Kriknem in vrže me iz spanca. Budilka. Sredi sanj sem bila, ko je zadrdrala ob moji glavi tako silovito, da sem planila pokonci in se prijela za prsi. Zvok je prerezal sanje in brez misli odtavam v kopalnico. Sedem na rob kopalne kadi in poskušam globoko zadihati, da se pomirim. V hipu več ne vem, kaj se mi je sanjalo.
Zunaj se svita, težka siva megla visi nad dolino, zlovoljno obarvana s šibko zoro z vzhoda. Pripravljam se za na pot. Ne prav daleč, le okoli 150 kilometrov, do prestolnice. Že prejšnji dan sem si sestavila načrt potovanja in si določila čas odhoda. A poznam se – drobni opravki me bodo zadržali in spet bom pozna. Stojim na balkonu, čakam, da ura udari na gong in gledam v jutranjo meglo. Vlažno je, kot bi rosilo.
Bo ves dan tako čemeren? Lahko se zgodi, da bo še hladneje, razmišljam. V tem primeru bi bilo
dobro vzeti s seboj nekaj toplega, da se ogrnem. Odločim se za za sivo jopico. Je mehka in lahka, ravno pravšnja za ta čas. Toda kam sem jo spravila? Iščem jo med zimsko garderobo, preobrnem že dva kupa skrbno zloženih oblačil in jo končno najdem v tretjem kupu. Še tekam po stanovanju in treskam z vrati kot bi me kdo lovil.
»Glej, da boš pravočasno pripravljena!« me nenadoma dregne iz moje podzavesti. Vznemiri me. Nervozno začnem brskati po torbici in že zopet preverjam njeno vsebino, če nisem morda česa pozabila. Začutim nelagodje, narašča odpor do vožnje. Že oklevam in iščem tehten vzrok, da bi se izognila današnjemu potovanju. Toda izbire nimam. Prijavnico za seminar sem odposlala, kotizacijo nakazala. Ravnala bi skrajno neodgovorno, če bi brez opravičljivega razloga ostala doma. Zopet se oglasi moj drugi jaz. Tokrat se se mi posmehuje:
»Kar pripravljaj se, na cilj tako ne boš prišla!« Še vedno oklevam, srce divje tolče. Skušam utišati onega drugega, ki me kar naprej priganja, toda zopet me preglasi:
»Tako, zdaj se pa vendar že odpravi!«
Saj res, skrajni čas je. Točno ob sedmih, tako kot sem predvidela, poženem avto in se odpeljem. Tesnoba se me še vedno oklepa, desna noga nervozno drgeta. Takoj za prvim ovinkom ugotovim, da nimam sive jopice. Pa tako sem jo iskala, zdaj jo pa pozabim. Je to mogoče? Moj drugi jaz si z odločnimi ukazi hoče zagotoviti premoč:
»Pusti jopo! Vozi dalje!.Vozi!« Noge res ne morem takoj odmakniti od stopalke za plin. Toda neka zla slutnja me opozarja na previdnost in že se vračam domov. Zanimivo, jopice nisem pozabila, le izgubila sem jo. Na dvorišču, nedaleč stran od hišnih vrat leži. Poberem jo in že nekoliko nejevoljna jo vržem na sedež poleg sebe. Ko se pripeljem nazaj na mesto, od koder sem se vrnila domov, ugotovim, da so medtem minile ŠTIRI MINUTE.
»Dovolj je cincanja! Zdaj pa gas, zamujeno moraš nadoknaditi!« me zopet, kot obseden od hudiča, kara oni drugi. Res peljem hitreje kot običajno, a me še priganja:
»Hitreje, hitreje!«
Takrat se odločim: ne, ne bom hitela! Kaj zato, če sem zapravila štiri minute. Sicer sem pa za rezervo kar cele pol ure prištela k predvidenemu času potovanja. In tako si že drugič upam negirati ukaz onega drugega.
Za mano je že mesto Celje in s tem dobra polovica poti. Moj drugi jaz me občasno še opominja: »Zamujaš! Zamujaš!« Še vedno se počutim kot ukleščena. Vendar vozim umirjeno in po pravilih. Nenadoma se mi odprejo zapore, globoko zadiham in otrdelost popusti. Izza oblakov se prikaže košček sonca, začnem se veseliti današnjega dne in uživam v vožnji po stari cesti med vasmi in trgi. Malomarno odvržena siva jopica leži na sedežu ob meni. En rokav visi na tla in se steguje globoko pod sedež, drugi je zamendran med ostalimi deli jope in ga sploh ni videti.
Sproščena sem, iz radia se sliši prijetna glasba, ki jo mrmraje spremljam. Zakaj sem še malo prej bila tako zbegana. Čutim, da sem sama, nobenega nadzora več ne zaznavam. Le od kod ta neznana sila, ki me je obsedala, moje namere preusmerjala in mi ukazovala. Komaj sem še zmogla dovolj moči, da sem se uprla.
Pred menoj je ravna cesta in prometni znak za konec omejitve hitrosti. Nenadoma daleč pred seboj zagledam neko zmedo na cesti. Upočasnim vožnjo, se približujem in ugotovim, da gre za prometno nesrečo. Promet je zelo redek in trenutno ni drugih voznikov. Ura kaže OSEM IN ŠTIRINAJST minut. Na cesti ležijo drobci stekla, polomljena plastika. Izpod rdečega Pasata se cedi gosta tekočina, beli Fiat je s sprednjim delom obrnjen v rob ceste. Na drugi strani ceste nekoliko naprej stoji terensko vozilo z na stežaj odprtimi vrati, motor je v teku. Trije moški se gibljejo naokoli. Eden od njih skuša odpreti vrata belega Fiata. V njem vidim človeka, ki se premika. Drugi si k ušesu drži mobitel, tretji nekaj išče v prtljažniku terenskega vozila. Vsa gmota nesreče leži na mojem voznem pasu. Počasi jo obvozim po levi strani, tik mimo rdečega Pasata. Tu zazija vame še večja groza. Razbita stekla, kri, na volan omahnjena glava. Več ne utegnem in ne morem gledati. Vsa drgetam, usta so v trenutku izsušena. Hlipam brez solz in ponavljam:.
»O ti Marija! O ti Marija!« Po nekaj kilometrih srečam policijsko vozilo in reševalce z vključenimi sirenami.
Ne morem še dojeti videnega, ko prispem na cilj. Avto parkiram, ugasnem motor in še kar sedim. Razmišljam, mi bo morda odleglo, če komu povemo o nesreči.Veliko udeležencev iz skupine poznam. A se odločim, da bom raje zamolčala.
Zberemo se slušatelji iz cele regije. Gradiva je veliko, zanimiva tema me kmalu pritegne. Znanec, ki sedi nekaj sedežev proč od mene, mi pošlje listek:
»Pozdravljena! Zakaj si tako bleda?«
Odpišem:
»Dobro jutro! Prebolela sem gripo.« Niti najmanj me ne mika, da bi razpravljala o jutranjem dogodku.
Po prvem odmoru sem že precej pomirjena. Srečanja z znanci, nova poznanstva, kratki pomenki me vedrijo. Sok in sendvič me še okrepčata.
Pozno popoldan se vračam domov. Ves dan je bilo toplo, zato je jopa ostala nedotaknjena in en rokav se še vedno steguje pod sedež. Zaradi pestrega delovnega dneva se jutranji prizor na cesti nekoliko umakne v ozadje. Spet vključim radio. Popevke. Motor teče mirno, glasba teče z njim.
* * *
Visokofrekvenčni zvok para ušesa, ko avtomobilske gume drsijo po asfaltu. Beli avto iz nasprotne smeri. Še močan tresk, žvenket stekla in potem je vse tiho. Iztrgam se iz sredice dogajanja in lebdim nad gmoto pločevine. Hočem stran, a sem vsa ohromela. Po ustih se mi valja izpadli zob skupaj s krvjo. Pred sabo za hip uzrem vodo, umazana je in polna odpadkov. Narašča, dviguje se proti meni. V ozadju slišim ženski jok, še več jokov. Nek moški glas mi govori:
»Tebi je bilo namenjeno.«
S krikom se prebudim. Tema je.Grabim za budilko, jo utišam, roka udari po stikalu. Luč zažari, v trenutku se vse umiri Čisto prepotena sem. Rjuha je izvlečena, odeja pomendrana. Široko razprem oči, da se ubranim spanca. Bojim se sanj, strah me je tistega votlega moškega glasu.Vključim radio, da razkroji morečo tišino. Jutranja poročila:
»Včeraj, ob OSMIH IN DESET MINUT, se je na cesti med Celjem in Ljubljano zgodila huda prometna nesreča. Voznik belega fiata, ki je vozil iz smeri Ljubljana, je nenadoma zavil na nasprotni vozni pas v trenutku, ko je iz smeri Celja pravilno po svoji desni strani pripeljal rdeči Pasat. Vozili sta silovito trčili. Voznik rdečega Pasata je na kraju nesreče poškodbam podlegel.«
Sede na postelji me ohromi spomin.
Natanko to se mi je sanjalo včeraj, ko me je zbudila budilka.
