Z najine poti stodnevne,
z dolgega leta, s padanja
na prozornih krilih oken
v oblake sape, v ta – v plapolanju
zbledelega platna – razplameneli žar.
Z najinega romanja stojutrskega,
z nočnega leta, z zbujanja se
z odpiranjem oči, iz premrle
in pretesne srajce potoka, v razžarjena oblačila
najinih lastnih, svojih-tujih – tujinskih teles.
Z najinega bega stosanjskega
iz od sonca prestrašenega vrta,
s porogljivo slepih stez – pod odejo,
mozaik sanj, tanjši od črnine sence,
v nedotakljivo razbožano, s telesom izpoljubljano - noč.
Iz najinega potepanja
po Tvojem svetu
sem prinesel
samo
to.
UMBRIA – PRENOČEVANJE NA JASI
Tisto noč je bil mlaj.
Potemnele so
sence gor.
Ptičji glasovi so se iskrili,
domislice padale
v mrežo strahov.
Nisem mogel zaspat.
Šel sem iz šotora
domišljije in pod golim nebom
slačil s telesa spomin,
poželenje in strah.
Zdaj sva si bila podobna
kot robova rane.
Naprej se ne spominjam. Najbrž sva se predala
delovanju ritma,
ki je zdaj polnil, zdaj pustošil
pljuča, pljuča.
Zjutraj so naju zbudili: mlečna megla in rosa
in veselo cingljanje črede na poti v dolino.
Gore so se sklanjale nad nama
kot konzilij zaskrbljenih
serafinov.
PODOBNOST
Molčanje teh velikih dreves
in vsake travne bilke
je
neverjetno podobno
popolni tišini
Zgoraj srebrni križec
letala pušča sled –
zvočno mejo.
LJUBIM GLASBO
Ljubim glasbo polno
tišine. Zveste
tradiciji svojega sobivanja
s časom. Ljubim, ko se spreminja
barva zbranosti;
ko se violončelo znajde v rjavih barvah violinskih
– ko tišina zadrhti
v čmrljevih krilcih.
NA IZBIRO
Vzemi v roko dlan
in že imaš
življenje kot na dlani:
nekakšne gore in
doline in
pet stezic na
Izbiro
in vsaka sega
prav na vrh
prsta
* * *
»to niso roke sklenjene za let«
T.Różewicz
svetniki imajo roke
sklenjene za let
kot konica puščice
zemlje ne grabijo
pod sebe kot lepi ptiči
ampak brutalno
v nebo v nebo
VRNITEV
Itaka ti je dala krasno potovanje
Itaka je
mati plovbe, dolgega
pričakovanja črte obzorja
(samo sunek vetra in ... nič)
trenutka, ko fregata
začne pluti v pristan –
v obliko, ostalo ob nabrežju:
ladijski trup nabreka in zori,
jadra se razcvetajo in jambor rase.
* * *
Konj pod Markom Avrelijem
je miren, ves
iz čvrstega marmorja,
z nogo dvignjeno v
pozdrav množici pod
podstavkom.
On je bog – žrtev
poli-teizma,
torej mora biti
nepremakljiv in igrati
kamnito trdnost,
kot da bi bil
spomenik.
NEBO
Dvigni glavo
proti zvezdam.
Vedno si
pod Vozom,
čutiš hlad
pod gladko kožo
Velike Medvedice
in Rimska cesta
se tam šele začenja.
Dvigni glavo.
Celo nebo imaš
kot na dlani – dovolj je to
stisniti v pest
in dati v žep!
