A se še spomniš tistih dni, ko sva bosa plesala po travi?
Ko sta bila najina mati in oče mesec in sonce?
Takrat si mi rekel, da sva večna, da naju ne more nič ločiti.
Gledal si me s tistim tvojim pogledom in mi ljubeznivo šepetal v uho,
tvoja roka je prav takšne oblike, da v popolnosti zaobjame mojo,
tvoje besede prav takšne, da godijo moji duši.
Ljubim te, si mi večkrat pravil.
Verjel sem ti, čutil sem isto,
a odšel si, odšel si tja čez trate in poljane,
v kraje, od koder se ne moreš vrniti.
Še vedno te čutim, še vedno si tukaj,
še vedno sta najini srci eno in najini glavi mislita isto.
Prosim, počakaj me, tukaj ne bom dolgo.
OB VODI
Rabim še zase,
resnico na prazen želodec.
Daj mi še malo
uspeha v žilo, sreče v pljuča.
Čistost je najboljša droga.
Treznost najvišja omama.
Jaz večni učenec.
Jaz malo bog.
Na poti in na cilju.
Sem tukaj, večno.
Smo tam, le za sekundo.
PORDELIH LIC
Želim si, da bi lahko spet napisal srečno pesem,
lahkotno, ljubezensko, svobodno.
Takšno brez skrbi in temnih plati.
Želim si, da bi lahko z ventilatorjem odpihnil vso meglo iz moje glave.
Potopil bi se na dno morja,
tam bi pustil vse čudne predstave, nerazjasnjene poglede, spomine preklete.
Rad bi se spet igral ravbarje in žandarje.
Si dovolil biti 100 procentno jaz.
Čutil polno paleto čustev, ki mi jih daje tukaj in zdaj.
Rad bi pojedel, vdihnil, slišal, videl, vse kar je bilo, je in bo.
Rad bi bil jaz in ti,
drevo in majhna mravlja,
sapa življena in plima modrine,
žarek sreče in kaplja bistrine.
Rad bi bil jaz,
brez cenzure,
brez olepševanja,
brez vprašanja.
NJEJ
Zakaj smo umetniki tako rahločutni?
Vizija v nas želi ven, v svet med ljudi.
Vsak šum, slika, vonj nas preplavi z občutkom blaznosti,
potopi v mrzel bazen z morskimi psi.
Prestavi v neskončnost gozda, kjer rajajo nimfe in škrati.
Kdaj smo dovolili, da nas izbere?
Kdaj smo ji postali posteljo in jo vzeli za svojo?
Kdaj smo se odpovedali svojemu življenju in ga brez zadržkov predali v njene roke?
Njej boginji, nimfi, ne zemljanki.
Njej umetnosti.
VLAK
Rad se vozim z vlakom,
preveva me občutek pretočnosti.
Slike, ki se ena po ena zlivajo vame,
me bistrijo, popravljajo in na novo sestavljajo.
Vsaka pusti v meni delček sebe, zapuščino,
in vzame delček mene za popotnico.
Ni važno, kam se premikam,
kaj puščam za sabo.
Kot nekakšna vez med dvema svetovoma,
kraj nedoločljivega karakterja.
Občutek, ko se ti svet vsako sekundo, vedno znova in znova,
razodene v novi obliki, barvi, lepoti.
Že, ko si želiš spočiti trudno oko,
se pojavi nova pojava.
Točno veš, da je bila tam.
Tam, prav na tem mestu je stala.
Pa je spet več ni.
Z vsakim novim vtisom, pogledom,
steče kemična reakcija po mojem telesu.
Zame svet nikoli ne bo zares več isti,
le zaradi ene veje, vrabca,
opustošene hiše na robu klanca.
Naslednja postaja – Maribor!
BRSTENJE
V mojem srcu se talijo ledeniki.
Počasi se spet prebujam.
Hrepenim,
hrepenim po sebi,
po svojem telesu.
Znova se spoznavam,
vsak del telesa posebej.
Se osvajam, tako nežno, otroško.
Z milino se razdajam,
in se poskušam čutiti,
vsepovsod, brez greha in sramu.
Stara megla okoli mene se razblinja,
dež se poleže.
Zopet čutim roso na golih podplatih,
otroškost, ko se prva snežinka raztali na jeziku.
Z očmi radovednimi kot mlad veter,
se želim dotakniti prav vsega.
Vsak kotiček te zemlje me kliče k sebi.
Začutiti želim vsako iskro in razpoko,
da se me dotakne,
napolni s svojo esenco,
s svojo bitjo.
MAJHEN PROSTOR
Majhen prostor sredi mesta,
za mene in tebe,
kjer sva lahko zares midva.
Majhen prostor,
kamor se lahko skriješ,
ko postane morje preveč razburkano,
ko plavajo morski psi preblizu tvoje glave.
Majhen prostor v obliki otoka ali gejzirja.
Prikupna dnevna soba z obilico peska.
Tam bi bila midva,
takšna kot pred leti.
Na bele stene bi si slikala svoja mesta, svoje ulice in ceste.
Izmišljevala bi si lastna pravila in zakone.
Tam bi bila midva,
čista, majhna in iskriva.
Počela in čutila bi prav vse kar bi želela.
Popolnoma svobodna in neustrašna.
Ta balonček bi nosila s seboj
In vedno kadar bo preglasno, pretežko ali preresno,
ga bova potegnila na plan in spet bova tam.
Skupaj.
JUTRANJA
Vzhajam s soncem.
Nežni dotiki, mehki poljubi.
Vabi me v njegovo zavetje,
v njegov sočen objem.
Obljublja,
me nežno snubi.
S prsti pleteva kite.
S pogledi polniva tišino.
V lenobnem poplesovanju teles,
postaneva eno.
Počasi se taliva.
Z vsakim vdihom,
svetiva močneje.
Ihtiva iskre žarke poldneva.
Topiva se skozi žlahtno,
modrino oceanov.
Brezskrbno toneva,
proti dnu morskega grebena.
Skozi srce morja,
zopet nazaj.
Hrepeneče vstajanje,
v nov prvi maj.
DO TU SEGA GOZD
Bil si moj prvi,
čeprav tega nisi nikoli vedel.
Moj popoln Dorian Gray,
v svileni srajci s pavjim peresom v žepu.
Bil si mi tako podoben,
črnolas, suhljate postave,
humanist z izkrivljenim humorjem.
Po tem, ko si me pustil čakati
pred gledališčem nisva govorila
kakšno leto.
Preveval me je električni tok,
ko sva bila nato sošolca na faksu.
Na ekskurziji na Hvaru sva spala na istem pogradu,
to je bilo naj intimneje do koder sva prišla.
Prišel sem do zadoščenja.
Idejni mehurček, o tem, da bova enkrat skupaj,
sem z odliko razpočil.
Ne govoriva več istega jezika.
Antropologija te je spremenila
v aktivistično gejšo s Hitlerskim mustašem.
Nisi več Dorian Gray,
postal si le slikar,
mesto modela sem zasedel jaz.
* * *
Rad bi te poljubil,
tako nežno, da me nebi čutil.
Rad bi te prijel za roko,
tako silno, da bi postala moja.
Rad bi stal nad tvojo senco,
kadar se v moji nabirajo oblaki.
* * *
Skozi objektiv časa
tehtam zaobljube in prevare,
sence in zlate kresnice.
Slikam trenutke večnosti
ki se pretakaj skozi žile vesolja
in čistijo moje minljivo telo.
