Le v čem je čar da še najlepša roža vene
Le v čem je dar lepote kratke njenega življenja
ZEMLJA
Zemlja je bila namagnetena kot še nikdar
vse je vlekla k tlom
zemlja jo je priklepala
njeno belo telo med regratom in listjem
in jaz
oko kamere
tiho vse zapisoval
na vetrove liste
ki so razpihovali slo.
Magnet je združil dve naravi
počasi sva tonila
živela zemljo
dve beli lisi
nista motila spanca narave
dva odtenka ljubezni
nista sovražila minljivosti trenutka
dva magneta
sta lovila
še druge
za skupno orgijo življenja.
IZPIJVA
Izpijva skupaj svoj danes
potoniva drug v drugega
do bolečih dni
kakor drevesne korenine
iščejo in pijejo
redko kalno vodo.
Če odidem danes
ali jutri
za mene ni različnih dni
ne hodi po tej sledi
črnih slik v naših dneh
je vse preveč
naj svetlo rožo
moj spomin ohrani.
Izpijva skupaj svoj danes
tako ne bom še umrl
če jutri pride
s seboj bom vzel
le tebe svetlo rožo
NAJ BO
Pusti
naj bo
da čas polzi
da nismo sami
le mi in ljubezen
da te stotine senc
nepotreben scenarij
te duše
tihe, mrtve
utesnjujejo
jemljejo svetlobo
zrak in moč
času ki beži
SVOBODNI
Vse je zgubano zvito v porodnih
krčih v strelah rojevanja … nove
gube na obrazih tisočih … naši dojenčki
njihove duše so že zgubane med
skrivenčenimi bolečinami porodnice
izmed nog žive gube padajo … neskončno
brez ovinkov upanja … neskončne gube
umirajo … padajo
prazne poti suhe roke dobrote
stopimo iz gub civilizirane smrti
zadavimo … vse zgubane … strahove
razdejajmo
nič več pravične
te njihove zgubano preklete
pravične smrti
končno
spet bomo umirali
svobodni
SOBA
V tej topli sobi
brez nasilnega piša z morja
otopele bolečine poizkušajo odmirati
a ne odmirajo, gnijejo
in se veselijo
ker verjamejo v odrešenje
Če zapihal bi nasilni
slani tok
krik morja
ki je živ le v valovanju
razprl bi okna
razjedkal kužno rano
in morje bi peklo
skelelo
lažno odrešenje
bi izgorelo v pekoči rani
čisti zarji zavesti
POŽELENJE
Ko se poželenje ne peni
in slast v grlu ne grgra
kremplji otopijo
ne plenijo več
preraste jih mah
v gnilem humusu
požene plevel.
Ko zver zaspi
se poželenje ne peni
je manj krvi
manj temnih pokolov
a se mrčes namnoži
vsak pik
utrga vejico mahu
spet kremplji plenijo
še še krvi!
dokler se poželenje ne razpeni
in slast v goltancu ne grgra.
POZDRAV
S pogledom spremljaš
zadnjo jato ptic
nemi pozdrav njim
ki lete novi luči naproti.
Pod tem svinčenim nebom
nisi več mag
ki čara tisoče podob
predolgo si živel v temi
v očeh več nihče ne riše slik
in srčni takt
ki nekoč je bil in pel
zdaj je tih
kakor da je otrpnil
v kakšni malhi
nosijo ga naokrog.
BERAČ
Stresaš se v krčih njene divje jeze
beg ni mogoč ti kraljevski berač
tvoj duh ne more neosebno viseti.
Zato ker čutiš te jemljejo
njene roke poželenja
njeni pogledi nevednosti
njena sapa divje živali.
V krikih studa boš moril
svoj življenjski živec
ČE BI
Če bi lahko utišal
vse te glasove
izključil sprejemnik
zaznav
da bi za tisočinko sekunde
zavladal
mir?
Kako naj vnašam red
v strukturo
ko mi jo vedno znova ruši
to razdrobljeno
oddajanje
drobci
tonov, barv, strasti, nemoči, brezupa.
Če bi lahko …
ne ne morem jim odreči
ne morem izključiti
ničesar
kar Je.
MRTVE FIGURE
Mrtve figure
plešejo
okoli nas
mrtve
ne privlačijo
ne priklepajo
ne bolijo
rojene
izven nas
njihovo življenje
ni naše
morda
so nam zato
tako malo pomembne
tako malo
zveste?
SANJE
Iz sanj si človek
vzame svojo pot
sanjsko pot.
Ta čudež
ki ne živi ritma sveta
temveč diha opojnost
medzvezdnih oceanov
trka ob rob
kot kamen robatega
pustega časa
