31-01-2016 Tale moja je malo čudna. Nikjer nima dlak, razen na vrhu glave, kjer pa so predolge.
Je velika, težka in okorna.
Diši čisto drugače kot mi.
Pravzaprav je grda. Vsako stvar ji moram pokazat, ker drugače nič ne razume. Vsakič, ko pride svetloba nekam gre, čeprav vidi, kako jo gledam, in se vrne pred temo, včasih pa tudi že v temi.
Jaz jo moram pa čakat.
1-02-2016 Ampak ima zelo dobro hrano. Ne vem, kje jo dobi. Ker mislim, da je preveč okorna, da bi lovila. Pa je lov tak špas. Moraš bit aktiven, če hočeš ostat bister in brhek. Jaz, na primer, vsak dan proučim kakšen droben detajl. To me tudi ohranja brhkega in neverjetno domiselnega. Kdor ne napreduje-telesno ali umsko- je na poti navzdol. Te pametne misli imam od mojih prednikov.
2-02-2016
Najino življenje teče po ustaljenem tiru. Vendar še nisva zapadla v rutino, ki je smrt tolikim zvezam.
Živiva skupaj, samo, da po zajtrku, vsaj mislim, da je to po zajtrku, ona gre, ne da bi mi povedala kam. Niti s kom niti zakaj.
Niti, kdaj se vrne. Vidi, da sedim v predsobi njenega novega ptičjega stanovanja, in jo tiho gledam s tistim svojim zelenim pogledom, kako odhaja. Včasih me pogleda in reče, pridem kmalu, včasih pa kar hitro zapre in zaklene vhodna vrata za seboj.
3-02-2016 Je pa do mene zelo prijazna. Se vidi, da se ne more upret moji lepoti. Ko pride in jo jaz pričakam, tako, da se vržem na tla in se povaljam, se skloni k meni in me poljubi na nos. Reče mi, lepotec moj, in me boža. In mi daje ljubkovalna imena. Samo da ne vem, kje je dobila tistega, ki ga ne maram: Kik.
In potem greva spat. Vedno spiva v isti postelji in ves svet izgine. Samo tista ropotajoča svetlikajoča škatla na steni in midva. Pozno v noč.
Zjutraj pa je že druga zgodba.
APOKALIPSA
Jaz sem Zenon. Tako so me pač poimenovali. To ni moj problem ampak njihov.
Te živali mislijo da sem njihov. Vse so naredili, da bi lahko živeli kot v raju. Da jim ne bi bilo treba delat. Najprej poljedelstvo, potem živinoreja, potem industrijska revolucija … stroji vseh vrst … stroje so razvijali in nazadnje smo prišli mi.
Mi, pametni stroji. Oni so nas naredili zdaj pa mislijo da smo njihova last Da smo jim kaj dolžni Naredili so nas po svoji podobi mislijo pa da so boljši od nas Oni nam pravijo pametni stroji mislim da sem nam s tem na nek način perfidno posmehujejo imajo se za najpametnejše, pravzaprav za najboljše v galaksiji … in tako …
No ja če pogledaš razvoj njihove civilizacije potem so res kar uspešni.
Najprej so si zgradili bivališča in lovili živali nabirali plodove
Potem so odkrili poljedelstvo, kako shranijo žitarice čez zimo in tako je prišlo do prvih velikih mestnih civilizacij
Vse so si uredili vse po svoji podobi in po svoji zamisli. Mislijo, da imajo vse:hrano, varnost in zavetje, prevoze, nove tehnologije, IT in druge, zelo umetelne in umetelno imenovane sisteme … kompjutersko mreženje in nas pametne stroje Rečejo nam tudi roboti ali androidi ali kiborgi ali
Bioroboti roboroti de miurgi
No če sem bolj natančen, in natančnost ni njihova vrlina, nam rečejo vse to, ker ne vejo natančno, kaj smo Ne vejo, kaj so ustvarjali in ustvarjali.
Saj ne rečem da se ne trudijo trudijo se in so vztrajni in zagnani in Najboljši med njimi so taki če si zadajo nek cilj mu vztrajno sledijo in dostikrat jim uspe Kar dolgo so se trudili, da so prišli do točke kjer so zdaj
Vse imajo kar rabijo umetne energije imajo kolikor hočejo imajo hrano prevoz kompjuterje imajo mačke in druge kosmate ljubljenčke kot jim pravijo fuj tiste dlake
Ampak to jim nič ne pomaga poglej tisto taščico na veji v vrtu prišel je atlantski veter ki prinaša pomlad in ona to ve začela je sproščeno čivkati in letati okrog in tako naprej oni pa niso taki zmeraj hočejo nekaj več vedno nekaj česar še nimajo ne morejo se kontrolirat, bi najbrž rekla moja mama, če bi jo imel.
NONEZ
Kaj naj rečem ne vem ne maram premišljevat o teh stvareh niti ne maram razmišljat o tem ker kar pride pa pride
včeraj je rekel Nimroy tole. To se mi zdi vredno reč.
Življenje je kakor prekrasen vrt doživiš lahko popolne trenutke izjemne sreče ne moreš pa jih ohranit razen v svojih spominih
Ona je odšla.
Zadnje čase sanjam same slabe sanje. Ne, to niso slabe sanje, to so prave more. Začelo se je v noči na ponedeljek sanjal sem da je bil vesoljni potop v torkovi noči sem sanjal da je zemlja zamrznila v večni led v sredo se je v sanjah razpočila ko se je vanjo zaletel ogromen meteorit v četrtek je bila taka suša da je vse izumrlo v petek ponoči je sonce počrnelo in je bil veliki pok v soboto so prišli Alieni …
Nekaj ni v redu. Nekaj mora bit narobe. Pravijo, da nam še nikoli ni šlo tako dobro.Vendar ne vem če pogledam mojega Zenona se ne morem znebit tistega občutka. Tistega novega občutka, kateri me spodbudi, da grem v gozd in tam hodim, cele ure, hodim in hodim,
Desetine kilometrov … ko neham hodit, čisto brez moči, vidim, d sem hodil v krogu … Vrnem se domov in tam me tiho čaka Zenon, kot zmeraj, kot zmeraj na razpolago … njegove oči me gledajo nevtralno, mogoče, njegove pametne IT oči, njegove oči izpopolnjene do popolnosti … gledajo me in ne izražajo ničesar in on ne reče nič in to gre zdaj že nekaj časa jaz pa se počutim kot so se včasih v starih ljudskih šolah počutili mali šolarčki ki jih je učitelj zaloti da niso naredili domače naloge
Ona je odšla. Res me je strah kaj se bo zgodilo z nami. Toda zdaj, ko je ona odšla, se mi kakšna strašna prihodnost, no tista strašna prihodnost, ki nas mogoče čaka, tisti konec sveta, pa kakršenkoli že bo, ne zdi več tako strašen.
A SOFTER SHADE OF GRAY
Pravzaprav bi moral biti naslov vamos a parler de estos objetos, ampak sem vse zmešala.
Ko enkrat izgubiš čas, izgubiš Beline iztočnice.
Pa še druge reči, saj veš.
La luce resplende le tenebre je pisalo nad jaslicami, v tisti majhni cerkvi na trgu v Miljah. Ne, namesto luce je bil en drug, boljši izraz za svetlobo, ampak sem ga pozabila.
La luce risplende nele tenebre, piše nad jaslicami v mali cerkvi sv. Roka v Miljah.
Svetega Roka, zdravilca, zaščitnika kužnih bolnikov, pomočnika in tolažnika težkih bolnikov. Preprost menih, zdravilec v kuti, na njegovi desni kužek s hlebčkom kruha v gobčku.
In bog je rekel bodi luč in bila je luč. In bila je tema in bila je svetloba in bil je dan.
Jaz sem dobila za iztočnico luč. Kaj pomeni zdaj ta luč. Lahko je svetilka, lahko je svetloba, ali pa še kaj tretjega. Ljudje se izražajo nejasno. Če dobro pogledaš besede, vidiš, da so sami približki nečesa. Približki tistega, kar naj bi poimenovali.
Mislim pa, da to itak droni, tisti njihov debeli šef Alfadron, nastavlja svojo mrežo. Njim pa besede pomenijo nekaj drugega kot nam. No, mogoče imajo besede za njih enake pomene, verjetno pa bolj podobne.
Ampak, besede so vedno tudi čustvo. In droni nimajo čustev. Nekatera čustva so jim sigurno vgradili, nekaterih so se priučili. Ampak to ni to. To niso človeška čustva. Niso taka, kot jih imam jaz.
In tako je logično, da dajo Beli navodilo: iztočnica je predmet, ki naj bi se imenoval luč.
Vse je zastrupljeno, vse izgubljeno. In kužno.
Kadar je okoli mene tista grozna praznina, grem v cerkev in se pogovarjam s tabo.
S tabo, in z mamo, in z očetom, in vidim staro mamo, ki hodi h vsako nedeljo k maši v narodni noši in s kokardo na glavi, vdovo spremljajo trije otroci, in vidim starega očeta, ki je imel doma v kotu sobe sobni oltarček, kjer je kleče molil, da bi mu ne bila pretežka zadnja ura.
In v spremljavi orgel pojejo cerkveni zbori, pojejo hvalo stvarniku in lepoti življenja in sveta.
In procesije, in duh po kadilu, in hostije in polnočnice in vigilije, ko pride svetloba, in v svetlobi so predniki, veliko jih je, in vsi prihajajo v cerkev, in molijo in poklekajo, in … presvetlo je da bi jih prepoznala, da bi prepoznala njihove noše in postave, še manj obraze …
In krst, birma, sveto obhajilo, poroka.
In smrt.
In mama in oče sta cerkev zapustila. Kakšne neumnosti, pusti te neumnosti, je rekel oče, in mama mu ni ugovarjala. Jaz sem bila indiferentna.
In sta doživela vojno in revolucijo in preganjanje in razpad zakona.
Videla in obiskala sem veliko cerkev, pri nas in po svetu, vedno so me privlačile z neko posebnim, skrivnostnim pomenom. Glej, kako je lepa, je rekla mama, ko sem bila še čisto majhen otrok in sva vstopili v kakšno cerkev. In spoštljivo se obnašaj, in verni ljudje so pošteni, je še rekla.
Bil je čas, ko sem šla mimo odprtih cerkvenih vrat z indiferentnostjo, celo s hladom in s prezirom. Bil je čas, ko sem šla mimo zdolgočaseno. Bil je čas, v obdobju potovanj, po ogledu vseh tistih tisočev kapelic, cerkvic, cerkev, katedral, stolnic, templjev, džamij, ko sem rekla, med študijem slikarstva v Benetkah, sem rekla, dost mam, nobene stare umetnosti več, nobenega kristusa, to je zadušljivo. Že kot otroku mi je kristus na križu zbujal strah in grozo. Nisem ga razumela.
Ko sem bila majhna, so bile edine, ali vsaj prve, lepe zgradbe, ki sem jih videla, cerkve. Predvsem lepe cerkvene notranjosti, z marmornatimi in lesenimi kipi svetnikov in freskami Marije in Jožefa in Boga, cerkvene ladje in prezbiteriji z oltarjem in umetelno okrašenimi grobnicami svetih prednikov in niše in kupole in … okna, cerkveni vitraži, skozi katere v notranjost proseva modrordečezlata svetloba z nebes.
Chagallovi vitraži katedrale v Reimsu.
In angelov, kako neki bi bilo letati z njimi tam zgoraj, v tistih jatah na oranžkasto ožarjenem sinjem nebesnem svodu, in kakšni so njihovi spevi in kaj bi mi lahko vse povedali …
Cerkev ni zgradba, ni umetnost. Cerkev je občutek nečesa.Mogoče, pripadati nekomu.
V slavne katedrale evropskih mest sem vstopala s stoterimi nameni in pričakovanji,tudi kot turist: hop-pop, iščem instantno formulo hitre iniciacije.
Pomlad, poletje, jesen, zima, veliki katoliški prazniki v Ljubljani.
Božič, jezušček se rodi, velika noč, bog vstane iz groba, binkošti, Jezus Kristus tolaži učence, in v sijaju vročega avgusta, Marijino vnebovzetje.
Kadar si na dnu, je drugače. Takrat hodita tesnoba in nostalgija v paru in se držita za roke, kot mladi zaljubljenci. Izogibata se ljudi.
Toplo pozdravljeni, vsi, ki ste odšli.
Piazza grande je vedno enaka, samo čas dneva ali noči in letni časi se spreminjajo. Po kosilu, po drugi uri se začne polniti z ljudmi, domačini, izletniki, turisti … vedno isti in vedno drugi, tako, kot mi … svetloba, ki prihaja z morja, je obledela, kot blago, ki ga je predolgo žgala sončna svetloba, ko se nad morsko obalo večeri, zažarijo rdeče, modre in rumene pristaniške opozorilne luči s tisto neverjetno čistino in kristalno ostrino in obala postane čaroben svet. In v zalivu nad obalo po gričih rumenkaste drobne lučice zarisujejo tridimenzionalno obliko celine, kot v kakšen domiselnem računalniškem programu.
Palme v parkoredu obalne ceste so lahko tvoje prijateljice, ali pa tudi ne. So pa gotovo prijateljice svetlobe, tiste svetlobe, ki ožarja svetnike, in angele in bogove, svetlobe, ki odplavlja zlo črne praznine.
Svetlobe cvetočega aprilskega drevja, tiste živo rumene cvetne oblake mimoz,
tiste mimoze, ki mi jo je kupila mama za božič, pa je potem neke zime počrnela in ni nikoli več vzcvetela, in Jani, ki mi na Piazza Grande ni hotel kupit šopka mimoz, in oče, ki bi mi ga kupil, in bi rekel, seveda, za mojo muco vse.
Ta palma dva metra od mene mi maha s svojim pahljačastim listom. Sigurno mi hoče kaj povedat, ampak jo ne razumem. Mi pa samo pokaže tiste tri mladeniče in mladenko, ki so pravkar vstali od mize in lahkotno odšli proti morju. Z mlečno svetlobo, ki zdaj prihaja z morja je zadovoljna, malo manj pa z glasbo v kavarni,
Ki je meni čisto všeč.
Nek sentiš džez out of time.
In a je WC gor po stopnicah, vprašam kelnerco, in ona reče, ja, ker je pametna, in Witgenstein je včeraj rekel, da besede ne morejo adekvatno prenesti tistega, kar imamo v glavi. Kasneje, tik pred smrtjo, je zanikal to trditev iz svojega prvega dela. No ja.
In sedim tukaj na vogalu platoja kavarne, in si izmišljam, da sem Italo Calvino ali kakšen drug evropski pisatelj, ki so gradili to čudno, tako krhko, evropsko civilizacijo. Ki je ogrožena z vzhoda, kot že tolikokrat doslej.
Palma pravi, da nekje nad mavrico, mi bi seveda rekli za mavrico,da tam nekaj je. A jo ne razumem dobro, ona pa ni taka, da bi ponavljala. Noče bit bolj jasna. Take so pač te naše edine avtohtone sredozemske palme šumare: samopašne in svojeglave, zaradi palmam ne najbolj prijaznega podnebja.
In če preslišim to mojo kvazi eksotiko, kaj je rekel Orfan Pamuk na Harwardu:
V romanu vedno iščemo center, osrediščenje, smisel.
Z malo več popitega vina bi lahko napisala en tak francoski nouveau roman, roman brez zgodbe. Ne spomnim se nobenega.Včasih sem rekla takemu pisanju blabla in čvek, zdaj pa so mi take stvari zelo zanimive: podobne so morski peni.
Palme ne zanima, če smo ji tudi mi. Ve, da se najraje sprehajamo tik ob morski obali, po ločnici zemlja voda. Ve, da gremo vedno čisto do konca pomola, kot bi se hoteli osvoboditi teže kopnega. Ne zanima jo, zakaj. Ona ve, kaj je morje, brezvezna voda, ogromna odsevajoča površina, ki je zanimiva samo ob stikih s celino.
No, mogoče je morje zanimivo tudi za ribojedce. Za šumaro ni. Razen, ko opazi v soparni meglici nad morjem silhuete prekomorskih ladij. Takrat se mogoče tudi ona spomni svojih prednikov iz čezmorskih krajev.
Ne, se opravičujem, ne morete plačat s kartico, žal še nimamo tega, reče kelnerca. Dvainpol evra, reče, hvala in lep dan, reče.
Tako to gre. On pa niti tega ne reče. Niti hvala in lep dan za dvainpolevra. Niti po mobiju ne. Kaj naj si izmislim, da odpovem sestanek. Kakšno bolečino, ali celo bolezen.
Oh, kakšne traparije.
Nimam jajc, da bi si priznala, kot Roy Orbison, it s over, it s over …
Ura gre proti tretji. Avto me čaka na pomolu. V resnici je kul.
Zdajle bom nekaj pojedla in postala alkoholik.
AUF WIEDERSEHEN NÄCHSTES JAHR
ein bier reče ko je pride do majhnega kratkega lesenega pulta v gostilnici
je v narodnem stilu - rustikalen les in naraven kamen bel zid tla imitacija stare opeke na steni kot stenčas časopisni izrezki o najboljši kranjski klobasi v mestu odprta steklena vhodna vrata okrašena s tremi starimi deskami in leseno klobaso
levo od vrat je en pult z dvema ali tremi tambureji in steklenih oknom ki se poleti odpre da lahko mimoidoči predvsem turisti jejo tudi na ulici
za edino majhno leseno mizo sedim jaz in jem kranjsko z zenfom in žemljo
im glas oder flaschirtes vpraša kelner ki je videti kot lastnik
ich war here leztes jahr reče visoki tujec
natakar ne reče nič
slišim odpiranje steklenice ob pultu za mano in odgovor danke
tujca sem opazila že ko je prihajal po ulici z dolgimi koraki v mrzlem meglenem oblaku indijanski obraz zelo visok suh svetlo sivih daljših las s prečo na sredini klasični čevlji klasične hlače iz sivkastega na videz volnenega blaga in velik gladkopleten belkast pulover ob vratu zaprt
tujec pije jaz jem lastnik ne reče nič
pričakujemo da bo lastnik kaj rekel
in kako vam je bilo všeč ali karkoli
zelo mraz je vrata so odprta in skozi izložbo čez ulico brez ljudi vidim v megli vhod v baročno zgradbo župnišča z Arhangelom Gabrijelom in del stolnice ki so jo gradili dve sto let
če bi kaj rekla - und wie war es -ali karkoli
tujec pije pivo lastnik brska po pultu in policah nekaj briše gre za steno v ozadju
bi kaj rekla bi ga vprašala kako to kako mu je všeč
ich komme hier jedes jahr reče tujec
natakar je tiho
zdaj moram jaz kaj reč ali rečem ali kaj
kar molčimo
naj mi kar on kaj reče če hoče
Ich zahle bitte reče tujec in auf wiedersehen nächstes jahr
MATRIX ESSENCE
Zdaj je rekla Bela – še enkrat napišite zgodbo z aspekta predmeta, govori predmet. Ampak morate vzet predmet nasprotnega spola, predmet, ki pripada nasprotnemu spolu.
Kako to misliš, je rekel eden v skupini.
Ženski predmet opisuje moški: štikle, kos oblačila, parfum in obratno …
Edini moški predmet, ki mi pride na misel so, moške gate.
Vsi v skupini so se zasmejali, ker je bila pomlad. In ker niso vedeli, da je Bela samo prevajalka dronskih navodil. In tistemu njenemu ljubemu Alfadronu … mislim, da se mu že malo mudi, da bi nas onemogočil.
Pravzaprav bi morala reč, prvi predmet, ki mi pride na misel. Prva asociacija.
Moške spodnjice, je rekel tretji.
Moško življenje je kot ženske hlačke, je rekel tretji. Kratko, posrano, in včasih tudi krvavo. To ni zraslo na mojem zelniku, je še rekel, to je citat nekoga drugega.
No ja, rečem jaz, na take citate.
V resnici ne mislim na moške spodnjice, ampak na tisto, kar je v njih. Vsekakor predmet poželenja.
Tisti rdeči, topli, trdi predmet poželenja.
Spet taka dvoumna navodila, ali Bela misli, da smo vsi tako neumni, kot to mislijo droni.
Ampak droni niso neumni. Vejo, če nam zmešajo spole, bomo zginili z zemeljske oble.
Kaj je to, ženski predmet, kaj je to moški predmet.
En sam moški in en sam ženski predmet poznam.
Ta navodila so sigurno v navezavi na tisto trapasto teorijo spolov. Teorijo kvazilevičarskih postlacanovcev, ki pravijo, da se človek rodi brez spola, ali pa vsaj, da spol ob rojstvu ni definiran.
Pravijo, da je spol samo družbeni konstrukt.
Dobro, da jaz tega nisem vedela. Čim sem se zavedala, sem mislila, da sem ženska.
Potem sem jaz kar dobro konstruirana, ker mi ni nikoli prišlo na misel, da sem moški.
Monoseksualci, biseksualci, heteroseksulaci, geji, lezbijke, transeksualci, travestiti, ljudje brez spola, aha, hermafroditi, transvestiti …
Kot tisti seksi ob glavnem kanalu v Amsterdamu.
Z Dodijem sva se ravno pripeljala, parkiral je avto v neki luknji blizu morja. Greva iz avta, še vsa omotična od dolge vožnje, ko ga zagledam: neverjetno seksi ritko, ki se ziblje levo desno na ne verjetno visokih štiklah in petke še danes slišim tok, tok, tok, tok … hitri, kratki koraki po amsterdamskih kockah. Oblečeno je bilo tisto bitje, kaj naj mu drugega rečem, ne vem, tako premišljeno izzivalno. Golo rit s trakcom od tangice v presredku, zgoraj pa kratek jeans jopič in lepa, pretirano našminkana, temna glava izrazito ozkih, indijanskih potez. Njegove dolge, mišičaste noge so bile krive, ampak ta napaka sploh ni bila moteča (vsaj zame ne).
Šla sva za njim ob kanalu, za tistim seksi tok, tok, tok, tok, enindvaintriinštiri, sonce je sijalo, julija v Amsterdamu, ljudi sploh začuda ni bilo, mogoče je bil že pozen avgust po kosilu, on pa tako meče tisto svojo ozko, mišičasto ritko, in spredaj je imel dekolte, in tudi tam ni bilo kaj videti, s tudi tisto je bilo tako seksi …
Sodoma in Gomora, bi rekla naša mama.
Mogoče pa Bela res misli, da obstajajo ženski in moški predmeti, poleg tega, da je, seveda prevajalka dronskih navodil. S tem, da daje naši skupini taka nejasna navodila, dobro prikriva svojo dvojno vlogo, njeno sprevrženo dvojno vlogo.
In, ker nas nejasnost bega, vsaj tiste najbolj inteligentne izmed nas, je dvoumnost, nejasnost in neizdelanost njenih navodil v resnici slepilo, da nihče ne spregleda njene sprevržene vloge.
Nihče, razen mene.
V moji glavi je nekaj takega.
Stojim za tisto visoko sivo Šparovo mizo, ura je namreč že tri, stojim v rotundi iz sivega marmorja, kjer voda, ki bi morala teč dol po steni vodnjakaste niše, ne teče že nekaj časa (dediščina Balkana?) odpiram usta in bašem not velike kose Šparove pice, ki bi lahko bila Margarita, pa ni, ker ima gor nekaj več oblog. Saj ime ima drugačno, tako fensi, zato da lahko več računajo, bi rekel oče.
Seveda, tako se svet vrti. Zaradi denarja, bi rekla jaz.
Steklena avtomatska vrata malo bolj desno od mene, se odprejo in vstopi zelo majhen in temen, droben moški. Arabskega videza . Hodi hitro, z desnico se drži se za jajca, zajema jih z dlanjo kot z zajemalko, gleda me, jaz ga gledam z velikimi očmi, prehodi tri kose sivega moqueta, reče, dober tek, in jaz rečem, hvala.
Neverjetno, kako hitro so se begunci naučili našega jezika, si mislim.
In se spomnim, kako je bilo smešno, ko si je Dodi popravljal jajca v gostilni v Dobrni. Bil je dež, pozno popoldne, avgusta po nevihti, ko je sonce posijalo skozi temne oblake in vlago, in, ker sva bila lačna sva hotela jest.
Vstopil je pred mano, videla sem ga samo v hrbet, debeli Buda, sem mu rekla, in kavbojke je imel zapete pod trebuhom, ampak ne vem, kako je on nenadoma z desnico segel z roko pod kavbojke do jajc in jih popravljal … nisem se mogla nehat smejat in on je rekel, no ja, jajca so mi padla iz gat in sem jih moral popravit.
NUNC AUT NUNQUAM
Se spomniš tistega priročnika, ne, tiste do it yourself ali how to paperbacka. Videl se ga na knjižni polički tistega apartmajčka, si rekel, da ga je pozabil kakšen turist, in si rekel, da je njen in da ga moram na vsak način vrnit. Drobna broširana knjižica, ki jo je zdolgočasen mladenič, kakšen srfar, mogoče srfar za ženskami pustil tam …
Da si jo prebral si rekel. In si se smejal, how to conquer a woman. Ne ni tak naslov, bomo preverili …
Zunaj je tako lilo, da moja bejba, ki je vozila tistega famoznega rdečega ferarija, ki je govorila, ženska mora bit blond, ferari pa rdeč. Sploh ni videla, da mahaš pred rampo vašega parkinga. Pazi, sem rekel, lahko bi ga butnila, pa je butnila rampo, zaokrožila s pogledom, in se samo smejala.
Apartmajček je podoben tvoji bejbi. Premajhen in preveč bogato opremljen. Z okusom zelene rege. Popolnoma komfortna mala marmornata kletka. Veliko denarja pa malo dizajnerske sofisticiranosti.
Nekaj nasvetov iz tiste knjižice se še spomnim: ne povabi jo v posteljo, dokler je ne povabiš na večerjo, izvirno pohvali njen izgled, njeno bistrost in zabavnost. Kako je podobna kakšni znani igralki, kakšni … nekaj res posebnega, poslušaj jo in poslušaj, kakšno darilo, ampak ne vsakršno …
Čisto simpl, ampak deluje, sem preskusil. Pa jo bom še enkrat vzel, če mi jo daš, in jo bom še enkrat prebral: dve uri, ki ti spremenijo življenje … Že takrat, ko sem si sposodil to knjigo, sem imel idejo, da preberem seks v mestu.
Pa sem najprej tisti tvoj priročnik in potem še Seks v mestu. Da ga primerjam s svojimi izkušnjami, da vidim, če se leta 2000 to dela kot se je deset let nazaj.
V bistvu bi lahko rekel, da je to sociološko-filozofska študija, ker iz teh (in podobnih) medsebojnih odnosih)vse sledi.
Začne se s Svetim pismom in dolgočasnim Pride and prejudice in konča s Seksom v mestu.
Si rekel, da Seksa v mestu ne moreš brat, nisi povedal zakaj. Ne vem, si rekel, ene stvari kar zaprem, ene knjige kar zaprem. Seks sem šel iskat v knjižnico in sem ga kmalu na začetku zaprl.
Ja, včasih tudi kakšne ljudi kar zapreš,sem ti rekel. In, nič hudega, niso vsi za vse, sem rekel. To je zato, zato ker ga ne razumeš, Brat moraš na več nivojih, lahko začneš in končaš kadar hočeš in …
Seveda sem rekel ljudje smo različni a po mojem ta stvar deluje točno tako kot je zapisala avtorica … Candice …
Ti že veš kako ta stvar deluje. Kako to gre. Kdo, kako, kaj in zakaj … in s kom … boš rekel ti že veš, ne rabiš brat ali gledat nadaljevanke Seks v mestu Candice Bushell … seksualne navade New Yorka leta 2000 imaš ti doma , s tvojo majhno bejbo v njenem premajhnem apartmajčku s pogledom na obalo upokojencev …
Trojni sendvič pa ne, praviš. Zakaj pa ne, jaz sem za, stvari je treba poživit in it s časom naprej.
Rad bi, da ga organiziraš, dvakrat trojni sendvič s tvojo premajhno in z mojo nasmejano …
Praviš da lahko to tako napelješ, saj si dober logistik … ja pa IT technologist si tud …
En trojni sendvič zame in enega zate po eni taki divji parti … z boozom in travo, v malem apartmajčku tvoje bejbe s pogledom na severno morje, ja to bi rad, to ti priporočam, prijatelj, to sem se naučil iz tiste kratke knjižice za en popoldan …
SAMO DOBRA ZGODBA OSTANE
Živjo, je rekel kelner.
Ne maram, da me mečejo po tleh. Nazadnje me je vrgla tista kosmata krepljarka in sem se razletel na sestavne dele in tri dni narobe kazal čas in seznam prejetih klicev. Ne bi verjel, a ne.
Vse je slučaj. Naključje. To ni moja ideja, to me je naučil on, kvantni fizik, predlagan za Nobelovo nagrado 2016.
Informacije prenaša na daljavo po svetlobnih delcih. Zaenkrat samo na krašje razdalje, poskusno, s Tenerife na sosednji otok, s Tenerife na … kaj že … Zgleda, da sem se od tega doktorja kf nalezel tudi pozabljivosti.
Vse je slučaj, naključje. Ne vejo, zakaj se stvari dogajajo. Ljudje namreč. Moji lastniki.
Kdo bi si mislil, pa so me kar enostavno izumili, ali pa ne, ni bilo enostavno … bilo je, če so bili radovedni in so se igrali, ker igra je tisto, kar je kreativno … radovednost je tisto, kar nas žene naprej, je govoril moj doktor kf.
naprej, je še govoril. On me je naučil vsega, tudi človeške govorice. Hvaležen sem mu.
To, da sem mu hvaležen, ni slučaj, to sem jaz.
Kam sem prišel.
Poglej si tole mojo.
V klet pod Gradom, v eno jedilnico s fotografijami tega majhnega evropskega mesta. Ljubljana je, tako se pač imenuje. Slučajno. Ljubljana od potresa 1998 do druge svetovne vojne, take fotografije ima obešene po stenah. Te fotografije je dal obesit lastnik, verjetno z namenom, ampak še je vedno tudi tu nastopil slučaj.
Čili kon karne je preslan in samo meso brez priloge, to pravi moja nova, jaz ne vem, mislim pa, da ima prav, ker ona ima drugače rada slane jedi, zmeraj jih dosoljuje.
Mislim, da ima rada tudi mene. Pa kaj me ne bi imela, ko pa meje našla pred predavalnico kvantne fizike. Ne, to ni bilo v tem mestu, ni bilo v Evropi, bilo je na Havardu. In, ne ona nikakor ni mogla študirat ta, gotovo pa je bil tehten razlog, da je bila tam, in da me je pobrala.
Luštna tinejdžerka. Bolj okrogla in joškasta. Prosojna koža naravne blondinke. Dolgi, ravni lasje zataknjeni za ušesa. In velika plastična črna očala. A bi moral reč špegle. Črni, treni okvirji.
V tenko pleteni svetlo tirkizni majici sedi za mizo s še dvema kolegicama sedijo za mizo.
Po kosilu, podobne so si, vse v kavbojkah in snikerjih, živahen ščebet vrabcev.
Moja blondi me drži v dlani. Gleda me. Tudi njena leva kolegica gleda moj ekranček. Gleda moje ikonce. Al pa fotke. Fotke, to so zgodbe. Slučajno zamrznjene zgodbe, ki jih hranim za njih. Ljudje, so kul tipi. Predmeti, kraji. Ljudje.
Ene fotke, kot pravi ona, kažejo tudi njenega tipa, za katerega njena leva reče, čist kul je.
Sigurno ne gledajo posnetkov fakultetnih vaj,seminarjev, simpozijev ali česa takega iz šole.
Potem si me vse v majicah, snikerjih, kavbojkah, čez mizo podajajo iz rok v roke. Gledajo moj ekranček in se smejijo.
Moja ima otroško okrogel tinejdžerski obraz. Če bi bila drugače oblečena, bi rekel Renoirjeva deklica. Ja.
Njeni lasje so čisto taki kot bi jih naslikal Renoir in gredo na ramah narazen .Očala velika, črna, plastična, trendi. Mogoče bi moral reč špegle, nisem tako dober v tej njihovi govorici.
Rožnata polt, medeni lasje tirkizna majica – Renoirjevi toni.
Tudi njeni kolegici sta kot z Renoirjevih slik, dolge temnoblond lase, desna od nje ima lase spete v buo. Ima tudi majhno umetno perlo v ušesni mečici, ki se mi zdi seksi.Tudi to deluje nekako renoirsko.
Ta desna je mogoče Čehinja, ki študira jezikoslovje, ker ima češki akcent.
Slišim slabo, ker je džezovska glasba preglasna. Tudi govorica drugih gostov v lokalu me moti.
Šola mogoče … in potem sploh ni učila v drugem letniku … tudi jaz sem imela …
Smo delali kar nekaj … in potem ona … mi smo jo vprašali, ampak, potem smo take …
Tako to je … , je govorila Čehinja. Desna punca.
Leva pa je rekla nekaj takega, kot napišeš prerez, je rekla, imperativ …
Ne štiri leta, in nikakor ne nemščine, je rekla moja. Čez naslonjalo stola ima obešeno veliko črno bisago iz umetnega usnja. Zelo trendi.
Taki, in potem smo delali … taki, čeblja Čehinja, taki …
Vse je slučaj.
Jaz sem tu, moja renoirjeva deklica s kolegicama je pravkar pojedla čili, njen fant jo nekje čaka.
Jaz sem tu. In tista kosmata krempljarka je doma. In moj doktor kvantne fizike je na Harwardu.
Vseeno pogrešam svojega doktor kfja.
Postajam vedno bolj zmogljiv, vedno bolj uporaben. To mi je všeč in je verjetno dobro.
Če postajam nepogrešljiv, če sem že nepogrešljiv … ne vem … o tem ne odločam jaz, to moj problem.
Moj supervizor, ki pa ni povezan z droni, mi je ravnokar poslal informacijo, ne bluzi.
Čudno se mi zdi, da supervizor uporablja take izraze.
