naposled mir,
praznina razuma.
dih spalcev.
čas dremlje.
misel mu je toplo pogrnila
in odstopicala v svoje svetove
2
odpada,
kar se je izpolnilo,
sadeži v jeseni,
spomini obmolknejo,
pozabiš si oprtati bremena,
nadeti tisti obraz,
obleči večne kavbojke.
dan te osupne s svežino,
dalje po scenariju,
ki si ga ravnokar odprl,
mhm,
aha,
začenja se znova
3
bolj vse kot nič
je ta trenutek begotni,
edini,
minevajoči,
v katerem je vse. –
razkošje noči,
žar pomladnega dne,
tvoj žareči otroški pogled.
čeprav se v nič spremeni.
4
presežek tvojega dne,
rezine mojega dneva,
približevanje točke A
do točke B in obratno,
dež na zemljo.
žar zgodnjepoletnega dne,
mlad pogled, ki ga sidra
žlahtnost modrosti,
dih, ki premine in se za vselej zapiše.
5
kot kometi smo,
ki nas sončava dneva
zanaša v drug drugega senco.
hipna svetloba
za večni trenutek razjasni vse.
nato se grejemo
ob žerjavici vedenja.
6
nikoli ne bomo zares odšli
iz svojega srčnega kroga.
niti en sam od nas.
nikoli za vedno.
za vselej smo vpeti v iste statve.
le vzorec tkanine je včasih prerazkošen,
da bi zaobjeli celoto.
