O sebi … Iztok Osojnik je nekje izjavil: »sem polivalentna mlečna kislina, ki jo je bolje vzeti zares.« Sicer pa se opredeljujem kot utopidist, velik optimist, idealist in hkrati realist. Poezija je zame način bivanja. Namesto živim, bi lahko rekla poezijim.

Na eni strani s svojimi pesmimi »mehko« božaš življenje, na drugi si v trdni resničnosti s sploščenimi sanjami. Zakaj se ti zdi, da potrebuje poezija oboje?

Ne vem, če je poezija tista, ki potrebuje to. Najbrž potrebuje, sicer pa odvisno, koliko in kaj želiš skoznjo sporočati. Poezijo jemljem kot globokočutno upovedovanje trenutnega stanja v meni, zato lahko v eno smer sežem do najsubtilnejših, božajočih drhtljajev, uvidov in še česa, na drugi strani pa do tiste lapidarne, paradoksalne vsakdanjosti življenja. Odvisno, koliko in kaj želiš sporočati, pri meni gre za to, da včasih s tistimi zelo trdimi prijemi le opozarjam na zadeve ali pač upovedujem svoj način pogleda na svet, družbo, vesolje na sploh.

Značilnost tvoje poezije je neposreden pristop, erotičnost in iskreni odnos do vsega, kar se dogaja pesniškemu subjektu. To so atributi lastni dobri poeziji. Bi se lahko strinjala s tem?

Moj edini način pisanja je pisati tisto, kar sem, kar živim, kar čutim. Pišem o vsem, kar me dela to, kar sem. Pesnik je predvsem tenkočuten opazovalec, ki si mora upati pogledati tja, kamor si drugi ne upajo. Iskrena in neposredna sem tudi v življenju, včasih preostra, da bi me nekateri zdržali. Že Henry Miller je rekel, da piše življenje, ne literature, in tako je tudi pri meni, izpisujem življenje, podrobnosti. Ravno zato mi je všeč pisanje Mazzinija, Frančiča, Eduarda Galeana, Oriane Fallaci itd. Všeč mi je s svojo prodornostjo in neposrednostjo tudi Jolka Miličeva, ampak takšni ljudje smo nato trn v peti marsikomu, kot se ve.

V zvezi s tem je potrebno poudariti veliko mero svobode na poti v poetično kontemplacijo. Tvoj lirski subjekt to omenja kot slikarsko akademijo svobode. Kaj pomeni svoboda pri ustvarjanju pesmi.

Morda je prav, da povem najprej to, da se mi vedno pesmi izrišejo najprej kot slika, podoba, uvid, šele nato jih zapišem in še to fragmentarno, razšpršeno. Je pa pri svobodi tako, da se vedno sprašujemo, koliko jo zares imamo. Najbrž si jo privoščiš ravno toliko, kolikor želiš biti sporočilen in kolikor poznaš pravila jezika, njegove oblike, preigravanja in podobno. Kolikor si jo želiš privoščiti, bi lahko rekla. Kolikor si želiš imeti jajca, kolikor si jo želiš vzeti. Ampak moraš jo že poprej tudi živeti. Svoboda je ne nazadnje znati preživeti dva koraka stran od sebe, biti objektiven do sebe, slišati cviljenje črk in upoštevati njihove želje in podobno. Malpoix je v knjigi O modrini napisal: tako hodim v jeziku, s koraki volka na listu papirja. V nekaterih pesmih imaš več svobode, v drugih manj. Poleg tega mi je zelo pomembno, da si dopuščam brisati tisti »kaj, če«.

Pesniška zbirka Ljubimje je razdeljena na dva sklopa. Kaj pesniško upoveduje prvi in kaj drugi del?

Prvi del, Ko prižgeš lastno sonce, uvedem z mislijo Malcolma de Chazala iz Čarnega čuta, meni enega najbližjih pesnikov glede na sporočilnost njegove poetike. Gre za nekoliko ožji, bližji svet, ki se ga dotikam, v katerem živim, delujem, diham, gre za čutenje, ki ga dajem svetu. Drugi del, ki ga uvajam z mislijo Ane Ristović, meni odlične pesnice, je odziv na svet v splošnejšem dogajanju, ki se skozme izrisuje. Izpisujem, kako ga doživljam, kako se odzivam nanj, na vse, kar se dogaja okrog mene.

Zbirko uvaja pesem o življenju v naravi. Pesem govori o eksistencialni tubiti, o naravi, pravzaprav je vitalistično neposredna. Gre za odnos do sveta in sebe. Kaj je potem pomembneje, Jaz ali Pesem?

Osho pravi, da je na začetku narava, na koncu je narava, zakaj torej na sredini tako razgrajamo? Ne bi rada ločevala Jaza od Pesmi, sicer je res, da prevelika navzočnost Jaza ali biti v Jazu pomeni zarisati ločnico okoli sebe, pomeni razlikovati jaz od ne-jaz-a. Jaz navadno osamí. Vendar seveda, osamitev lahko koristno uporabiš, da ustvariš pesem, da opaziš podrobnosti, lahko pa v njem zamrzneš, kar pomeni, da tam ni več ljubezni, topline - kar pa ne predstavlja Patricije tu prisotne. Sem srčna in topla in zagovarjam zdravi egoizem, daleč od tega pa, da bi se šla kakšno samovšečnost ali kaj takega. Najbolj se meje razblinjajo v ljubezni, torej tudi tiste med jazom in poezijo in če ljubim naravo, je notranji jaz lahko povsem tam ali pa ga ni, pesem nastane kljub temu.

Zakaj lastno sonce, torej preveč ega, razdeviči svet?

Lastno sonce tu ni mišljeno kot preveč ega, temveč kot svetloba, pomlad v nas, ki nasprotuje zapiranju vase, nezaupanju, odtujevanju. Je nasprotje togosti in zamrznjenosti današnjega sveta. Če pa bi jemali tako, kot praviš, da tisti ego razdeviči poprej nedolžen svet, potem ti moram povedati, da ne verjamem v nedolžnost sveta, torej bi si nasprotovala.

Želiš biti s svojo poezijo tudi odbita, drugačna, svoja?

Naj dam kot primer vodo, meni najpomembnejši simbol, kot naslavljam tudi svojo poprejšnjo zbirko: voda gre navzdol, išče najgloblje dno, želi biti ne-entiteta, ne želi se razglašati za edinstveno, izjemno, nenavadno. Nikakršnega pojma nima o egu – in meni je to zadostni in odlični ideal. Če pa odgovorim neposredno na tvoje vprašanje: ko pišem, o tem sploh ne razmišljam. Kakšna se zdim drugim in če je to odbito, drugačno, samosvoje, boš tudi moral povprašati o tem koga drugega. Drugačnost potrebujemo, da se spoznavamo, da dozorevamo, da sprejemamo. Lahko ti rečem le, da sem zelo samosvoja, da si upam tvegati, da imam jajca za marsikaj, za marsikaj pa najbrž tudi ne. Največkrat povem, kar si mislim, argumentiram, zakaj tako, če je potrebno, in to je to. Če preživiš dve hudi prometni nesreči in pri drugi komaj preživiš in nato izveš, da sta se v razmiku petnajstih let zgodili na isti dan, 16. septembra, potem na svet, življenje in ljudi gledaš zelo drugače in pomembno ti je tisto, kar ti v srcu pomeni največ. Prioritete daješ tistemu in tistim, kar in ki se ti zdi/jo, da si ta tvoj čas zasluži/jo, nepotrebnostim se pa pač izogibaš in te to, kaj kdo vidi v tebi, če ti ni blizu, pa nima pomembnosti niti toliko kolikor je črnega za nohtom, bi rekli stari ljudje. To je to. Ne gre vedno gladko, je pa lepo, če lahko obdržim samosvojost čim dlje. Ne puščam si preveč omejevanj. Čeprav trdim, da je čisto vsak posameznik samosvoje bitje. In spet - lahko si samosvoj, kolikor si upaš biti. Če se pomikaš ubrano s srcem, naj stane karkoli, potem ja, si samosvoj. Če le nimaš kakega by passa, se ve (hec).

Vsekakor je v tvojih pesmih izpostavljena tudi ženska. Je to feministična borka ali osebnost z intuicijo, ki živi v evaziji, na svojem samotnem otoku, iz katerega prihaja vsake toliko časa na dopust v vsakdanji svet.

Izpostavljam žensko, ker sem sama ženska. Izpostavljam tisto z malo več jajci, ker si sama upam biti in živeti. Predvsem tisto, ki se ne obremenjuje z zamerami. Predvsem tisto, ki ima intuicijo. Predvsem bojevnico, ampak takšno, ki se zaveda, za kaj se je vredno boriti. Morda sem se premalo cenila in imela rada v preteklosti, ne vem, in zato žensk kot mladenka nisem preveč spoznavala. Rada imam tako ženske kot moške in ostala bitja, ki si to zaslužijo, Sem nadvse proti kakršnemu koli nasilju nad ženskami, moškimi, otroki, živalmi, rastlinami, živimi bitji na sploh, nasiljem nad čemerkoli, kakršnemu koli manjvrednemu obravnavanju, kakršnemu koli razlikovanju na moško-ženske stvari, ker s podobnimi debatami niso prišli nikamor v preteklosti in tudi mi ne bomo odkrili tople vode na ta način. Zatrjujem, da je ženska včasih močnejša čustveno (ne nazadnje v svoji primarnosti ohranja rod), če pa gre v minus, je lahko genialna manipulatorka na vseh področjih – in takšnih ljudi, manipulatorjev, naj bodo moški, ženske, kdorkoli, ne maram, ne odobravam. Sem feministka ravno toliko, kolikor se mi zdi smiselno biti, če pa se le da, sem rada zmiksana tako v ženski kot v moški svet in če me sprašuješ, ali bi živela s krdelom samih žensk na samotnem otoku, potem ne. Rada imam mešano druščino, predvsem pa moški, za moje pojme veliko manj komplicirajo. Z leti vse manj maram kakršna koli kompliciranja in vse bolj ženske, tiste ta kul, se ve. (smeh).

Vsaka pesnica, vsak pesnik ima v svoji spominski skrinji tudi igrače in doživetja iz mladosti. Je ohranjanje otroka v sebi pomembno za pisanje poezije?

V diplomski nalogi sem obravnavala delo Borisa A. Novaka in ga primerjala z deli francoskih simbolistov in od tam se spomnim njegovega verza: vsak pesnik je otrok in vsak otrok je pesnik. Negovati otroka v sebi pomeni prepustiti se drobnim norostim, odvreči »kaj si mislijo« stavek, prebuditi otroško zadovoljstvo s svetom. Otrok še vidi čarobnost in dokler v sebi dopuščamo videti stvari na tak način, s čudenjem, radovednostjo, navdušenjem, se ne moremo postarati. Ko si otrok, opaziš/slišiš/vidiš najmanjše podrobnosti, si poln zaupanja, si prepuščen z vsem samim sabo in si iskren, neposreden in v sebi. In si si v tem zvest. Otrok je navzočen tukaj, v sedanjem času, ne ubada se z jamranjem, je nedolžen, kar ni otročje, je otroško. Čudesa življenja obstajajo, verjetje v pravljičnost traja, verjetje v lepo, v smeh, ne nazadnje v igro, ker življenje je igrivo in če nanj gledate tako, se otresete bremen in ste breztežni. In kaj je lepšega, kot biti breztežen v tem tako zelo gravitacijskem času in svetu? In tako si posledično ali vzročno veliko bolj iskren v poeziji in na sploh v življenju. Skratka, ohranjati otroka v sebi bi morala biti ustavna pravica.

Ljubezen in poezija. A se na tem svetu sploh kaj začne brez ljubezni, kot piše tudi Badiou?

Aleš Šteger je nekje napisal, da je odgovor na vse ljubezen. Se popolnoma strinjam. Ljubezen je najboljše zdravilo, najvišje hrepenenje in nadejanje vsakega bitja, da bi v njej raslo, bílo. Najvišji ideal je ljubiti in biti ljubljen, pa naj se sliši še tako inzulinsko. Ljubezen je bila opevana na vsakršne načine iz strani vseh, kot zemeljska, torej kot samo spolna privlačnost, še večkrat morda kot duhovni aspekt. Ljubezen onkraj spolnosti je edinstvena in ceni posamičnosti vsega in drugega človeka. Ljubezen ne nazadnje korenini v svobodi, v ne-posedovanju, v vesoljnosti njenega obsega. In trdim, da veliko ljudi ne ve, kaj je prava ljubezen, zares prava ljubezen, ki ni čustvo berača, temveč cesarja, pravijo vzhodnjaki. Izliti jo na papir, da ne postane prežvečena, je pa umetnost zase in trudim se ji dati lasten pečat.

Brez besede ni ničesar, ne človeka ne poezije. A je pomembna tudi tišina, kajne?

Ravno gost tokratnega knjižnega sejma, francoski pisatelj Beigbeder (ki mi je med drugim izvrsten pisec), je izjavil v enem izmed svojih del, da je vsak pisatelj ghostbuster, izganjalec duhov. Zdajšnjost zahteva notranjo tišino, ki se stika s tihoto vesolja. Sama že celo življenje delam z ljudmi, kar pomeni, da je vmes veliko besed in kar pomeni, da ti je besed včasih preveč in dovolj in potrebuješ ponovni stik s sabo, ki ga najdem najbolje v tišini. Iztok Osojnik (dam spet in spet ga omenjam, ampak tudi on mi je odličen pisec) je rekel, da je o nečem pač treba molčati. In tudi iz pesmi se da narediti tišino. Ali ji podaljšati čas. Ali z njo podaljšati čas. Tišina je moje najstalnejše bivališče, poleg besed. Okus tišine je vedno enak in če smo nekaj časa tiho, lahko slišimo hrup, ki se skriva znotraj tišine. V tišini in čakanju nekaj v nas raste. Z njo uglasiš svoje strasti, cilje, spoznanja. Je prostor, kjer srce utiša naša žlobudranja, navzkrižja uma, je prostor, v katerem smo privilegirani. Vsaj za nekaj časa. Tišina mi je zelo dobra prijateljica tudi zato, ker se svojih misli ne bojim, jim prisluhnem, včasih jih zapišem ravno takrat in nastane pesem. Trdim pa, da so moje pesmi pisane za glasno branje, ker je občutek tišine, ki se spremeni v glas, izreden.

Pesem Pričakovanja se konča z verzom: »in postaneš samo negotovo človeški.«. A verjameš v Človeka, ali se ti zdi človek izmuzljiv, stalno spremenljiv, neulovljiv? Goji tvoj lirski subjekt zaupanje v Drugega?

Človek. Ne verjamem v takšnega človeka, kakršen se izrojeva danes. Človek je raziskovalec, lahko bi svet jemal kot lepoto. Človek postaja britvica. Danes je človek psihotik, sprogramiran z medijskimi tripi, prevzet od denarja, pohlepa in tehnologije, prednosti in pomen daje le razumu, zaničuje nadčutno in metafizično, zanikuje vsakršno mistiko. Spet, ne govorim o vseh. Pred leti sem obiskovala literarno delavnico Uroša Zupana in tam besedi »duša« in »neizrekljivo« nista našli doma. Moj lirski subjekt goji zaupanje na ravni kvantnega skoka - skoči in ne razmišlja, kaj bo potem, »gre na blef«, vzneseno pada, še kako občuti padec, vendar zaupa življenju, zaupa toku, ne da se, ve, da ne obstaja nič, kar se mu lahko odvzame, ker nič ne izgine, če odmisliš čas, če odmisliš prostor in rečeš, da je vse eno. Človeka v nas ni mogoče izgubiti in ga zmanipulirati, če tega ne dovolimo. Moj lirski subjekt - tako kot jaz izven pesmi - verjameva v Človeškost v odnosih, v ljudeh, če le to hočemo biti in zame je biti Človek na prvem mestu, šele nato si pesnik, predsednik, kovač ali striptizeta, direktor ali bedak ali kdorkoli. V nekem članku v reviji Gea g. Lunačka sem prebrala, da biti človek ni niti zgolj tragično niti prvenstveno veličastno, pač pa predvsem strašansko smrdljivo komično - s čimer se strinjam.

Formalno gledano pišeš zelo različne pesmi. Nekatere so daljše, skoraj pripovedne, druge kratke, tudi le dve vrstici na primer. Kdaj v poeziji je dovolj besed, kdaj se konča pesem in prične življenje/ljubimje?

Res je, sem zelo razpršeno bitje na vse strani. Zame so besede drobna samoživeča bitjeca z lastnimi frekvencami in energijami. So življenje. Same mi povedo, če so prave, in kdaj jih je dovolj. Biti sredi teh drobnih bitij je način življenja in bivanja in če jih znaš poslušati, jih vidiš, kako frčijo mimo, nekatere ostanejo, nekatere gredo v kaj drugega, nekatere ti prekinejo tok, nekatere se ovijejo v celofan, druge se zapišejo tja in tja. Poslušaš njihove zvene, glasove, pomene, poslušaš prave vmesnosti in veš. Kako veš? Če veliko bereš, študiraš te zadeve, če te vse to zanima, potem prepoznati obmolk, ni težko. Včasih pa pač nekatere hočejo enostavno biti tam, četudi ti kot avtor, kot stvarnik, ne moreš pri tem nič, in ne moreš. Včasih so trmaste in se odločiš in jih pustiš tam. In si rečeš: se te bom pa v drugi pesmi znebil. In tako poezijski svet teče dalje. Ko besede postanejo floskule in ne stojiš več za njimi, nisi več iskren ali preveč hermetičen, takrat se pač moraš ustaviti in to je to. Takrat zaživiš, jih pustiš počivati za dolgo in potem ste spet frendi in evo ti jih spet.

Kaj pa ironija? V pesmi Ali je dovolj se mi zdi, da uporabi tvoj lirski subjekt tudi ta pesniški postopek.

V poeziji nisem ironična, tudi humorna najbrž ne, čeprav imam v vsakdanjem življenju najraje smeh, tudi ironijo, na sploh humor, veselje do tubiti. Zato obožujem pisce, kot so Galleano, Beigbeder, Pratchet in še jih je, ki te ironije, cinizme, humornosti odlično prepletejo v tekst. Imam občutek, da Slovenci nismo ravno tipi, ki bi znali biti humorni ali ironični, prehitro preidemo v jamranje in zavist, v škodoželjnost na neki način. Sama nočem biti takšna, ker so mi te človeške lastnosti zelo daleč. Ne vem, če sem tako daleč, da bi se jim lahko sploh približala. Tako z ironijo kot s humorjem se na svojstven način zavaruješ, odrivaš od sebe spoznanje, da je življenje vse prej kot humorno, po drugi strani pa zagovarjam trditev, da zna biti vesolje neumorni šaljivec in na življenje skušam gledati z navihanostjo, če se le da, pokažem pa jo seveda tistim, ki so mi srčno blizu.

V nekaterih tvojih pesmih eksperimentiraš z besednimi in miselnimi igrami (ma-ma, glu-o-nem). Je za poezijo pomembna tovrstna inovativnost in zakaj?

Predvsem ne gre za inovativnost, v preteklosti, kot veš, so se s tem poigravali mnogi. Gre bolj za upovedovanje zunanjega sveta na moj lasten način. V pesmi Mama se navezujem na arhetipsko povezanost z maternico, materjo, ki na nek način vpliva na veliko večino naših odločitev v življenju, na oddelovanje življenjskih vzorcev itd. Morda na ravni nezavednega, pa vendarle. V drugi pesmi pa pravzaprav govorim o otroku mojih prijateljev, ki se je rodil gluhonem in preživljal mnoge težke trenutke skupaj s starši, mnoge operacije itd., da ima danes kolikor toliko zadovoljiv način življenja. Imela sem nalogo lektorirati diplomsko o njem in skozi branje napisanega, sem pač dobila navdih za pesem. Poskušala sem se vživeti v svet otroka s posebnimi potrebami in nastalo je pač, kar je nastalo. Ko začutim svet, ga zapišem.

Na začetku je izvor. Sta to oče, mati, rodni kraj?

Izvor so lahko oče, mati, rodni kraj, čeprav vztrajam, da je izvorno prvotno bil dotik (smeh). Pomemben del našega življenja je vsekakor in nedvomno otroštvo do dvanajstega leta, kakšen je odnos staršev do tebe, okolje, odnosi, vse. Če pa bi govorila o drugačnem izvoru …Vsak atom vsebuje moj duhovni delec, pravijo v Skrivnosti življenja. Vse je bivajoče. Vse izvira iz duhovnega in zato so zame tudi atom in pion in vsi njegovi podatomski delci duhovno. Zanima me kvantno, v kolikor lahko povežem z mislijo, ker je zame Misel nekaj najmočnejšega in izvornega: kakor misliš, tako ti bo dano. Vendar sta metafizika in nadčutno, ali kakršno koli naslanjanje na nadnaravno, zavržena dandanes kot čudaškost, neznanstvenost, bluzenje. Narava, Bog in podobno so postali le pesniški izrazi, medtem ko po drugi strani opravičujejo razne nesmisle in jih delajo verjetne. Izključitev duhovnega iz narave in od vsepovsod pač ni zame. Zame brez duhovnega ne gre. Ideologij mi ne morete prodati kot resnico, ker verjamem v misel in v ljubezen.

Tvoj partner, Tomaž Mahkovic, zapiše v naslovu spremne besede, da je pesniška zbirka fraktal in dežela ljubezni. Za poezijo je verjetno pomembna tudi matematična natančnost, saj vemo, da je samo izliv čustev premalo.

Verjamem, da ima vsak glas svojo frekvenco, svojo energijo, vsaka črka, vsaka beseda svoj prostor ravno tam, zato se pesmi rada posvetim natančno, s posluhom, in ko naredi v tebi klik, veš, da je prava. Sicer pa obožujem eksperimentiranje. Všeč so mi dobre primerjave, metafore, ki upočasnijo pesem, enjambementi, prestopi misli, večpomenskost in naj se še tako trudim biti okostenela in z manj povedati več, me vedno zanese v kolažiranje in izmišljanje novih besed, ker je moj svet intenzivno poln in najbrž brez odvečne krame v njem ne gre. Pesem se mi zdi kot ženska - če jo povsem ogolim, je lepa, a je bolj skrivnostna, če ima kako tančico čez kakšno besedo.

Si bolj pogodbena ali bolj statusna avtorica? Se hočeš publiki prilagajati, ali si ob pisanju poezije samosvoja?

Publiki, bralcem se lahko prilagodim le toliko, kolikor sprejmejo mojo željo, da se hermetično ne zaprem, da sem razumljiva, kolikor pač lahko sem, da skomuniciram toliko, da sporočilnost poezije doseže pravega naslovnika, prava ušesa. Vendar ostajam zvesta sebi, samosvoja in neprilagodljiva in ne iščem vsesplošnega razumevanja tistega, kar napišem, ker si tega niti ne želim. Moje vesolje je kljub temu, da se zdi zapleteno, zelo preprosto, in ljudje, kljub temu, da se zdijo preprosti, zelo zakomplicirajo vse. In tu si nekako ne pridemo skupaj. Z nekaterimi. Z drugimi pa. Kakor v življenju, tako na papirju. S poezijo sprašujem, napeljujem k razmišljanju, k glasnemu branju in k ljubezni in če to nekdo sprejme kot takšno, kaj bi si le želela več? Ne javljam se več na natečaje, ker mi za tekmovalnost dol visi, tudi v revijah zelo malo objavljam, ker z leti spoznaš ozadja in se mi ne da se nekaj komurkoli dokazovati. Največkrat vem, kdo sem in kaj hočem. (smeh).

Bi se sicer rad izognil vprašanju, pa vendar: a je v tem času pesnica v slovenski knjižni pokrajini še vedno zapostavljena, ali pa je morda bolj enakovredno sprejeta v tej maskulinizirani družbi, kot je bila nekoč ali pa te to morda sploh ne zanima in enostavno pač ustvarjaš?

O, lahko bi se razpričala, kod vse je marginalizirana, v poeziji, literaturi pa se mi zdi, da niti ne. Veliko je objav, veliko je urednic, založnic, literarnih kritičark, in za vse lahko rečem, da tečejo enakovredni častni krog z moško populacijo. Seveda, obstajajo izjeme, kot vedno, kjer so te ali one postavljene ob stran, vendar mislim, da si je doslej ženska že toliko opomogla, da ponekod spravlja moškega v kot. Prej bi rekla drugače, da se tako literarne revije kot založbe zanimajo za svoj zaprti krog avtorjev in skozi določene filtre pač ne moreš, pa se lahko z glavo rineš, sploh če si iz province, sploh če si to ali ono, v kar današnja slovenska družba pada. Vendar vztrajaš in je - te začnejo te malenkosti ne zanimati, ustvarjaš dalje, ali pa nehaš in se ubadaš s čim drugim in to je to.

Se ti zdi, da je danes poezija marginalizirana? Ali je izgubila svojo digniteto?

Če sem na začetku citirala Iztoka Osojnika, naj ga še za konec. On trdi, da biti pesnik spominja na zadnje izpuščaje časa, ali kepe snega, ki umirajo v dežju. Poezija je čutno globoka, pove mnogo na majhnem prostorju, zahteva čas, ki ga v tej površinskosti sveta menda nikoli ni dovolj. Zahteva postoj, razmislek, nekatere poezije celo večkratno branje, več razmišljanja. Nikoli ne bo usahnila, je pa vsekakor marginalizirana, tako kot kultura na sploh. Še mongolski Džingiskan je ob sebi imel pesnike, ki so opevali boje in bojevnike. Če danes rečeš pri nas, da si pesnik, ti zabrusijo: »eh, vi pesniki …«. In ker tudi likovno ustvarjam, ti rečejo še »eh, ti umetniki.« (smeh) Nekoč so zasedali prostore na cesarskih dvorih … Hugo Ball se v začetku 20. stoletja sprašuje, kako ubežati oz. rešiti kulturno krizo. Torej se od zgodovine ne učimo ničesar. Vendar je na srečo internet morda za te stvari zelo odprt in danes lahko objavljaš kjerkoli, izdaš knjigo na Tajvanu, če želiš, odprt je svet, le od tebe je odvisno, koliko ga želiš okusiti in koliko si želiš podati se vanj.

Povej mi kaj bereš in povem ti, kdo si …

Tako različna področja in tako zelo veliko, da bi me morala o tem govoriti tri dni. Na stranišču na primer svetovne pravljice, Svet in ljudje, Geo, Radar, sicer pa le nekaj imen: Galleano, Fallacijeva, Vonnegut, de Cordova, Nora Iuga, Malcolm de Chazal, André Velter, Osojnik, Moderndorfer, veliko slovenskih avtorjev mi je zelo všeč (in jih ne bi naštevala, da kdo ne bo užaljen, če ga pozabim), pa Prattchet, pa facebookovce, kot so pesnik Mensur Čatič, Vesna Šare, Ana Ristovič, Jodorovski, monografije, zgodovinske in zf romane, kar mi pade v roko naključno in hote. Sem knjigožrka, knjigobubka, knjigomoljka, kar hočeš. Mesečno pišem Misli ob knjigah, razmisleke ob prebranem za občinsko glasilo in veliko tega. Imam pa eno navadico, da berem knjige s svinčnikom in vse, kar mi je pomebno zapisujem v zvezke in takšnih napisanih izbornikov imam že več kot deset. Vanje zapisujem ročno, samo kot zanimivost.

Hvala za pogovor.

Hvala, Zoran, za pogovor tebi in sploh.