Lepa mlada žena gre na sprehod iz mesta pa se ustavi sred polja in ploskne z rokami:
Glej, kako čudežen mak!
Roka sejalca spomladi šla je čez njivo, sipala seme, rž. Tihi zamahi — bojazen jim jemlje besedo — tisoč tihih molitev, želja:
Bodi rahla, gruda, semenu, daj moče, da vzklije, nebo, daj sonca, da dozori.
Daj, da bo vso zimo za mojo družino na mizi črni kruh.
Šla je roka sejalca čez njivo — sejala je rž.
Zdaj škrlatni mak lepim ženam iz mesta jemlje oči.
Nihče ga ni — sam se je zasejal in na veke bo ostal, kakršen je: potepuh.
Ne, on ni med tem sivim resjem doma, ni v tej pusti prsti pognal korenin.
Z vetrom bi šel svatovat in kaj mu mar, če se mu za eno samo veselo urico kak list s škrlatne krone uspe.
Tiho, rahlo rase rž, tanka stebla, težko klasje.
Razgleduje se po nebu, oblaka išče, ko je suša, sonca prosi, ko zori.
Jaz ne smem umreti, pravi, jaz sem siromaku kruh.
BONACA
Kje so, vetrovi, vaša imena?
Za sever vemo in za jug, za vzhod in zahod — a kje so neznane širjave.
Na obali sedim in gledam na zaliv.
Zadnja tišina in mir.
Ne zgane se sapica, da bi senčnikom nad mizami rese razigrala.
O balzam utrujeni duši, o mir!
Pa nekaj le tiho diha v gladino — rahli, prav rahli prameni vstajajo in tiho tiho ugašajo.
Pa starega ribiča vprašam, ki sedi z menoj:
Glej, brezvetrno je, pa vendar nekaj morje pahlja?
On pa vse ve o svojih rečeh:
Bonaca.
Kje so vaša imena, vetrovi?
O, če bi vedel, kaj ta tišina, ta mir.
VODE SPOMLADI
Težko se letos, težko se k nam prebija pomlad.
Pa je le svetenski jug zavel — topijo se globoki sne¬govi v gorah.
Hudourni tokovi vrejo v dolino z bregov — taja, raz¬liva in zliva se, kar je vso dolgo zimo ležalo tam, belo, nedotaknjeno, neoskrunjeno od gazi.
In reka narašča.
Ledena skorja, ki jo je pokrivala, se lomi in težke plošče plavajo navzdol.
Motna, kalna se reka vali, do roba je zvrhana struga.
In človek v predpomladnem dnevu gre po bregu, ki mu iz ruše že klijejo zvončki in trobentice, in si misli:
Glej, kako kalna je.
O, lahko je kalna, saj so njene vode od vsepovsod.
Iz vseh potočkov so, iz vseh brezimnih grap, z vseh pobočij planin.
Tisto je tu, kar se je od kristalnih ledenih sveč na¬bralo, visečih s sten,
in mrtva, stoječa jezerca, ki gnijejo v skritih kota¬njah, so se narasla razlila čez rob in zdaj so tu.
O, le naj bo kalna, saj je kalna in silna.
Silna je, da so se spet mlini v pustih globačah otajali in se kolesa vrtijo, in žage žene in jez tam spodaj v hribe, ki se je natekla iz njih, bajtam v zameno pošilja elek¬trično luč.
In človek v predpomladnem dnevu gre po bregu.
A izpod skale pod hosto kipi studenček.
In človek se nagne k žlebu in srebne, da si ustne omoči.
Glej, kako mrzla je, si misli, kako bistra in čista.
O, lahko je čista — saj jo je pil, ko privre izpod skale. Saj studenec ob poti pod milim nebom nima drugega namena, ko da žejnega odžeja.
In ko človek dalje gre, se najbrž ni spomnil, da se tisto, kar ostane in z žleba odteče v plitvo stružico, v reki pridruži vodam, ki kalne in težke nosijo bremena šir¬nega, neznanega življenja.
Laško 1956
KO DOBRA MISEL
Ko dobra misel z neba
si prišla,
ko dlan,
ki se povezne name
in me obvaruje,
ko pride moj najtežji dan.
Pa kaj bi misel,
kako naj drobna dlan
me skrije
pred grožnjami sveta?
Le iz ruševin srca,
ki sem vanje pokopan,
lahko še vzklije
roža za spomin.
NE POJDEM VEČ
Ne pojdem več skoz to ulico,
ne stopim več na njen tlak.
Okno je,
okno je v prvem nadstropju,
obraz morda za njim
in pogled lahko pade name
in v hipu zajame
vso mojo zapuščenost in obup.
Zato ne grem več skoz to ulico,
zato ne stopim več na njen tlak.
Le smejte
se, ljudje, le imejte
me za strahopetca!
Pa sem vendar do neke mere junak.
O, ne bojim
se sovražne puščice, ki me morda
za vogalom čaka —
ne bo mi v gorje,
če me zadene do srca.
Ene same oči so,
ki mi vidijo do dna,
ene same oči vedo
za moje razkošje nekoč
in kolikšen sem zdaj siromak.
Skril sem svojo nesrečo
pred pogledi sveta —
ene same oči vse vedo,
enih samih oči se bojim.
To je to okno,
okno v prvem nadstropju
in obraz za njim.
IZ DNEVA MOJEGA ŽIVLJENJA
No da, iz dneva mojega življenja si odšla.
V jutrih te ne najdem več ob sebi
in zvečer ne čakaš plaha me pri vratih,
da naskrivaj odpreš.
Izgubil sem te za vso večnost,
kar je je med jutri in večeri.
A kaj je pusti dan
pred globočinami noči?
Takšna sta moje bogastvo in moja siromaščina,
da mi dan težko kaj vzame ali da.
Iz dneva mojega življenja si odšla.
A ni tema zavetnica ljubimcev in sanjačev?
Se ne spominjaš — ni bil večer,
ko sem te prvikrat objel?
Rojstvo in smrt kličeta ljudi na kup —
poljub,
objem težko
prenese pričo.
Zato temi, dobrotnici, gre moja hvala,
da brez pomisleka,
voljnó
dlanem si mojim žejnim se predala,
da žgoče ustne moje
so rože
tvojih usten,
tvoje bele, sladke kože
se napile.
Jaz sem vate stopil, ti si stopila vame.
Za vse sem dolžen hvalo
njej, zavetnici ljubimcev in sanjačev.
O da, sanjačev.
Ko sem v srce te vzel,
mi je kaj drugega ostalo —
sprejel
sem te še v svoje sanje.
Ko si odšla, si ostala tam.
Nekoč sem jaz pri tebi trkal, zdaj —
gorje, zapustil te je ves dekliški sram —
zdaj hodiš trkat k meni ti.
O, kolikrat se v jutrih mi zgodi:
škrjančki s polja me zbudijo —
na ustnah mi igra nasmeh.
Od tebe je, od tvojega obiska.
In ko s teboj na ustnah vstanem in grem,
še moj samotni dan
ni več presiv.
VSE ME SPOMINJA
Vse me spominja,
vsi me nate spominjajo —
prostor in čas,
ljudje in stvari,
o, vsi trenutki mojega življenja,
kar jih je bilo
in je in bo.
Ni mar ljubezen, kadar je,
povsod in zmerom?
Odkar sem brez tebe ostal,
naj kdajkoli kamorkoli stopim,
povsod si ti.
Da sem se kdaj spozabil do brezumja
in sem si v srcu rekel:
Ti si moj svet.
Zdaj te sonce sije in zvezde
in veter te veje
in dež te rosi.
Dahnil sem te v vse stvari,
posejal sem s tvojo podobo ves prostor,
kar ga je med nebom in zemljo.
Zdaj naj vekomaj živim,
zdaj naj pobegnem na konec sveta —
tebi ne ubežim.
In nič mi več ni v uteho.
Še domišljavi ponos me ne utolaži,
da je takšna bolečina
redka pri ljudeh.
Predobro znana vendar so človeška srca,
preznana siromaščina človeškega spomina.
Drago nam je gorje prestano —
sreča, ki je prešla,
skeli
vse dni.
OGRLICA
Da, to si ti.
Po mehki koži tvojih rok te prepoznam,
po belih tvojih dlaneh.
Da, ti si tu.
Vedel sem na svojem razkopanem dnu,
da enkrat še prideš.
Nekaj ti moram dati za spomin,
nekaj ti moram dati v slovo.
Iščem, pa ničesar ne najdem.
Ne pri sebi ne v sebi.
Ah, saj so mi vendar vzeli vse:
ljubezen in slast, vero in radost, upanje
in še spomin.
Kapljo za kapljo, ko biser za biserom.
Rabelj življenja sam mi je vse pobral
in kako se je zraven gromko smejal:
Kakšno ogrlico napravim iz tega —
na svoj god jo bo nosila moja gospa!
Da, ti si res tu.
Do kraja sem te prepoznal.
To je tvoj beli, čudežni vrat.
Pri labodih na jezercu v parku,
pravijo,
ne najdeš lepšega.
O, ne bo je nosila njegova gospa,
tvoj vrat bo krasila moja ogrlica.
Ne brani se,
ne obraniš se.
Niso mi dali ljudje,
ni mi dalo tvoje srce,
da se na veke naselim v njem.
Zdaj si svoj grob izkopljem ob njem.
Nekaj ti moram dati v slovo,
nekaj vendar moraš imeti za spomin
