Zapisano takoj po koncertu orkestra Slovenske filharmonije v dvorani Union v Mariboru 6. decembra 2016. Na sporedu je bila Uvertura k operi Vilinsko dete Jurija Mihevca, Koncert za flavto in orkester v h-molu, op. 17 Bernharda Romberga in Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55 »Eroica« Ludwiga van Beethovna.
I
Allegro con brio, ognjevito. Koncerta se ne bi smel udeležiti. Zadnjič sem poslušal Eroico pred slabimi 60 leti v družbi matere, ki je po koncertu kratkobesedno dejala »Beethoven je težek!« Najin odnos je tudi bil težek. Rad sem jo imel, čeprav sem jo prvič videl, ko sem bil star pet let, in sem živel v domu s starši le nekaj let. Težka tema. Mati se je pravočasno in srečno ločila, ko sem bil star komaj dve leti. Ob »delitvi« otrokov sem pripadel očetu. Oče je bil med vojno na krivi strani in so ga zmagovalci likvidirali po kratkem postopku brez sojenja, in babica me je vrnila materi. V kratkem življenjepisu naj se predstavim po moški liniji. O odnosu do matere govorim v pesmi Žena, s katero se začenja moja pesniška zbirka v hrvaščini Nebesko splavdenje. Besedo »splavdenje« (sla, naplavina) sem zasledil na otoku Silbi, kjer jo še uporabljajo starejši ljudje za najrazličnejše stvari, ki jih prinese valovje in veter na »žale« (morska obala z drobnimi okroglimi kamenčki). Žena se konča s stihom »Predamnom je stajala neka žena«. Freud bi to označil za krvoskrunstvo, saj je v svoji psihiatriji malomeščansko moralo razglasil za znanstveno spoznanje. Toda nisi psiholog, če nisi fiziolog, lat. Nemo psychologus nisi physiologus.
II
Marcia funebre. Adagio assai, Žalna koračnica, zelo počasi. Mati s družino se je tik pred koncem vojne preselila iz Nove Gradiške v Slavoniji v Zagreb. Po vojni so me dali v dijaški dom. O tem pišem v eseju v obliki pisem bratu Tisoč in ena noč po Marcelu Proustu, objavljenem v Pungartnikovi online reviji Locutio. Tam so me imeli za žrtev vojne, v drugi, številnejši skupini so bili vajenci, razvrščeni kot žrtve fašizma! Ena izmed soprog starejšega brata je menila, da je mati bila skorajda zločinka. Gre kajpada za zelo poenostavljeno in bolj pavšalno presojo osebe, ki je ni spoznala.
III
Scherzo. Allegro vivace. Scherzo, zelo živahno. V tem hipu se je moja začasna »odsotnost duha« (transcendentalna meditacija?) končala in sem spet tukaj. Sedim v drugi vrsti parterja. Vidim, da so mi bile med prejšnjima stavkoma misli nekje drugje. Glasba trešči. Očitno sem preblizu orkestra, ki igra brezhibno pod taktirko maestra U. L. Po radiju sem slišal, da med njimi nekaj ne štima, vendar tega ni bilo videti.
IV
Finale. Allegro molto. Finale, veselo. V teku je že zadnji stavek. Hvala Bogu! Imam že tako močne psihofiziološke motnje. Komaj čakam, da se koncert konča. Nadejam se, da ne bo bisa! Kot pri branju knjige nastane tudi proti koncu izvajanja daljšega glasbenega dela iluzija, da se je tempo pospešil. Če se dobro spomnim, temu v psihologiji rečemo »gradient cilja«, čim bližji je konec, bolj čas hiti! Pri branju me ta pojav niti malo ne veseli! O glasbi sem drugače pisal malo, čeprav je sicer poslušam veliko. Besede glasbe ne morejo zamenjati. Glasba se igra in posluša. Thomas Mann v romanih opisuje glasbo na dolgo in široko. Nisem prepričan, da mu vedno uspeva. Programa Ars ne izključujem niti ko grem ven, kar lahko potrdijo vsi moji vedno bolj redki gostje. Neka lepa gostja gre avtomatsko k radiju in zamenja postajo, takoj ko vstopi v stanovanje. Drugače je imam zelo rad!
V
Pripisek. Doma sem. Merim si tlak. Na zaslonu tlakomera gor desno se je pojavil simbol »črno srce«!
