Zime so v teh krajih ostre in neusmiljene, brez posluha za vsa živa bitja, ki ji v tem temnem gozdu kljubujejo. Tukaj preživijo le najmočnejši. Zares je temno, kot v rogu. Sonce komaj kdaj najde prostor med oblaki in ponudi nekaj žarkov, ki bodo na svoj račun prišli šele pozno spomladi. Zraven prištejte še močno sneženje, ki mu ni videti konca in stradanje. Tako dobite pomilovanja vredno življenje. Zaželeli bi si, da vas debela snežna odeja za vedno pokrije. A bolj kot zima so tu neusmiljeni ljudje, ki se kot volkovi zbirajo v tropih. Širokih ramen, prezeblih obrazov, s hripavimi glasovi ter puškami na ramenih si utirajo pot v debelem snegu. Odločeni, da jih bodo našli, vztrajajo. Že več dni jim sledijo. Tudi volkovi so do nedavnega imeli svoj trop, ki so ga ti divji lovci zdesetkali in za seboj pustili krvavo sled. Njihove sani so polne volčjih kožuhov. Vsak je vreden nekaj zlatnikov, ki jih bodo ob vrnitvi domov, najverjetneje zapravili za žganje in tobak. Tukaj je človek zver. Le kaj ga žene v to blaznost?
V tropu pogube sta ostala le še najmočnejša, volk in volkulja s svojima mladičema. Odločena, da bosta obdržala, zaradi človeške zlobe, ta majhen trop, za vsako ceno. Tako se volk in volkulja trmasto ženeta naprej. Že zdavnaj bi jim bila pobegnila, toda njuna mladiča sta prešibka.
»Le kam tako hitimo?« sta vprašala, ne zavedajoč se nevarnosti, ki jim preti.
Volkulja je skrivala svoj prestrašeni obraz in se stisnila k njima, kot je to počela vsak večer v brlogu, ki ga ni več in ki ga ne bodo nikoli več videli. Mraz je še bolj pritisnil, veke so postale težke. Zaspali so. Ob jutranjem svitu je iz gora zapihal še nikdar tako hladen veter, ki je naznanjal nov dan, nov boj. Zopet so krenili na pot. Človeka, bolje rečeno zver, hitro zaznajo, četudi je ta več kilometrov daleč. Toda danes niso tekli, saj tudi niso mogli. Prispeli so do gozdne jase, ki se je v vsem svojem belem, zimskem sijaju bohotila sredi gozda. Začuda je tisti razjarjeni veter z gora izgubil vso svojo moč. Celo sonce je prijetno božalo njihove srebrne kožuhe. Prelepo, da bi se podali naprej v beg. Tako kot to počnejo otroci, sta se tudi njuna mladiča prepustila igri. Bilo je kot nekoč. Volk in volkulja sta se stiskala drug drugemu in sanjarila o nekem boljšem življenju. Nato pa ... glasno je počilo. Njihov spokoj je prekinil strel lovske puške. Rdeča barva je v hipu pobarvala sneg, kjer je ležal volk. Vpitje ljudi, katerih grla so bila polna radosti je pognal v beg volkuljo in njuna mladiča. Prestrašeni kot še nikoli. Stekla sta za materjo, ki se je nenadoma ustavila, da bi se prepričala, ali sta še vedno ob njej. Skrbno ju je skrila pod smreko, ki se je pod težo snega zlomila že pred dnevi in katere veje so bile dovolj goste, da so nudile zadostno skrivališče pred zvermi. Stekla je nazaj do jase, ki je bila že polna bradatih lovcev s širokimi rameni. Zmagoslavno so stali nad ubitim volkov in drug drugemu pripisovali zaslugo za trofejo, vredno nekaj zlatnikov. Skrivaje je opazovala dogajanje. Negibno je ležal v rdečem snegu. Njegove oči so bile mrtve. Kaj je v tistem trenutku občutila volkulja, najbrž ve le sama. Z njim je umrl del nje, del njenega srca. Žalost, ki se je ne da opisati. Izguba, ki je neizmerna. Strah, ki se zažre pod kožo. Bes, ki jo bo spremljal vse življenje ob sami misli na človeka, ki brez kančka slabe vesti vzame življenje. Še zadnjič se je obrnila, ga pogledala in stekla nazaj v gozd.
Tisti dan so v solzah tekli. Snežna odeja je bila precej debela in ni prizanašala njihovim trudnim šapam. Zmračilo se je ko so prispeli do reke, ki je zamrznila in tem dopuščala lahek prehod. Že več dni niso jedli. Sama bo zdržala kolikor bo potrebno saj je veljala za najmočnejšo samico v tropu. Toda njuna dva mladiča sta potrebovala njeno mleko, ki pa ga ni imela dovolj. To je tudi razlog, da več kot 50 odstotkov mladičev pogine že v prvem letu starosti. Če bi ju izgubila bi se najverjetneje tudi sama zgrudila od žalosti in debela snežna odeja bi jo za vedno pokrila. Odločena, kot še nikoli, da ju ne bo izgubila brez boja je stekla v temno noč. Še prej ju je skrbno privila k sebi ter skrila v luknjo, ki jo je izkopala z okrvavljenimi sprednjimi tacami.
Tisto noč se je v njej prebudil instinkt. Postala je lovka, bila je zver. Dolgo je zalezovala srnjad in potrpežljivo čakala na svojo priložnost, morda zadnjo. Nove še dolgo ne bo. Njen pogled je bil strašen, kakor pogled matere, ki bo naredila vse, da napolni male želodčke svojih otrok. Zdaj! Hitro se je pognala. Uspelo ji je. Še preden je zarila svoje ostre zobe v svoj plen je zmagoslavno zatulila. Do sitega se je najedla in del plena s težavo odvlekla do mladičev, ki sta zaradi lakote in izčrpanosti kar se da hitro planila po mesu, za kar ju je tudi prijazno oštela. Skrbna in ljubeča.
Prebudilo jih je novo sneženje, sledila je nova hladna noč. O bradatih zvereh s širokimi rameni ni bilo ne duha ne sluha. Najbrž so se zadovoljili z uplenjenim in se vrnili v svoje prazne domove, kjer so jih čakale njihove ženice z razpokanimi rokami in zgubanimi obrazi. Že dolgo jih ne ljubijo več. Na slab zadah cenenega žganja in tobaka so se že zdavnaj privadile. Pobegnile bi, a so ujete v njihove pasti. Prestrašene, da jih morda čaka podobna usoda pobitih volkov, nemo prenašajo vse psovke, žalitve, nemalokrat tudi tepež.
Minil je teden, mesec in še en mesec. Zima se je bližala koncu. Pomlad je bila pred vrati. Sonce bo kmalu gospodarilo v teh krajih. Tudi mladiča sta si opomogla. Iz dneva v dan ju je opazovala kako rasteta in postajata vse močnejša. Redko kdaj sta se še igrala, kar je pomenilo, da odraščata. V njenih solznih očeh je bilo moč razbrati ponos in neomajno odločnost, da ju nikdar ne bo zapustila. V njenih očeh sta njun ves svet. Sami pa vendar srečni so našli svoj prostor pod soncem. Niti za trenutek ju ne izpusti z oči, kar pa jima ni vedno po godu. Lovcev, namreč, že dolgo ni pa tudi večja sta, močnejša. Kmalu se bodo vloge zamenjale. Postala bosta njena varuha. Tudi lovila bosta sama in ni vrag, da ne bi bila uspešna. Vse ji dolgujeta in vse jima dolguje.
Za pomladjo je prišlo poletje. Tisto noč je luna močno svetila nad pokrajino. Ležali so v visoki travi in se kot nekoč ljubeče stiskali drug drugemu. Nenadoma se je zaslišal tulež volkov. Zvok, ki ga niso slišali, zvok, ki so ga bili skoraj že pozabili je zmotil njihovo brezskrbno poležavanje. Na skalnatem pobočju so tulili, močno so tulili, kakor da bi častili svetli Mesec. Prestrašeno so pogledovali proti tropu 12 volkov. Tudi ti so jih zaznali in se počasi podali s skalnatega pobočja proti visoki travi. Volkulji je srce močno razbijalo. Da bi jo zaščitila sta stekla pred njo in jo z renčanjem varovala pred neznanci, ki so jih obkrožili. In kakor je to v volčji navadi so previdno začeli z ovohavanjem. Še vedno sta renčala. S svojimi kretnjami so dajali občutek zvedavosti. Napetost je popustila. Ozračje se je sprostilo, zapihal je nežen vetrič. Prvi je k njim pristopil vodilni samec v tropu.
Še isto noč jih je trop sprejel medse. Stkale so se nove vezi in prijateljstva. Zaradi zavidanja drugih samic v novem tropu je kmalu postala osovražena, nepriljubljena. Njeno notranjo moč so čutili vsi. Njen pogled je nakazoval na težko prehojeno življenjsko pot. Toda vse to je znala prikriti, pozabiti in ostala neomajna, močna kot še nikoli. Nemalo samcev jo je snubilo. Zaradi želje, da bi jih opazila so se pogostokrat ravsali med seboj, renčali in na ves glas tulili, kot da bi tekmovali za njeno pozornost. Vse bi dali za trenutek, ko bi jih opazila in tako bi se vsak izmed njih izgubil v njenih očeh.
Prišla je nova zima, toda lovcev ne bo. Mati narava je poskrbela, da bo nov trop, v katerem je volkulja skupaj s svojima mladičema, preživel. Z zahodne strani gore, ki jo le kdaj pa kdaj obišče sonce se je utrgal plaz in pod seboj pokopal most prek reke, ki pozimi zamrzne. Ta most je bil edini, ki je povezoval mesto z divjino. Lovcev ne bo.
Zima vendarle ni bila tako ostra in neizprosna kot prejšnje, a noči so bile še vedno zelo hladne. Le polmesec je rahlo svetil nad pokrajino. Trop je zaspal. Niti za trenutek ju ni spustila izpred oči. Srečna samo takrat, ko na varnem, s polnima želodcema zaspita. Vodilni samec v tropu se je prikradel s strani, čisto neopazno ter se ji privil, položil glavo na njen srebrn kožuh. Tako je bilo tudi naslednji večer. Nič več ni bila sama. Bila je na varnem. Hvaležna za ponujeno novo priložnost ju je še enkrat več zadovoljno pogledala in se stisnila k zaupanja vrednemu vodji tropa ter zaspala.
A njeno srce je za vedno ostalo tam, na tisti čudoviti beli jasi, ki se je obarvala rdeče.
