Ženska. Ujeta med sanje in resnico živi.
Skozi ostre trave življenja
odločno stopa skozi čas
V rokah nam prinaša sonce,
prekrasno sonce za vse nas.
Darove življenja nam ponuja
in vedno znova prepričuje,
da vredno je živeti tudi,
ko se svet sesuje.
Z nežnostjo otroške dlani
se dotika sveta in
krade zvezde z neba,
za srečo tistih, ki jih rada ima.
Z odločno roko briše slabe spomine
in s toplim glasom obljublja,
da tudi tisto hudo enkrat mine.
Svojo bolečino spretno zna
skriti na dnu svojega srca.
Zato ne verjemi v njeno telo.
Poglej v njeno srce.
Morda te prosi:
»Samo objemi me.«
In ko njena podoba že zdavnaj zbledi,
od daleč nekje še vedno gori njena ljubezen.
Njena ljubezen…
POSODA IZ KRISTALA
Poglej me prosim,
tako kot znaš le ti.
Ta trdna ženska, ki pred teboj stoji,
ni skala, na kateri se mogočni val
v milijone kapljic razprši.
Poglej me.
TI veš, da sem kot posoda iz najtanjšega kristala.
Posoda, ki čudovito zazveni,
ko se je dotakne nekdo,
z ljubečim srcem, kot imaš ga ti.
Življenje me počasi lomi,
buta vame in me drobi.
Bojim se, da se bom zdrobila
in za vedno med belim peskom izgubila.
Če to se res zgodi,
poglej me prosim tako kot znaš le ti.
Naj bom zopet posoda iz kristala,
ki ob dotiku tvojem, čudovito zazveni,
naj bom posoda iz kristala,
v kateri tisoč zlatih sonc žari.
Pogej me, prosim.
BELA PERUT
Zvita v klobčič,
skrita pod belo perutjo,
ležim.
Mehkoba bele peruti vztrajno gladi,
od grobosti zmečkane sledi.
Na srcu.
Postajava eno.
Bela perut in jaz.
Mir.
Srce je polno lepih resnic,
ki jih je danes nekdo izrekel naglas.
Tako lepo je,
ko grobosti v srcu prekrijejo lepe besede.
Sedaj lahko mirno obležim
pod nežno, belo perutjo,
postali sva eno.
Bela, nežna perut in jaz.
SLEDI
Puščam sledi.
Na belih zidovih
in v srcih ljudi.
Z njimi ustavljam lepoto sveta,
v rdečo oblačim notranjost srca
