. Fant je nekoliko mlajši kot Ivan, imel je velik kljukast nos in na obrazu nekaj podganjega, toda hkrati iskreno preprostega. Naposled sem ga prepoznal. Nekoč v času, ko sem ravno pričel zahajati k tebi, Sergej, je ta fant že stal pred frančiškansko cerkvijo, zavit samo v rjuho. Mladenič je obiskoval tempelj Skupnosti za zavest Krišne. Povedal mi je, da je vse svoje premoženje razdal, denar pa podaril. Potem se je stiskal pred cerkvenimi vrati in me žical za kavo. Ker sem se ravno takrat vrnil iz McDonaldsa, kjer sem injiciral heroin, nisem imel niti tolarja, zato mu kave nisem mogel kupiti. Pa tudi če bi eventualno denar imel: po pravici povedano, vsaj takrat se mi je človek zdel tepec: najprej podariš vse svoje imetje, in potem beračiš, gola neumnost. Toda zdaj je fant zgledal veliko bolje. Imel je miren in potešen izraz oči in tudi oblečen je bil solidno. Ime mu je bilo Peter.
Vsi trije so bili pri obhajilu in nadvse veseli, čeprav je imel vsak svoj ton. Bili so mi všeč ne samo kot posamezniki, pač pa tudi kot trojica. Vsi so bili marginalci, vsak na svoj način; in dosti bolj so reprezentirali sporočilo krščanstva kot ostali verniki: čedno oblečeni, in z izrazom, na katerem se je poznalo komolčarstvo in snobizem. Vprašali so me, če pridem kdaj v cerkev, in rekel sem, da včasih. Jaka je vprašal, če lahko moli zame, in odgovoril sem, da lahko. Jakov obraz je blaženo zasijal. Enako sta me vprašala ostala dva: tudi njima sem pritrdil. Potem so se vsi trije oddaljili, kot fantastično-grotesken privid, in hkrati komično-lepa resničnost.
Ko so odšli, sem se na lepem zavedel: »/…/ jas Andreas vstanem gorei noi grem zhres grabne inu germovje tam mene srezheita 3. Boshji hvapci ta pervi bodi Bveg ozha ta drvji Bveg sin ta trezhji Bveg S. Duh noi ti obarejta mena Andreasa nes teden noi vsoli moje mesv noi kri prad vsiem kvanjem inu bodeniem noi beram; noi obvarei me prad ravbarji inv merdrarji inv prad poti noi brizhi inv prad vso zoprnijo noi taiflni noi prad shpenstam /…/« Postal sem židane volje: eksperiment se je obnesel, čeprav na zelo nenavaden način. Ugotovil sem, da Kolomon deluje tudi v naši Resničnosti, predvsem pa mi je postalo jasno, da ima čut za hudomušnost. Še nekaj časa sem hodil po mestu, potem pa sem odšel domov. Pred spanjem sem Kolomona nekaj časa držal v roki. Spomnil sem se, da mi je Sofija W. nekoč rekla, da imajo vse knjige, ne samo magične, svojo magijo, in da knjige včasih govorijo tudi brez besed & črk. Gledal sem v Kolomona, in na lepem so v mojo zavest vstopile misli: »Dober sem do dobrih, znam pa tudi ugriznit! Imej me na ketni!«
