(* 22. avgust 1934, Slovenska Bistrica). Po učiteljišču v Mariboru in kratkem učiteljevanju na Pernicah je prišel na Osnovno šolo Slovenj Gradec (1953). Ob ustanovitvi Glasbene šole je postal tudi prvi učitelj klavirja. Nekaj časa je bil ravnatelj Osnovne šole Pod Graško goro (Šmiklavž). 1958 se je dokončno preselil v Slovenj Gradec. Na Pedagoški akademiji je ob delu diplomiral za predmetnega učitelja glasbe (1964). Od 1968 do 1984 je bil pomočnik ravnatelja Osnovne šole Slovenj Gradec, in potem ravnatelj Glasbene šole Slovenj Gradec do upokojitve leta 1993.
Ob učiteljevanju je bil zborovodja osnovnošolskih zborov, tudi dekliškega zbora na ekonomski šoli, vodil pa je tudi odrasle zbore od velikih zborov do oktetov, s katerimi je nastopal tako v domovini (tudi na tekmovanjih in v radijskih in TV oddajah) in tujini (v Avstriji, Italiji, na Češkem, na Hrvaškem in v Srbiji). Domala tri desetletja je bil korepetitor UPZ Emil Adamič. Z Mladinskim pevskim zborom je na mednarodnem pevskem festivalu v Celju dosegel leta 1981 srebrno plaketo. Organiziral je srečanja pevskih zborov (Koroška poje, dolgoletne povezave s koroškimi in tržaškimi Slovenci). Sodeloval je pri delu Zveze kulturnih organizacij in Kulturne skupnosti v Slovenj Gradcu in širše. Od ustanovitve je bil član predsedstva Slovenske pevske zveze. Obnovil je delo Kulturnega društva Slovenj Gradec, postal prvi predsednik društva Hugo Wolf
Kot glasbenik je priredil in harmoniziral mnoge ljudske pesmi, ki so izšle v več zbirkah: Ko so fantje proti vasi šli (1974), Lastovkam (1983), Ljudske družabne pesmi (1996), zapisal napeve Ota Čeruja (Gurši je pesem, gurši je dan (1998), ter izdal štiri pesmarice – Moški, Ženski (1, 2) in Mešani ter Mladinski zbori (1999 – 2000). Za pesmarico Pod košato lipico (še neznane ljudske pesmi iz naših krajev, zbrala Anica Meh) je prispeval notne zapise izvirnih ljudskih melodij. Uglasbil je tudi Prešernovo Zdravljico, molitev Oče naš, Minattijevega Kurirčka in Franceta Kosmača Kurirko Lenko (posebna nagrada na festivalu Kurirček v Mariboru leta 1982).
V času ravnateljevanja v Glasbeni šoli je obnovil rojstno hišo, na pročelje postavil njegov doprsni kip in postavil spominske in nagrobne plošče Wolfovih v atriju šolske zgradbe in se posvetil preučevanju rodbinskega debla skladatelja Huga Wolfa in dokazal njegovo slovensko poreklo tudi po očetovi strani (Vouk), začel polagati tudi temelje za Wolfov muzej, poskrbel tudi za zapise oziroma spomine Wolfove sestre Modeste Wolf, poročene Strahser – Spomini na dom (Erinnerungen aus meinem Elternhause) s podnaslovom Spomini na otroštvo Huga Wolfa, da so izšli v posebni dvojezični knjigi, opremljeni z nekaterimi izvirnimi dokumenti (1994). Bil je tajnik prireditvenega odbora prireditev v počastitev Wolfove stotridesetletnice rojstva (1990). Je soavtor dokumentarnega filma o Hugu Wolfu in začetnik tradicionalne mednarodne poletne solopevske šole Hugo Wolf.
UPZ Emil Adamič ga je razglasil za častnega člana društva, enako Društvo Hugo Wolf (1997), društvo GEOSS in ženska vokalna skupina Nova (Slovenj Gadec). Za pedagoško in glasbeno delovanje je prejel več nagrad in priznanj: častno plaketo Mladinskega pevskega festivala v Celju (1963), medaljo dela (1965), Vrunčevo nagrado (1969), zlato plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije (1978), red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1982), Gallusovo listino ZKO Slovenije (1985), odličje Svobode s srebrnim listom ZKO Slovenije (1988), Bernekerjevo nagrado (1990), Nagrado Mestne občine Slovenj Gradec (2002) in Medaljo Zveze kulturnih društev Maribor (2002). Je častni član Moškega pevskega zbora Slava Klavora.
Jože Leskovar je na slavnostnem koncertu, ki ga je Zveza Svobod Slovenska Bistrica pripravila ob njegovi sedemdesetletnici 23. aprila v Slovenski Bistrici, prejel Gallusovo plaketo, ki jo podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za izredne ustvarjalne ali poustvarjalne dosežke ali življenjsko delo na posameznem področju.
Oktobra 2015 je Jože Leskovar za ustvarjalno in poustvarjalno delo na glasbenem, pedagoškem in historično glasboslovnem področju prejel naziv častnega občana Mestne občine Slovenj Gradec.
(po podatkih, ki jih je pripravil Tone Turičnik, priredil Marjan Pungartnik)
