Moj odmev na Križmanove pesmi Mura.
Posvetilo Mirku Križmanu
Ni me kot tebe skozi
vso mojo deželo spremljala,
nisem iz vasice svoje
dolgo kam prišla!
Je dala ona in je vzela,
je upa šlo po vodi,
in sreče dosti.
Ko nemško reko, nemško mivko
so opevali v pesmi,
ko da nje mivka ne bi se bleščala
za vse ljudi enako,
njen temni tok pa ne bi vseh
osrečeval, zapeljeval?
Sem kot otrok v tej Muri
se plavati učila.
Sunili so me surovo
kratkomalo vanjo: plavaj zdaj ali pa utoni!
Tako mi šlo je v življenju dostikrat,
ko je travnike in mojo vas,
tudi mojo dušo preplavila.
Bila sem blizu utopitve,
a vedno me je izpustila
in me prisilila k učenju.
Naučila me je, naj bom
to, kar sem.
Vedno znova me je pritegnila,
tudi jaz sem jo ljubila’
a zadala mi je vedno znova bol.
Preveč sem pač ob njej zgubila,
zgrozim se skoraj, še me kliče.
Bil bi čas, da se spravim z njo
in kot Ti se vrnem k njej!
Zdi se mi, da sem življenja smisel našla,
a v toku gnalo
me bo le - kot tebe.
