POZIV, VABILO NA POT METAFIZIČNE, MISTIČNE POEZIJE

Mistična poezija s svojo umetniškostjo presega mimetičnost. V njej se prepletajo bivajoče z nebivajočim, Bit z Nebitjo, Nekaj s čistim Ničem. Prav je, da se hkrati tudi zapiše, da je Boga kot čisti Nič v antični gnozi doumel že Basilides, kasneje pa seveda Nikolaj Kuzanski, ki je Boga izenačil z Ničem. Vendar so seveda to zgolj filozofsko-teoretični pojmi. Mistična poezija pa s svojo umetniškostjo »zrcali« preplet različnih razsežnosti, ki presegajo pojmovnost, zato je tako doživeta odsev absolutne transcendence.

Naj takoj v začetku pojasnim, da se metafizična in mistična poezija ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Čeprav je v nekaterih metafizičnih tekstih spoznavna komponenta poudarjena (če navedem samo Johna Donna), je v njegovih kasnejših tekstih, predvsem z versko vsebino, njena mimetičnost zmanjšana. Pri nekaterih drugih pesnikih se obe komponenti dopolnjujeta. V poetiki, ki spada v sklop skrivnih, mističnih tekstov, pa je zaznati, da teži celo k popolni nemimetičnosti. Neglede na to, pa prav takšna poezija lahko v bralcu prebudi notranje antene, ki zaznavajo višja, globlja, zaumna spoznanja misterioznega bistva življenja. Lahko se zapiše, da metafizična, predvsem pa mistična poezija, izvira(ta) iz ontoloških ter hkrati iz intuitivnih doživetij, ki človeka lahko pripeljejo do stanja, v katerem doživi ekstazo, popeljejo ga v »razkritje« povsem novega sveta, ki ga književnost verizma ne more prikazati, ker ta svet deluje v povsem drugačni razsežnosti.

Kdor se s takšno poezijo ukvarja, ali pa jo celo ustvarja, mora izstopiti iz uokvirjenosti verizma ter evropskega racionalizma, če se želi približati »duhovni korenini", iz katere so se razvile vse religije, filozofije ter vsa miselna izročila, ki so nam na voljo v vseh različicah. Iskati je potrebno duhovno sintezo, poezija pa je po mojem mnenju najboljši medij, ki nas lahko popelje do tega Izvira.

Mistika je prisotna v različnih kulturah, v hinduistični, budistični, islamski (npr. sufizem), kitajski (Lao – Tzu), starogrški kulturi v dobi neoplatonizma ter seveda v krščanski kulturi (Sveti Pavel, Frančišek Asiški, Janez od Križa), če naštejem le nekatere.

Naj ob tem dodam, da so metafizični, mistični teksti imeli velik vpliv tudi na Pascala, med evropskimi eksistencialisti na Kierkegaarda in nekatere druge ustvarjalce. Pozabiti se ne sme tudi na irskega pesnika W. B. Yeatsa, ki mu je bil blizu simbolizem, še posebej pa se je ukvarjal s hinduizmom, mistiko in okultizmom; že prej pa sta na sodobno evropsko zavest, naj naštejem samo dva, vplivala tudi Sokrat in Sveti Avguštin ter seveda drugi. Vso to duhovno izročilo je imelo na zavest evropskega človeka zelo pomemben vpliv, saj je vsakdo od njih človeštvu razkril kvaliteto lastnega uvida v duhovnost sveta. Ob omenjenih seveda ne smemo pozabiti na Berdjajeva, ki je kot filozof eksistencialistično-personalistične usmeritve v svojih delih zasledoval razvoj duhovnosti od judovskega izročila, klasične grške misli, Plotina, srednjeveške filozofije, pa do humanizma in, kar ni čudno, tudi marksizma. Še posebej so pomembni njegovi pogledi o askezi in mistiki.

Dvajseto stoletje je, kot je v različnih virih zapisano, teze o koncu resnice, subjekta in smisla kot takega, nadaljevalo in poglabljalo v obdobju strukturalizma in poststrukturalizma, ki odpirata pot v postmoderno dobo. In prav tukaj se je, med ostalimi, s svojim umetniškim opusom pojavil tudi Jorge Luis Borges, velik ljubitelj ezoterike ter verjetno tistih višjih intuitivnih znanj, ki se kažejo v duhovni strukturi njegovih del kot preplet iskanja in globljega razumevanja kode življenja. Pomenski labirint njegovih besedil nam odstira odgovore, kako preseči nihilizem. Čeprav se v strokovnih krogih postmodernizem označuje kot doba dvoumnosti, ne ve se, ali bo ta doba prinesla smrt ali odrešitev, nam Borges na poseben, svojevrsten način sporoča globlji smisel ustvarjalnega procesa ter tako odpira vrata v dobo, ki znova prihaja, lahko celo zapišemo, da se ponovno vrača v zavest sodobnega človeka.

Prav tako pa je seveda zelo pomembno tudi izročilo vzhoda, od vedskih spisov, vedskih pesmi, ter nekaterih velikanov – naj omenim samo pesnike, kot so: libanonski pesnik in mistik Kahlil Gibran, perzijska pesnika in mistika Hafis in Rumi ter orientalski pesnik Omar Hajem, če se omejim samo na nekatere. Vsi so s svojo veličastno zapuščino prispevali neprecenljiv delež k duhovni zakladnici našega sveta. Pozabiti ne smemo tudi na – naj jih naštejem samo nekaj – indijsko (Meere Bai, Kabir), japonsko (Dogen Zenji) in kitajsko (Lu Ji, Wang Wei) izročilo. Pomembno je tudi vedenje o tem, kako sta se srečevala in razhajala krščanska in islamska mistika: npr. mistična poezija Janeza od Križa in Rumija. Tamara Podlesnik je o tem napisala poglobljen tekst, še marsikaj več pa je zaslediti tudi v drugih virih.

Globoko sem prepričan, da moramo tisti, ki pišemo tovrstno poezijo, izstopiti iz konteksta sodobnih popularnih poetik, in sicer tako, da prispevamo svoj enkraten, individualno specifičen delež k sintezi sodobne mistične poetike, ki se kvalitativno dopolnjuje z metafizičnim, mističnim izročilom preteklosti. Prepričan sem, da bo nekoč svet postal tak, ko bo to duhovno pesniško izročilo, ki išče in nam tudi posreduje sintezo med vzhodom in zahodom, za ljudi postalo bolj pomembna hrana od literarno fenomenoloških diskurzov tistega dela teoretske zavesti, ki tovrstno poezijo uokvirja v vzorce, ki pa so prilagojeni zgolj določenim filozofskim in literarno-teoretičnim trendom. Prav tako je seveda potrebno upoštevati razlike med gnosticizmom, agnosticizmom in ignosticizmom. Za sintezo, o kateri tukaj govorim, je potrebno nekaj več, kot jo »omogoča« zgolj teoretska zavest, za sintezo je, ob sicer nepogrešljivi teoretski zavesti, potrebna predvsem predteoretska zavest, da bi se je zavedli, pa je potrebno stopiti na drugačno pot z drugačnimi antenami.

Naj k temu še dodam: mistična doživetja se pri nekaterih pesnikih dogajajo na povsem realen način, tako da niti sami ne opazijo, da se v bistvu dogaja nekaj, kar je zapisano v njihovi duhovni kodi (duhovnem dnk-ju), zato se tega zavejo, ali pa tudi ne, šele takrat, ko je to ubesedeno. Zunanji vzgib (motiv ali tema), ki jih pripelje do pesniškega zapisa, je povezan z globokim, notranjim, nezavednim območjem, ta vrata pa se odprejo takrat, ko jih odklene »ključ«, ki hkrati odpira vrata obeh svetov, zunanjega snovnega in notranjega duhovnega sveta. Mistika v poeziji je zato najbolj radikalna predteoretska izkušnja predbitne Resničnosti.

Pesniška intuicija je velikokrat bližja »resnici« te, tako imenovane nedoumljive razsežnosti; nekateri jo imenujejo Bog, drugi jo imenujejo Skrivnost. Te razsežnosti ni mogoče doumeti zgolj z raz(um)om, saj razum vključuje, sprejema v zavest le tisto, s čimer lahko ugotavlja zgolj logične povezave. Boga torej ne smemo obravnavati zgolj v panteističnem, niti zgolj v religiozno-teološkem, niti zgolj v filozofskem pomenu, ampak kot največjo Presežnost, ki je človeku kot končnemu, vprašujočemu bitju ni mogoče doumeti.

Intuicija (pesniška) pa brez razumskega razčlenjevanja in razločevanja omogoča elementarno, prvinsko, predteoretsko, predreligiozno, preddogmatsko, neposredno dojemanje, zaznavanje, ki je izven religioznega, znanstvenega, analitičnega, teoretičnega procesa. S pomočjo (pesniške) intuicije tako že skozi stoletja nastaja metafizična, mistična poezija, ki je v današnjem času premalo prisotna. Hkrati – in prav zato – pa je preveč pomembna, da bi jo zaradi množice sodobnih, popularnih poetik ter zaradi različnih religioznih (dogmatskih) interpretacij ter (popularnih) filozofskih diskurzov zaobšli in tako zašli na poti, ki pelje do nam vsem skupne duhovne korenine, ki se na različne načine izraža, »razodeva« predvsem v umetnosti, neglede, kje na tem planetu živimo.

Takšna poezija deluje kot srčna spirala, kakor duhovni vrtinec, ki nas potegne do svojega dna, kjer se razlije njena notranja lepota, njeno notranje bogastvo. Hkrati pa nas dvigne nad njeno višino, v neko posebno stanje, v katerem začutimo nekaj, kar je onstran njene spoznavne razsežnosti, kar sega v območje svetega. In to je tista srčika, ki človeku kot bitju besede omogoča, da začuti in doživi nadpredmeten, duhovni svet, ki daje življenju višji smisel.

Ko beremo takšno poezijo, nas kot pivnik vpije vase, zazdi se nam, kot da smo zaplavali v vrtinec pesniške lepote, ki se razodeva v čudežni govorici besed; ta svet je nekaj posebnega, to je svet z brezmejno razsežnostjo metafor, simbolov, retoričnih figur; to je svet, ki nas polni z energijo duhá, močnejšo od moči najžlahtnejšega vina. Takšna poezija se nas dotakne pod kožo, kjer se dogaja asociativno doživljanje sveta – to pa je tista točka, kjer se dotaknemo nečesa, ki je onstran tega, kar je mogoče dokončno ubesediti, je pa verjetno najbližje tistemu, kar imenujemo Skrivnost ali – drugače rečeno – Točka, ki povezuje mikro in makro svet v vsej snovni in duhovni razsežnosti v neločljivo povezanost svetlobe in teme. Kako izstopiti iz Platonove votline, kako izstopiti iz klišejskih vzorcev različnih vrednostnih sistemov, je vprašanje, ki nima dokončnega odgovora; metafizična, mistična poezija pa nas lahko pripelje(ta) v stanje fascinantnega občutenja ter doživetja te nedoumljive Energije, ki nas vodi do samega Izvira ali Izvora.

Vse tiste, predvsem pesnike in pesnice, ki vam je to, kar sem zapisal, blizu, ki to razsežnost (intuitivno) zaznavate in čutite, vabim na to zanimivo, fascinantno pot, po kateri so do sedaj hodili le redki.

Naj k vabilu dodam še moj odlomek iz pesnitve Pesem nekomu, ki ima neskončno ime. Izšla je pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph.

XXVII

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
skozi ugaslo zvezdo prižgiva njene oči
naj svetloba prebije zaveso noči
naj se prižge duša umrlih kresnic
na oltarju zapuščenega hrama

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v dvorano dvoran pred oltar prebujenja
obrišiva prah z odprtih vek
dvigniva zaveso s strohnelega odra
naj žarek prebode prsi otroka
da bodo lahko ptice letale skozi

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v deželo brezimno
k potoku da bi pila živo vino
Tam se zbirajo vsi ki iščejo odmev molka

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
po poteh kjer sva nekoč hodila
Naj angeli belih kril pijejo poslednje solze umirajočih
naj Zlatorog pije iz izvira nevidne reke
Stopiva na mejo kjer se srečujeta
Votlina vil in Dolina solz
Tam sva se nekoč poslovila
da bi se izpolnila želja prve besede

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
pred zibelko ki se večno ziblje
Tam Črne in Bele rojenice
plešejo svoj ples z oprijetimi rokami

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v še neizgovorjena imena
v njih bova igrala na lutnjo
nastalo iz poljuba

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
pred oltar mrtvorojeni
Vklešiva šepet neizgovorjene slutnje
naj se dete nevedno za trenutek ustavi
naj mu ptica ki gnezdi v solzi v dušo spolzi

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
naj v stebru mrtvorojenem vtisnjeni
prstni odtisi zadišijo po kruhu
naj skozi žile otroka steče tvoje neskončno ime

Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v njegov dom v njegove sanje
ki so resnica postale ko je začutil objem rojenic