najprej se je zapiral
da bi pozabil
pa so prišli za njim
skupaj z dimniki in oleandri
čepeli na najvišjem listu
in peli okostnjaku
ki je želel
da mu izpije ostanke
in pljune ost v sebi
ko je objemajoč
žalostno sovo iz knjige
z nikoli zrelimi platnicami
zrcalil dušo
v vazo polno puščic
in molčal
ko so jemali mero
hlačam njegove notranjosti
ko so izpraznili žepe žilam
in kostem
in bežal
ko so ga kradli
in ni vedel
kdaj so ga postavili v klobuk
z napisom
skoraj človek
II.
spodrsnilo mu je
ko so metali vanj močvirnato juho
stokrat prelito
zraslo pod krmežljavimi nasmehi
trepetavih misli
in z navodili za golo sajenje
jokaje
da bi bila pot bolj spolzka
stegovali svoje korenine
s trpkimi sadovi in ogrizki
se prisesali na samote
bosih nog
spodrsnilo mu je
in obležal je
kot žlička poleg nje
za hip dolg kot beseda
prebedel dan
ko si je končno
odvil noge
in brez njih zdivjal
po svojih stopinjah v drevo
v maj
III.
izkočil je
in pustil za sabo zid
s čevlji
ki so žrebali
kdo bo tekel za drevesom
mačke so skrile svoj zarod
pred senco
in za njo
polizale vodo iz zrkel
kamen v njej
je izvotlil podobo
in izdolbel strugo za pesem
v kateri bo plaval
kot list
kot dlan
IV.
enaindvajset polžev je gledalo v njeno okno
ko se je z bradavicami na plakatu
sprehajala skozi njega
med vrtenjem in plesom
sedla na posteljo
vzela svoje srce
ga položila na stegno
in opazovala
kako se spreminja
z eno stranjo ga je naslonila nanj
drugo je pustila za ograjo
ker se je bala psa
v sebi in v njem
ko je z zašitimi usti
črkoval
neizgovorljive zgodbe
metal prst
na svoj obraz
in spraševal sledi na steklu
kdaj beži
in kdaj se vrača
V.
ni vedel
koliko lazarjev je odmaknilo skalo
izpred votline
in dihalo njegov prostor
dokler ni prišel skoraj danes
ko čepi ob školjki
kot brodolomec
na dnu zaraslega čolna
sredi bohotnih hobotnic
in z luknjo v veslu
ki ga ne bo vrglo na gladino
da bi z ribjim zrezkom hladil
jajce na razbeljeni glavi
ne bo ga popeljalo v skoraj jutri
s strojem za predelavo besed
in človečnjakov brez ust
ki hočejo jesti
iz sredice
iz ženske
ne bo ga dvignilo
k bratom z roževinastimi prsti
na katere natikajo drobtine
in ukradene rože
iz pozabljene knjige
sam
previdno in počasi
da ne uniči sledov
za skoraj včeraj
vstane
in pogosti živali
na trnku
ki iz prepada
vleče človeštvo
VI.
saj bi verjel
da bo jutrišnja reka manj mokra
od te ki skovika pod težo slapov
da bo klicaj vez med rokami
ki igrajo tenis
da bo torba premaknila noge
pod mizo z dolgim prtom
da bo moder če se zmoči
med jahanjem morskega psa
da bo vsoto dobil z razliko
zaradi smehljaja kipa v parku
da v vdihu ne bo korakov
s trni v podplatih
verjel bi
kot ona verjame
v poletje na svojem vratu
ko jo poboža mrzla misel
res bi verjel
če bi prišla kot mozaik
z delcem človeka
ki ga iščejo
njive in domovi
z očmi mrtvih rib
