Začetek druge svetovne vojne na Pohorju. V romarskem kraju Puščava Nemci obveščajo slovenske družine o rasnem pregledu. Med drugim tudi zavedno učiteljsko družino Medic. Kmalu po tem pregledu je družina Medic izgnana v Bosno. Zlatka Medic je stara štirinajst let. Nemci pridejo tudi po župnika Ignacija Nadraha in to kar med večerno mašo. Izgnan je na Hrvaško, vendar mu uspe pobegniti domov, v Stično. Po vojni se vrne v Puščavo. Nadrah ne zaupa v povojno stalinistično oblast in v idejo o raju na zemlji. Sluti, da mu zaradi tega strežejo po življenju. Od slutenj ga ne odvrne niti razgovor z Zlato, ki je pri enaindvajsetih letih gimnazijka in polna načrtov za vnaprej. Januarja 1947 se slutnje uresničijo, saj župnika ministrant najde smrtno ranjenega v župnišču. Z dvakrat prebito lobanjo mu ni več pomoči. V mariborski bolnišnici umre. Nadrah se kot posmrtni duh vrne v Puščavo. Minejo desetletja, nastopijo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Ignacij Nadrah obišče Zlato Vokač, kot duh in kot eden izmed njenih navdihov za nastajajoč roman o mestu Maribor. Prično nastajati Marpurgi, ki bodo z objavo prelomen roman za mesto Maribor. Ignacij Zlati sporoči njeno glavno življenjsko nalogo in s to nalogo se tudi sam dvigne nad osebno bolečino, ki mu jo je prizadejal morilec. Izkaže se namreč, da je Zlatina duša vodnica. Njuni razgovori so polni intelektualne moči, ostrine, razgledanosti in trajnih življenjskih spoznanj. Marpurgi so naposled objavljeni leta 1985.
Žanr drame.
Drama je biografska in zgodovinska; z elementi magičnega realizma – psihedelije in z bogatimi prizori Pohorske narave.
Geografske lokacije, snemalna mesta:
Puščava, Pohorje, cerkev Device Marije v Puščavi
Činžat, Pohorje, pokopališče, jase ter gozdni kolovozi
Ruta, Pohorje, železniška postaja
Maribor, Studenci
Maribor, železniška postaja Studenci
Maribor, industrijski tir Sokolska Studenci – He Mariborski otok
Maribor, Mariborski otok, samo kopališče z gozdom
Maribor, Tabor
Maribor, samo središče mesta, mariborski Grad
Maribor, obrežje – levi in desni breg Drave, panoramska pogleda
železniška proga med Mariborom in Ruto (Koroška proga)
Virtualne lokacije: fotografske in razglednične podobe Maribora poznih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.
Zgodovinska obdobja, čas dogajanja TV drame:
- druga svetovna vojna,
– povojna leta 1946 -1947,
– sedemdeseta leta dvajsetega stoletja,
– zgodnja osemdeseta leta dvajsetega stoletja
in seveda nekaj posnete sedanjosti.
Najavne špice Tv drame in reklamni slogani:
Prva špica. Obstaja več Mariborov v Mariboru samem. Obstaja duhovni Maribor Zlate Vokač.
Druga špica. Že eno samo življenje je polno skrivnosti. Skrivnosti Pohorja. Nepojasnjen umor na Pohorju. Drama o srečanju podeželja in mesta, dveh generacij, dveh zgodovin; živega in mrtvega, dveh stanov, pisateljice in duhovnika – Ignacija Nadraha z Zlato Vokač.
Tretja špica. Pohorje. Druga svetovna vojna. Čas po vojni. Na stopnišču župnišča se je zgodil umor. Srečanje pisateljice in duhovnika – v življenju in po smrti. Zlate Vokač z Ignacijem Nadrahom.
Četrta špica. Je knjiga več kot življenje? Homo unius libri – knjiga, ki jo pišeš vse življenje. Knjiga življenja – navdihi Zlate Vokač. Njeni navdihi za roman Marpurgi.
pomembna opomba
Posnetki, ki izražajo sedanjost so v barvah. Posnetki, ki prikazujejo drugo svetovno vojno so v črnobeli tehniki. Prav tako so v črnobeli tehniki posnetki, ki prikazujejo čas po drugi svetovni vojni. Posnetki, ki prikazujejo sedemdeseta v Mariboru so v barvah, vendar v »sprani« zlizani color panasonic tehniki sedemdesetih. Zaželjeni so barvni odtenki, ki so imitacija nizkoherčnih analognih televizorjev, obdelani seveda v hd tehniki. Zaželjene so tudi snemalne rešitve, ki nastajajo na samem terenu in na ta način izboljšujejo snemalno knjigo in scenarij TV drame.
Dramatis personae
ZLATA VOKAČ, v drami predstavljena v treh življenjskih obdobjih, zanjo značilna živo in močno umetniško doživljanje sveta, združeno s profesorskim načinom mišljenja.
Topla in pristopna oseba. Živahno se zanima za vsa dogajanja v okolici. Spontano navezuje stike z ljudmi. Zanima jo človek v duševni in etični razsežnosti. Razgledana, študiozno analitična oseba po eni strani, po drugi strani pa umetnica z živahno, bujno domišljijo. Zgovorna kot vsi prosvetni delavci. Razvito ima instinktivno in intuitivno stran duševnosti.
Nagli čustveni odzivi na okolico. Impulzivnost in neposrednost. Svojevrstnost, a tudi svojeglavost – posebne vrste profesorica, ki premore red v neredu.
ZLATKA, na začetku vojne, stara štirinajst let
ZLATA, gimnazijka, stara enaindvajset let
ZLATA, v zrelih srednjih letih, kot univerzitetna profesorica in začenjajoča pisateljica
ŠTEFKA MEDIC, vzgojena v duhu slovenskega predvojnega meščanstva – človek zdrave sredine, nič ekstremnega ni na njej. Oseba, ki ni v sebi konfliktna. Življenjske situacije so ji hitro jasne, kar se kaže skozi dialoge v drami. Trezna in taktna oseba.
DANILO VOKAČ, inženir, praktično misleč, s smislom za štajerski humor, dober opazovalec življenja, skrben in dosleden. Človek zdravih principov, ne odstopa od svojih načel. Vedno pove svoje stališče. Velikokrat osredotočen na življenjske detajle, ki ga tudi iztirijo. Življenjski umetnik intimnega ozračja. Dobro se znajde vsepovsod. Izražen smisel za vodenje – naravna avtoriteta.
ŽUPNIK NADRAH, dolenjske konstitucije: ovalnega obraza, mehkih obraznih proporc, dober gospodar in govorec, odziven na družbena dogajanja, neposreden v družbeni kritiki, ne skriva svojih stališč – ostri mislec. Neprizanesljiv do družbenih iluzij. Realist, vendar sposoben rahločutnosti, zlasti do otrok. Hude življenjske situacije premaguje s filozofskim pogledom na svet; s pogledom orlovske perspektive na drobne življenjske dogodke. Izjemno narodno zaveden, vendar politično neopredeljen. Razgledan, sledi tudi drugim vedam in področjem.
ŽUPNIK OBLAK, zagret župnik, razsoden in dober organizator v kritičnih trenutkih življenja, zna prisluhniti malemu človeku, zna se prilagoditi - odločen, uglajen in kulturen.
IVANKA SELJAK, kuharica v župnišču, potrpežljiva, razsodna in prizemljena, »veliki človek v senci«, sposobna univerzalnih pogledov na življenjske situacije.
NEMŠKI OFICIR, Keitel, razcepljen med slovenstvom in nemštvom, uradno se ima za Nemca, čeprav je Slovenec. Servilen in lojalen oblastnikom, kot konvertit zelo zavzet za oficirsko službo. Njegova dvojna narava se kaže skozi občasno sladkobesedno hinavstvo. Pritajeno porogljiv do ljudi. Agitator nove nacistične oblasti. Uživa v svoji službi in nad dejstvom, da ima oblast nad ljudmi.
MINISTRANT 1, za potrebe dramskega dogajanja je njegov lik bolj funkcionalen, kakor psihološko poglobljen oziroma kompleksen.
MINISTRANT 2, Ciril, enako pogumen, kakor boječ, neodločnost v sebi premaguje z akcijo. Čuječen.
VOZNIK TOVORNJAKA, brez posebnih karakteristik, značilen šofer z brki, poudarjena čustvena plat njegove osebnosti
ZDRAVNIK 1, v vlogi zdravstvenega oglednika
ZDRAVNIK 2, v vlogi zdravstvenega oglednika
Statisti v četrtem posnetku. Statisti v šesti sekvenci – statisti v cerkvenih klopeh. V štirinajsti sekvenci se pojavijo trije statisti nosači.
1. sekvenca
/ dan / eksterier, Pohorje / Puščava / celosten, panoramski pogled na kraj Puščavo, ki vključuje staro šolo z župniščem, cesto in del cerkve Device Marije v Puščavi.
Sodoben barvni posnetek.
2. sekvenca
/ dan / interier / Pohorje / Puščava / župnišče, stara šola / nekaj posnetkov s prelivi
Sodoben barvni posnetek.
Notranje stopnice v stari stavbi.
Posebni efekti posnetka.
Vedro na stopnišču stare šole se prevrne in voda steče po kamnitih stopnicah. Voda iz prevrnjenega vedra se prelije v potok Radoljno. Zvočno je poudarjeno bučanje potoka. Radoljna se izliva v Dravo. Posnetek vključuje pogled na lovrenški most z žabje perspektive; na mestu, kjer se Radoljna izliva v Dravo.
Pogled na gozd na Činžatu in na zidove puščavskega pokopališča. Pogled na jaso ob pokopališču.
Zvok motorne žage preneha.
ZLATA: Puščava na Pohorju. Tam na tisti strmi jasi, pred pokopališčem, sem zagledala, ko sem bila stara manj kot pet let, mater božjo v žareči svetlobi. Videla sem jo zelo jasno in dolgo sva se gledali. Govorila sem o tem, a me odrasli niso poslušali. Kdo bi otroka jemal zares … Zlasti oče in tudi gospod Nadrah sta se smejala, meni pa ni bilo ravno do smeha.
Gozdni delavci pri spravilu lesa.
Drevo pade na tla.
Gozdni delavci žagajo veje in drevo tešejo v hlod.
Pogled na drvarnico.
Drvarska sekira na tnalu.
Barvni posnetek preide v črnobelega na detajlu sekire na tnalu.
Opomba. Vsi posnetki do tretje sekvence so barvni.
4. sekvenca
/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / drvarnica v Puščavi ali na Činžatu
Črnobeli posnetek.
Nemški oficir pred gručo žena in otrok; skupaj sedem oseb z oficirjem v posnetku.
Vse se odvija pred drvarnico.
Poudarjena drvarska sekira na tnalu – poudarjen detajl znotraj sekvence.
NEMŠKI OFICIR: Naj bo … Tokrat še govorim z vami slovensko, naslednjič bo naš pogovorni jezik le in edino nemški jezik. Čas se slovanskim jezikom izteka, mar ni očitno!? Ne glejte samo moje uniforme, kako boste še pogledali, ko se bodo knjižne police vaše šolske knjižnice napolnile s samimi nemškimi knjigami. Vi ste prosvetarska, učiteljska družina, mar ne!? Kako je tebi, deklič, ime?
Vedno, ko oficir govori z Zlatko se nekoliko skloni, zgrbi. Na njegovem izrazu na obrazu je veliko preračunanega poroga in oficirske zadrgnjenosti.
ZLATKA: Zlatka.
NEMŠKI OFICIR: Kam pelje tale cesta, deklič!? Glej mojo iztegnjeno roko, moj iztegnjen prst.
ZLATKA: Proti Lovrencu.
NEMŠKI OFICIR: In zdaj!?! Kam kažem?
ZLATKA: Proti Činžatu. Čez Jodl.
NEMŠKI OFICIR: In zdaj.
V katero smer nese moj iztegnjeni prst!?
ZLATKA: Proti postaji. Železnici. Proti Ruti.
NEMŠKI OFICIR: Četrto smer naj pokažem sam. Četrto smer neba predstavljate vi. Vi pred menoj. Učiteljska družinica Medic. Od kod ste?
ŠTEFKA MEDIC: Z Dolenjske.
ZLATKA: Ste vi Slovenec?
NEMŠKI OFICIR: Kaj ti pade na pamet, otrok?
ZLATKA: Saj govorite slovensko.
NEMŠKI OFICIR: Samo tokrat. Sicer pa na katerokoli dvorišče pridemo vsepovsod ista pesem – nihče noče ali ne zna niti besede nemško. Prosvetarska družina Medic, vem, da znate dobro nemško!
ZLATKA: Prav gotovo ste Slovenec v uniformi.
Mama Štefka ji pokrije z roko usta.
NEMŠKI OFICIR: Poglej uniformo, dobro si poglej, kaj nosim, kajti v naslednjih letih boste videli na tisoče takšnih uniform. Poglej si obleko nove oblasti, novih časov …
ŠTEFKA MEDIC: Prihajajo novi časi, gospod!?
NEMŠKI OFICIR: Novi časi. Očitno.
ŠTEFKA MEDIC: Kaj prinašajo ti časi navadnemu človeku, gospod?
NEMŠKI OFICIR: Odvisno od sodelovanja. Obstaja lep izraz od naših prijateljev, zaveznikov Italijanov, izraz kolaboracija. Odvisno od kolaboracije, gospa. In mi računamo na dobro sodelovanje z ljudstvom. Dobro, pametno in usodno bi bilo sodelovati s tisočletnim rajhom. To je torej Puščava.
ŠTEFKA MEDIC: Puščava, gospod …
NEMŠKI OFICIR: Raje mi rečite podporočnik Keitel. Puščava je kraj s peskom in s prevročim Soncem. Tole naj bo nekakšna Puščava, kraj je preveč zelen in bujen za puščavo. In še potok teče tu … No, Zlatka, kateri potok?
ZLATKA: Radoljna.
NEMŠKI OFICIR: Spodaj teče …
ZLATKA: Drava.
NEMŠKI OFICIR: Reka … Zgoraj teče še nek potoček. Prej smo bili tam.
ZLATKA: Slepnica, ki se izliva v Radoljno.
NEMŠKI OFICIR: Slepnica spregleda v Radoljni, si to hotela reči!? No, čas je, da si popravimo vid in spregledamo. Družina Medic. Imam resne novice za vas. Morali boste na rasni pregled v Lovrenc. Ne vem pa, če so to dobre novice … (hinavsko)
5. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / kletni prostor – delovni kabinet Zlate Vokač
Posnetek je v barvah.
V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.
Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru. Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.
ZLATA VOKAČ: Ni imel dobrih novic. Res jih ni imel.
ŠTEFKA MEDIC: Kmalu po tem obisku so nas izgnali v Bosno. V Bugojno.
ZLATA VOKAČ: Pravzaprav so takrat iskali župnika Nadraha …
6. sekvenca
/ dan / interier / Pohorje / Puščava / cerkev svete Device Marije v Puščavi
Črnobeli osnetek.
V posnetku prisotni župnik Nadrah, nemški oficir in dva vojaka. Nekaj statistov v cerkvenih klopeh. Kasneje, ob izteku posnetka, dva ministranta in Zlatka.
Dan se preveša v večer.
Prizor v cerkvi, pred kipom svetega Tomaža Akvinskega.
NEMŠKI OFICIR: Splošna izobrazba prav pride, kajne, gospod Nadrah …
Ljudje strahoma zapuščajo cerkvene klopi.
Poudarjen leseni zvok premikajočih se klopi.
ŽUPNIK NADRAH: Gospod, sredi maše je, mar niste mogli počakati do konca?
NEMŠKI OFICIR: Rekel sem: splošna izobrazba prav pride. Prepoznal sem kip svetega Tomaža Akvinskega. Mar ni Akvinski učil, da je nadvse potrebna zvestoba do oblasti, skrajna zvestoba do posvetne oblasti.
ŽUPNIK NADRAH: Cerkev mora biti na strani naroda.
NEMŠKI OFICIR: Kakor na Poljskem, kaj!?
ŽUPNIK NADRAH: Mašo ste mi vzeli … Hiša molitve ni hiša politike.
NEMŠKI OFICIR: Saj niste vredni, da jo vodite. Saj niste vredni, da pričnete mašo, kaj šele, da jo dokončate. Robec vam potisnem v usta, da boste obmolknili …
ŽUPNIK NADRAH (kljubuje): V hudih časih si z narodom …
Nemški oficir udari Nadraha, vendar se ta po udarcu postavi na noge in kljubovalno gleda oficirja in dva vojaka v obraz.
NEMŠKI OFICIR: Edino napako, ki jo delam je ta, da z vami govorim slovensko.
ŽUPNIK NADRAH: Slovensko vas ni naučila nemška mati …
Nemški oficir ponovno dvigne roko nad župnika, vendar se ta udarcu izogne.
NEMŠKI OFICIR (posmeh): Sicer pa, kakšen pastir takšne ovce. Škof Tomažič je malopriden. Vse vas je potrebno razgnati, rdeča štajerska drhal!
ŽUPNIK NADRAH: Vi ste ob pamet … Nisem komunist.
NEMŠKI OFICIR: Ampak komunisti so v teh težkih časih s svojim narodom. In njihovo opredelitev marsikdo vzame za svojo, kaj ne, gospod župnik!?
Vojaka z brzostrelkama zgrabita župnika za pazduho.
ŽUPNIK NADRAH: To je prestopek. Grd prestopek. Prestopek zoper …
NEMŠKI OFICIR: Gremo! Ne bom poslušal.
ŽUPNIK NADRAH: Kam, ljudje? Kam me ženete?
NEMŠKI OFICIR: Marš, smet, ven!
ŽUPNIK NADRAH: Ne grabite me za rokav, ljudje božji.
Zlatka sloni na pol odprtih glavnih vratih cerkve in gleda, kako Nadraha peljejo skozi stranska vrata. Mašni zvonček pade z oltarja na kamnita tla in predirno zazvoni. Prav tako se prevrne zlati kelih z vinom. Vino steče po mašnem prtu. Zlatka steče do oltarja in zvonček da na staro mesto. Kelih postavi na staro mesto.
ZLATA: (off glas) Prekinili so mašo in ga odpeljali skozi stranska vrata. Ministranta sta obstala, kakor vkopana …
MINISTRANT 1: Kar v cerkev so vdrli. Kdo so ti?
MINISTRANT 2: Švabi.
MINISTRANT 1: A sva midva še potrebna?
MINISTRANT 2: Niti minute več.
Prestrašeno pogledata Zlato.
ZLATKA: Od zdaj bodo maše v nemščini. Najverjetneje.
Ministranta skomigneta z rameni. Zlatka prav tako skomigne z rameni, zapre crkvena vrata za seboj. Poudarjeno zapiranje vrat.
7. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / kletni prostor – delovni kabinet Zlate Vokač
V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.
Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru. Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.
ŠTEFKA MEDIC: Najhujše zanj je prišlo po drugi svetovni vojni …
ZLATA VOKAČ: Ja, po vojni sva se z Nadrahom samo še enkrat pogovarjala, tako od blizu. Na štiri oči. V Puščavi. Bilo je pred drvarnico. Malo pred njegovo smrtjo …
Katerakoli drvarnica v Puščavi ali na Činžatu, ki prinaša vzdušje Pohorja in starinskosti.
Pogovor pred drvarnico.
V posnetku prisotna župnik Nadrah in Zlata, mlado dekle.
ŽUPNIK NADRAH: Prinesi košaro bližje …
ZLATA: Radi sekate drva!?
ŽUPNIK NADRAH: Rad imam drvarnico. Vonj žagovine. Les pomirja človeka. Poleg tega sekanje drv krepi mišice. Daj košaro bližje, menda se me ne bojiš, a!? Res dolgo se nisva pogovarjala, vmes je prešlo veliko zgodovine.
ZLATA: Vas se ne bojim, a religija je mamilo za ljudstvo …
ŽUPNIK NADRAH: Zlata, kje si to slišala?
ZLATA: V šoli. Pri politični vzgoji.
ŽUPNIK NADRAH: In kaj se še učite pri tej politični vzgoji?
ZLATA: Da, je raj samo in izključno na zemlji.
ŽUPNIK NADRAH: Res, kje pa je ta raj?
ZLATA: V Sovjetski zvezi.
ŽUPNIK NADRAH: Si ti osebno videla ta raj?
ZLATA: Ne. V šoli učijo …
ŽUPNIK NADRAH: V šoli učijo … Vzemi se v roke, dekle. Imaš dvajset let …
ZLATA: Enaindvajset let, gospod Nadrah.
ŽUPNIK NADRAH: Poglej naokrog, tukaj je doma zdrava gozdarska in kmečka pamet in ta ti govori, da raja na zemlji pač ni, če že v religiji vidiš opij za ljudstvo. Še moliš?
ZLATA: Ja, predvsem materi božji, ampak tako po svoje …
ŽUPNIK NADRAH: Kako po svoje!?
ZLATA: Tako po svoje, tako po moje, izmišljujem si molilne vrstice, molim po svoje.
ŽUPNIK NADRAH: Nekoč si kot otrok na glas molila.
ZLATA: Spominjam se tega …
ŽUPNIK NADRAH: Ti si posebna … Že kot otrok si bila drugačna od ostalih otrok. Ti boš enkrat velika gospa, ampak jaz tega ne bom dočakal …
ZLATA: Ne govorite tako …
ŽUPNIK NADRAH: Vem, kaj govorim. Nesreča se bliža, čutim.
ZLATA: Nesreče so za nami. Druga svetovna vojna je končana.
ŽUPNIK NADRAH: V glavah ljudi ni nobena vojna končana, Zlatka, ne bodi naivna. Ko odjekne bomba, potem odmeva še mnoga leta …
Sicer pa, ne zapusti poti zbliževanja z Bogom, karkoli bi od tebe zahtevali, ne zapusti te poti …
ZLATA: Pot cerkve, gospod …
ŽUPNIK NADRAH: Ne, pot pobožnosti. V vsaki slovenski vasi stoji cerkev, človek pa se resnično vpraša, koliko pobožnosti je v srcih. Duhovniki to najbolje vemo.
ZLATA: Spominjam se, kako sta z očetom govorila o babah, ki ližejo oltarje, njihovo življenje pa je daleč proč od pobožnega življenja.
ŽUPNIK NADRAH: Ja, otroci radi vlečete na ušesa pogovore odraslih. Na srečo in hkrati žalost tudi vse razumete, kaj odrasli kvantamo.
ZLATA: So ustaši res z noži, tam na Hrvaškem, kamor so vas izgnali?
ŽUPNIK NADRAH: Spreminjaš temo.
Seveda so, zakaj to sprašuješ?
No, vas mlade vedno zanimajo najbolj grozne reči.
ZLATA: So vas Nemci tepli?
ŽUPNIK NADRAH: Ne. Ušel sem mučenju, skrival sem se blizu doma. V Stični. Tam sem, kot veš, dočakal konec vojne …
9. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / delovni kabinet Zlate Vokač
Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru.
V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.
Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.
Mama Štefka ima sive lase.
ZLATA: Takrat se z menoj ni dalo pametno pogovarjati, bila sem polna idealov, ki so nam jih prikazovali pred šolsko tablo. Številne šolske ure neustavljive sovjetske propagande. Šele ob razhodu Tita od Stalina se mi je povrnila razsodnost zdrave kmečke pameti, kakor bi dejal gospod Nadrah.
ŠTEFKA MEDIC: Bili so to idejno zmedeni časi, takoj po vojni. Oblast je bila rosna in mislila je, da se je z njo vse pričelo in da vse staro sodi na smetišče zgodovine. Še posebej meščanska vzgoja, v kateri si bila vzgojena, Zlatka …
ZLATA: In vsepovsod sovjetski ideali. V šoli ruščina. V kinu Partizan sovjetske risanke. V internatu Vesna na zidovih hodnikov snopi sovjetskega žita, ovekovečeni s peterokrako zvezdo. V učilnici gimnazije dva portreta, kasneje samo eden.
ŠTEFKA MEDIC: Ampak roko na srce Zlata, še vedno so boljše sovjetske od ameriških risank. .
ZLATA: Ja, mama. V pravljicah ni politike. V sovjetskih risankah je bila prisotna le narodna duša in slovanske fantazije so le nekaj drugega, kakor nasilje v ameriških risankah.
ŠTEFKA MEDIC: Ti si bila tiste čase vsa v knjigah … Za Nadraha je prišel tisti januar. Dvanajsti januar. Tisto najhujše mu niso naredili Nemci, ampak … (ne dokonča stavka) .
10. sekvenca
/ dan / interier / Pohorje / Puščava / notranjost cerkve svete Marije Device v Puščavi
Črnobeli posnetek.
V posnetku izključno ministrant.
Ministrant išče gospoda župnika.
Najprej notranjost romarske cerkve svete Marije Device v Puščavi. Sredi dneva, ko dovolj svetlobe prodira v cerkev.
Cerkev je zapuščena.
Ministrant prisloni obraz na okno. Obe roki prisloni na okno, tako da prepreči prodiranje svetlobe v svoje vidno polje. Pogled na ministranta iz notranjosti cerkve.
Poudarjen detajl znotraj sekvence – ministrantov obraz.
11. sekvenca
/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / neposredna okolica puščavske cerkve in župnišča.
Črnobeli posnetek.
V posnetku izključno ministrant.
Iz eksterierja v interier.
Ministrant prehodi celoten polkrog cerkve in kjer je le možno pokuka skozi okno v cerkev. Potem se odpravi proti župnišču. Na pragu župnišča je drobna luža krvi. Ministrantu spodrsne, ko stopi v drobno lužo krvi. Z roko zgreši kljuko, s težo telesa odpre vrata. Telebne na tla.
12. sekvenca
/ dan / interier / Pohorje / Puščava / stopnice župnišča ali kakšne druge pohorske kamnite stopnice, ki prinesejo nadih starinskosti.
Črnobeli posnetek.
V posnetku izključno ministrant.
Ministrant najde gospoda župnika z okrvavljeno glavo na stopnicah, v župnišču.
Močna dnevna svetloba pokaže ležečega Nadraha z okrvavljeno glavo. Na vznožju stopnic. Ministrant pade z obrazom pred župnikove mašne čevlje. S te žabje perspektive pogleda in premeri župnikovo ležečo telo. Nekoliko se dvigne in nagovori nezavestnega župnika.
MINISTRANT 2: Gospod župnik, mislil sem, da ste že v cerkvi, da je ključ pri vas, gospod župnik, gospod župnik …
Ministrant je zelo prestrašen in na robu joka. Prime župnika za gornji del čevlja in ga stresa. Župnik se ne odziva.
13. sekvenca
/ dan / eksterier / Pohorje / Činžat / Puščava / prizorišče pred drvarnico
Črnobeli posnetek.
V posnetku ni nikogar, izključno potepuški pes in glas župnika Nadraha.
Na prizorišču drvarnice je zelo veliko sveže nacepljenih drv.
Potepuški pes (v resnici zdresiran policijski pes, pripravljen na posebne naloge) .
ŽUPNIK NADRAH: (off glas) Les človeka pomirja, les človeka pomirja, les človeka pomirja …
Na leseno tnalo se zasadi drvarska sekira.
Vidimo močno kosmato moško roko, ki zasadi sekiro v tnalo; prav tako vidimo rokav uniforme.
Črnobeli posnetek preide v barvnega. Črnobelo tnalo je nenadoma barvno tnalo.
Drvarska sekira je okrvavljena, vzdolž lesenega tnala pričenja mezeti kri. Potepuški pes, ki se je prej zadrževal pri rešetkastih vratih drvarnice se požene do tnala in pričenja lizati kri.
14. posnetek
/ dan / eksterier / robustni tovorni tovornjak s temnozeleno plahto; s posušenimi sledovi poškropljenega blata na plahti se ustavi nekoliko dlje od župnišča, stare šole.
Ponovno črnobeli posnetek.
V posnetku župnik Oblak, voznik tovornjaka, zdravnik, ministrant 2, župnik Ignacij Nadrah na nosilih in trije statisti.
Pomembno je, da tovornjak stoji na neasfaltiranem cestišču, ni nujno, da ravno pred župniščem.
Opomba. V posnetku nikakor ne sme biti asfalta.
Prizor na cesti.
Župnik Oblak s hitrim korakom gre proti vratom tovornjaka, sledi mu ministrant. Ministrant je še v ministrantski obleki.
Na poti do tovornjaka se župnik in ministrant pogovarjata
MINISTRANT 2: Skoraj nikoli mi ni bilo treba v župnišče po ključ, gospod župnik so bili zmeraj pravočasni, velikokrat so pripravili namesto mene …
ŽUPNIK OBLAK: Pomiri se, Ciril …
MINISTRANT 2: Gospod še dihajo …
Župnik se ustavi, trdno prime ministranta za rame in se resno zazre v fanta.
ŽUPNIK OBLAK: Poslušaj, Ciril, to je preveč resna stvar za obrekljive jezike. Ne govori tega, kar si doživel. Zadaj je prav gotovo politika.
MINISTRANT 2: Kaj je politika, gospod?
ŽUPNIK OBLAK: Danes si jo videl. Krvava je in umazana.
Vrata tovornjaka se odprejo.
VOZNIK TOVORNJAKA: Pripeljal sem, kakor ste odredili, gospod Oblak …
ŽUPNIK: Martin, drži jezik med zobmi glede na to, kaj boš sedaj videl … To ni tema za gostilne.
Ponovno se odprejo vrata župnišča. Dva moška previdno in počasi na nosilih prineseta gospoda župnika. V spremstvu zdravnika. Zdravnik ima oblečeno belo zdravniško haljo. Globoko nezavesten župnik občasno hrope. Na glavi ima kos bele rjuhe. Na temenu je ta kos rjuhe rahlo krvav. Ko so nosila dovolj blizu, se spremeni izraz na obrazu voznika tovornjaka.
VOZNIK TOVORNJAKA: Jezus, saj to je puščavski gospod župnik.
MINISTRANT 2: Gospod še dihajo …
ZDRAVNIK: Hrope … Globoko nezavesten je.
Župnik Oblak se zaupno in resno obrne proti vozniku tovornjaka.
ŽUPNIK: Še je živ. Hrope.
ZDRAVNIK: Čimprej ga moramo prepeljati v bolnišnico. V Puščavi nimamo operacijske sobe. Želim, da je čas na njegovi strani.
Voznik tovornjaka sprosti zadnjo stranico tovornjaka in vrže zadnji del plahte na streho.
Kratek pogled iz notranjosti tovornjaka. Iz teme proti svetlobi.
VOZNIK TOVORNJAKA (skoraj zajoka): Kaj naj naredim za gospoda?
Župnik se najprej posveti transportu in fantoma z nosili.
ŽUPNIK OBLAK: Pubeca, gir ga dajmo, počosi pa previdno …
(Edini narečni stavek v drami pomeni: Fanta, privzdignimo, počasi in previdno. )
Župnik se sedaj s pogledom obrne proti vozniku tovornjaka. Voznik tovornjaka pretreseno nemirno gleda naokrog in komaj pogleda sogovornika župnika in ministranta. Pogled mu zaplava tja v vrhove smrek.
MINISTRANT 2: Nezavestni so …
Ministrant opazuje, kako fanta dajeta nosila na tovornjak. Zdravnik seveda pomaga.
VOZNIK TOVORNJAKA: Vidim …
Župnik položi roko na ramo voznika tovornjaka in ga sočutno pogleda.
ŽUPNIK OBLAK: Vozite srednje hitro, na ovinkih počasi, da ga ne vržemo z nosil. Nočem, da nam zaradi prehitre vožnje izkrvavi.
VOZNIK TOVORNJAKA: Vi, vi se peljete z menoj.
Župnik pokima in še bolj zaupno pristopi k vozniku tovornjaka.
ŽUPNIK OBLAK: Želim, da ljudje v Mariboru vidijo ta prizor. Dovolj je, da ga vidijo. Moč mnenja preprostih ljudi tudi nekaj velja. Sem pa proti otresanju jezika, to je preveč resna stvar za obrekovanje …
Župnik pristopi k spuščeni stranici tovornjaka in zavpije v notranjo temo tovornjaka.
ŽUPNIK: (nadaljuje) Kako je z njim, fanta?
NOSAČA: Še je živ … diha …
ZDRAVNIK: Nimam kaj dodati. Srce mu slabotno utriplje, komaj diha. Stvar se slabša … Neredno diha, srce popušča …
ŽUPNIK: Gremo!
VOZNIK TOVORNJAKA: Takoj poženem …
Transportna fanta skočita iz tovornjaka. Župnik skoči v notranjost tovornjaka. Zdravnik mu poda roko. Fanta vsak na svoji strani privzdigneta zadnjo stranico tovornjaka in namestita poklopec. Ministrant pristopi k stranici.
MINISTRANT 2: Ključe od cerkve, gospod …
ŽUPNIK OBLAK: Saj res … Tu so.
Župnik potegne ključe iz žepa.
Tovornjak je prižgan, voznik počasi dodaja plin.
MINISTRANT 2: Zaklenil bom cerkev.
ŽUPNIK OBLAK: Glavna vrata so tako in tako zaklenjena; ti pogledaj, če so tudi vsa stranska. In potem takoj domov.
Iz teme tovornjaka se iztegne roka in prime ministranta za ramo.
ŽUPNIK OBLAK: Ciril, po moško prenašaj zadevo …
15. sekvenca
/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / nekaj posnetkov na odprtem – neasfaltirani kolovozi in poti skozi Činžat / okolica kapelice svete Ane
Črnobeli posnetek.
Odhod tovornjaka v Maribor.
Tovornjak spelje. Ministrant Ciril v slovo dvigne roko, ki čez nekaj trenutkov omahne. Zazre se v vrhove smrek. Tovornjak odbrzi za vogal, pelje čez Jodl, skozi Činžat. Ko tovornjak izgine iz vidnega polja, iz gozdiča na Činžatu, stopi gospod Nadrah. V prelepi beli gosposki obleki stopa po kolovozu nazaj proti Puščavi. Obraz in lase ima močno napudrane. V roki nosi kovček. Celotna njegova pojava spominja na človeka, ki je vstal od mrtvih. Nadrah gre in obstane pri kapelici svete Ane. Ponuja se panoramski pogled na Puščavsko cerkev, potok Radoljno in cesto. Ob vznožju hribčka stoji ministrant, ki ponovno dvigne roko v slovo. Župnik Nadrah mu z enako kretnjo odvrne pozdrav, potem pa izgine. Ob kapelici svete Ane ni nikogar več. Pogled obstane na vrhovih smrek.
16. sekvenca
/ dan / eksterier / Maribor / staro dvorišče
Dvorišče stare bolnišnice na Taboru ali pa katerokoli staro dvorišče na desnem bregu Drave. Dvorišče naj ponuja razgled na mostovže starega poslopja.
Črnobeli posnetek.
Prihod tovornjaka v Maribor.
Tovornjak se počasi premika in obstane.
17. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / Tabor / bolnišnica / mrtvašnica
Črnobeli posnetek.
V posnetku prostor mrtvašnice in pogovor dveh zdravnikov o pokojniku.
Pokojnik župnik Nadrah v mrtvašnici.
Površna obdukcija in pogovor dveh zdravnikov.
Pogled potuje skozi polmrak in obstane na vratih, kjer je na vratih prilepljen medeninast izvesek, na katerem piše mrtvašnica. Na vratih žoltosive barve. Vrata so polodprta, vidimo zgolj sloka okna in zavese iz sanitetne gaze, ki preprečujejo jasen pogled z zunanje strani. Slišimo glasove dveh zdravnikov, ne vidimo pa njunih obrazov, saj pogled obstane na pragu vhoda v mrtvašnico.
ZDRAVNIK 1: Poglej, dvakrat prebito lobanjo ima … Lobanja se pod prsti kar drobi, kakor zdrobljeno steklo je …
ZDRAVNIK 2: Lobanja je počena, kakor kozarec.
ZDRAVNIK 1: Mesarski prizor.
ZDRAVNIK 2: Smrtno ranjenega so že pripeljali. Na več mestih kuka zmečkana možganska skorja … Zgleda, da so mali možgani nepoškodovani; ti so ga ohranjali pri življenju.
ZDRAVNIK 1: Uporabljen je oster predmet. Železna palica ali hrbtna stran sekire. Glava mu rahlo smrdi po starem železu …
ZDRAVNIK 2: Ne, samo to, poglej drobci plesnivega starega zrjavelega železa. Ja, uporabljen je železen predmet, ki je padal po nesrečniku.
ZDRAVNIK 1: Vijoličastoplave maroge ima po telesu. Več udarcev.
ZDRAVNIK 2: Ne dotikajva se ga preveč, saj gre vse narazen, na koncu bo spaka.
ZDRAVNIK 1: Čakava kriminalista že lep čas …
ZDRAVNIK 2: Njega pa seveda od nikoder …
ZDRAVNIK 1: Povprašati moramo nadškofijo kako in kaj, obvestiti sorodnike, če jih morebiti ima in če so še živi.
ZDRAVNIK 2: Mar ni vojne konec?
ZDRAVNIK 1: V glavah nekaterih se še nadaljuje.
18. sekvenca
/ dan / interier / pisalna miza / uradniški list papirja
Črnobeli posnetek.
Pisalni stroj.
Uradni zapis dogodka in smrti.
Tipkajoč pisalni stroj in list v njem.
Pisalni stroj na bel list uradniškega papirja z uradniškimi rubrikami, z datumom 14. januar 1947, tipka in zapolnjuje naslednje prazne rubrike: ime in priimek: Ignacij Nadrah; poklic: duhovnik; zadnji kraj bivanja: Puščava. Zadnja zaposlitev: župnik Device Marije v Puščavi. Vzrok smrti: umorjen, 12. januarja 1947; storilec: ni znan. Posebne zasluge pokojnika: vzorno opravljal svoj poklic, posebno skrb namenjal bolnim in obnovil cerkev.
19. sekvenca
/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / razpelo kot znamenje ob pohorskem kolovozu
Črnobeli posnetek.
Župnik Nadrah v posnetku.
Fantastičen prizor na prostem: župnik Nadrah ob razpelu na Pohorju.
Župnik Nadrah kot privid stopa na značilnem pohorskem kolovozu; bližina puščavskega pokopališča. Ustavi se pred manjšim razpelom, ki ga je zob časa temeljito načel. Pogleda in nagovori lesenega Jezusa.
ŽUPNIK NADRAH: Kako prav si imel Jezus, ko si tolažil: »Ne jočite hčere Jeruzalemske nad menoj, ampak nad rodovi, ki prihajajo. In vsak rod, generacija doživi vsaj eno vojno in solza v solzni dolini še ni konec.«
20. sekvenca
/ dan / interier / pisarna / pisarniška miza / uradniški list papirja
Pogled je usmerjen na mizo in to, kar je na njej.
Uradniški papir je natipkan, leži poleg starinskega pisalnega stroja.
Bel list uradniškega papirja počasi orumeni, zgornji desni rob lista pa se strga - znamenje starosti in krhkosti papirja. Posnetek se prelije v naslednji posnetek.
V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.
Mama Štefka Medic in hčerka Zlata zamišljeno zreta predse, pogovor med njima je za nekaj časa zamrl. Na obrazu se njima zrcali odsotnost - duševni obisk preteklosti.
Naposled spregovorita.
ŠTEFKA MEDIC: Najbolj čudna pri vsej zadevi je bila počasnost ljudske milice. Niso bili ravno presenečeni nad tem, kar se je zgodilo.
ZLATA: Morilcu so krili hrbet …
ŠTEFKA MEDIC: Tiho odobravanje krvoločnega umora.
ZLATA: Nikogar ni bilo blizu.
ŠTEFKA MEDIC: Na vse so ves čas gledali z razdalje.
ZLATA: Leti 1946 in 1947 sta mi dandanes neresnični, kakor pogled na potopljeno mesto, ki ga zaliva morje iluzij.
ŠTEFKA MEDIC: Družbenih iluzij. In tudi mi smo bili sestavni del tega časa, čeprav s svojimi pogledi nismo sodili vanj. Spremenjeni smo bili vsi.
ZLATA: Tedaj sem živela v svojem svetu.
ŠTEFKA MEDIC: Hvala bogu, Zlata. Ti si že vse življenje v knjigah. Prav to te je obvarovalo pred prostaško stranjo življenja.
ZLATA: Je knjiga več kot življenje?
ŠTEFKA MEDIC: Na to ti ne znam odgovoriti. Knjiga je trajna vrednota. Učenost tudi. Stanovske veščine določenega poklica tudi. Družbeni politični cirkusi pa so hitro minljiva in umrljiva zadeva.
ZLATA: V primeru gospoda Nadraha gre za resnejše zadeve.
ŠTEFKA MEDIC: Ja.
ZLATA: Tako si želim, da bi se mi gospod Nadrah oglasil. V sanjah ali pa, da bi mi poslal kakšno znamenje; sem dol na zemljo.
ŠTEFKA MEDIC: Mogoče pa te nekega dne še obišče …
Z a t e m n i t e v
22. sekvenca
/ dan / eksterier / Maribor / železniška postaja na Studencih
Barvni posnetek.
Najpoprej color panasonic sprane barve na posnetku.
Odtenki barv nizkoherčnih Tv sprejemnikov; barvna imitacija sedemdesetih let dvajsetega stoletja.
Od tu naprej hd ostrina in jasnina posnetka.
Maribor - Studenci. Železniška postaja.
Prehod iz eksterierja v interier.
Za kratek čas pogled na železniško postajo Maribor-Studenci iz strojevodske kabine dizelskega vlaka. Šipe vlaka ne smejo biti pretirano čiste; rahlo prašne, mestoma umazane.
Ponovno prehod iz interierja v eksterier.
Tir, na katerem stoji tovorni vlak.
Smo na železniškem tiru, na katerem stojijo po navadi tovorni vlaki. Pogled se ustavi na tovornem vagonu, ki stoji na tiru, na odbijaču vagona je pritrjen železni izvesek z napisom Cokla. Detajl znotraj posnetka – poudarjen je napis Cokla, ki visi na odbijaču.
23. prizor
/ dan / interier / gostinska soba / Maribor / barvne razglednice mesta Maribor iz sedemdesetih na vrtljivem stojalu.
Barvni posnetek.
Na pisalni mizi.
Dnevni bar s turističnim pultom.
Trgovinsko stojalo z razglednicami. Stojalo se vrti in izpušča škripajoč zvok. Razglednice prinašajo podobe Maribora iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja. V stari barvni tehniki. Nekatere so kolorirane. Vmes so tudi ljubezenske razglednice jugoslovanskega podjetja Jugoreklam. Razglednice morajo biti osladne, pocukrane. Izraz potrošniškega okusa sedemdesetih.
V ozadju revijska orkestrska glasba iz sedemdesetih. Poudarek na sintesajzerskem in vibrafonskem fraziranju.
V barski temi se svetijo fliperji.
Fliperji na žetone pojejo in cingljajo; občasno oddajo elektronski glas.
Roka vzame s stojala eno izmed razglednic in jo položi na mizo.
Razglednica Studencev pri Mariboru na pisalni mizi.
Pogled je usmerjen na mizo in to, kar je na njej.
Razglednica v color tehniki sedemdesetih z motivom Studencev in Mariborskega otoka. Razglednica je nekoliko obledela.
Sledi poseben efekt.
Rjava miza se na posnetku zlomi, spremeni, pretoči v rjavo Dravo.
Trden predmet se spremeni v tekočega, povezovalen element sekvence je intenzivna kavno rjava barva.
24. sekvenca
/ dan / eksterier / Maribor / reka Drava /bližina He Mariborski otok / nekaj posnetkov na reki Dravi, Radoljni in v sami Puščavi
Barvni posnetek.
Fantastičen prizor, ki vključuje posnetke reke Drave, potoka Radoljne in vedra vode na kamnitem stopnišču v župnišču.
Slikovito potovanje po reki in potoku navzgor.
Potovanje konča pri vedru vode.
Prehod iz eksterierja v interier.
Najbolj vodnati in divji predeli Mariborskega otoka. Po Dravi s pogledom ne potujemo naprej, proti Mariboru, ampak nazaj. Znajdemo se pri izlivu Radoljne v Dravo. Hiter pogled na lovrenški most z žabje perspektive. Pogled potuje po brzicah potoka Radoljne. Odprejo se stara vrata župnišča. Ponovno smo na starinskem kamnitem stopnišču, pri vedru vode. Globok pogled v notranjščino vedra, polnega vode.
Pogled na gozd ponoči, še posebej na travnike in praprot ob prilesju, svetu ob gozdu.
Posnetki sveta zaraščenih posek.
Nočni pogled na puščavsko pokopališče iz gozda.
Oglašanje gozdnih ptic. Med njimi je zvočno poudarjena sova, ki skovika.
27. sekvenca
/ dan / jutro / Maribor / Studenci / industrijski tir v studenškem gozdu
Pupa v gozdu, ob industrijskem tiru.
Dani se, vendar ne v pohorskem gozdu, ampak na industrijskem tiru Maribor Sokolska – Mariborski otok. Nekje globoko v studenškem gozdu. Jutranje oglašanje gozdnih ptic. Na eni izmed korenin, ob tračnicah industrijskega tira, je v sedečem položaju položena velika otroška pupa iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. Lepo je oblečena. Pupa odpre oči, na njeno telesce je položeno zapečateno pismo. Pismo z rdečim voskom.
Z a t e m n i t e v
Na črno podlago pisalni stroj tipka: Maribor / Studenci / 1979
28. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / delovni kabinet Zlate Vokač – kletni prostor
Barvni posnetek.
V posnetku sta Zlata in župnik Nadrah.
Obisk posmrtnega župnika Ignacija Nadraha.
Pogovor o življenski nalogi Zlate Vokač.
Ogledalo na steni. Zlatin obraz v njem. Zlata dahne v ogledalo, ogledalo se orosi. Precej velik kolobar sape na steklu.
Z belim robčkom želi obrisati orošeno in prašno ogledalo, ko se v ogledalu pojavi privid župnika Nadraha. Duhovnik stresa s svojega površnika umazan puder; daje vtis umazanega popotnika. Mimogrede je v delovni sobi, na začetku sobe, lavor vode.
Nadrah si v njem umije svoj napudran in prašen obraz. V vodo se stoči nekaj krvi.
Zlata ga molče nejeverno opazuje in mu poda svežo brisačo.
ZLATA: Gospod Ignac, kaj pa vi pri meni? Po vseh teh desetletjih!?
ŽUPNIK NADRAH: Prečkal sem mejo mrtvih, da sem ponovno tukaj, med živimi.
ZLATA: Res je.
ŽUPNIK NADRAH: Ko človek stopi v zemeljski svet ga čakajo prah, znoj, kri in tudi solze. Z eno besedo: umazanija … Gravitacija in fizični svet.
ZLATA: Nepričakovan obisk …
ŽUPNIK NADRAH: Ti me ne bi poklicala. Spiritistične seanse so ti tuje …
ZLATA: Tega se jaz ne grem … Do česa takšnega me res ne pripraviš. Mrtvi naj pridejo in odidejo sami od sebe, predvsem pa naj ne škodijo.
ŽUPNIK NADRAH: Se ti zdim škodljiv, teta Zlatka?
ZLATA: Teta Zlatka mi pravijo vsi, ki sem jih sprejela za svoje. Dobro veste in čutite, da imate posebno mesto v mojem srcu. Zato ste tudi prišli …
ŽUPNIK NADRAH: In tudi ti potrebuješ od časa do časa znamenje, da je poleg praktičnega sveta še svet skrivnosti.
ZLATA: Vsakdo potrebuje takšno znamenje. Damijan in Danilo bosta vsak čas doma, jaz trapa pa govorim na glas …
ŽUPNIK NADRAH: Ne boj se, dodobra se lahko pogovoriva. Grozno si hrepenela po tem, da se ti oglasim.
ZLATA: Res je. Kako je na oni strani? (rahlo zajoka, vendar se premaga)
ŽUPNIK NADRAH: Smrt in življenje ne spremenita osebnosti.
ZLATA: Torej ste mi odpustili …
ŽUPNIK NADRAH: Saj ti nisem niti zameril, drobna nekdanja Zlatka s predpasnikom, kako boš zameril mlademu dekletu, ki ga takoj po vojni polnijo s stalinističnim aktivizmom.
ZLATA: Danes je to smešno, takrat pa je celotna družba z menoj vred jemala tedanje družbene levite smrtno resno.
ŽUPNIK NADRAH: Smešno? Danes je smešno tisto, zaradi česar se je nekdaj jokalo. Zame ne bo nikoli smešno, dvakrat prebita lobanja ni šala in številne žrtve stalinizma tudi ne.
ZLATA: Ljudje so po ovinkih govorili dejstva o vas. Na zaprtem Pohorju pa poleg dejstev rada zacveti ljudska fantazija v vsej svoji moči. Nikoli ni bilo povsem jasno, kaj se je v resnici zgodilo z vami. Razločnost se je izgubljala skozi govorice …
ŽUPNIK NADRAH: Bil sem umorjen. Hladnokrvno in kruto umorjen. Se spominjaš pogovora pred drvarnico leta 1946, ko je bila vsa družba v snopih sovjetskega žita?
ZLATA: Seveda se.
ŽUPNIK NADRAH: Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?
ZLATA: Tisto o pobožnosti. In tisto, da vojna v človeških glavah traja naprej.
ŽUPNIK NADRAH: Tvoje notranje duhovno oko je takrat vse videlo.
ZLATA: Sčasoma pa tudi vse bolj razumelo. Kdo vas je takrat umoril?
Župnik vzame pisalo in v zvezek napiše ime. Pokaže ji.
ZLATA: Poznam. Ste oprostili svojemu morilcu?
ŽUPNIK NADRAH: Ko umoriš človeka je potrebna pokora desetih življenj, ne ene morilčeve molitve, ki niti ne prihaja iz srca.
ZLATA: Vaš morilec ni molil!?
ŽUPNIK NADRAH: Ne, ni molil. Z nobenim dejanjem. Oprostil? Prej bi dejal, da sem se dvignil nad osebno bolečino, pravzaprav sem prišel zaradi drugih in večjih stvari, ki so …
ZLATA: Poslanstvo človeka. Mrtvi ne prečkate meje kar tako.
ŽUPNIK NADRAH: Poslušam tvoje molitve, ki niso niti krščanske niti judovske niti pravoslavne niti koptske, so pa čisto tvoje, Zlatka …
ZLATA: Smisel molitve je, da se odvržejo oblačila in da duša stopi gola v vesolje.
ŽUPNIK NADRAH: Preprosti ljudje temu rečejo iskrenost molitve.
ZLATA: Kult Marije mi je blizu, če rečeva temu kult črne Marije v turškem Efezu ali Devica Marija v Puščavi na Pohorju se ne oddaljujeva ravno od bistva.
Župnik stopi do knjižne police, vzame s police mehko vezano knjigo z motivom pravoslavne bogorodice na naslovnici …
ŽUPNIK NADRAH: Od knjig se nisi nikoli odlepila … Prav tako se ne oddaljujeva od bistva, če rečeva bogorodica Uspenskega … Lepo te je bilo gledati, ko si preučevala ruske knjige, ki so nastajale v času Petra Velikega.
ZLATA: Opazovali ste me.
ŽUPNIK NADRAH: Reciva, da sem kukal, kakor takrat, ko sem vaju s sestro Cvetko opazoval pri otroški igri. Izrezovale ste dame iz modnega mesečnika. Z damami iz modnega mesečnika sta zavzeli domači travnik nad staro šolo.
ZLATA: Vaš obisk prinaša določeno sporočilo, gospod Nadrah?
ŽUPNIK NADRAH: Prej navdih.
ZLATA: Navdih za …
ŽUPNIK NADRAH: Navdih za leposlovno knjigo.
ZLATA: Ideja za roman je še moja skrita misel, vendar ste jo vi že izsledili. Za sedaj zori v moji najbolj skritih možganskih vijugah.
ŽUPNIK: Na zemlji se da marsikaj skriti, v vesolju pa so stvari gole, kakor na oni strani, od koder jaz prihajam … In tudi na zemlji se literat ne more večno skrivati za psevdonimom.
ZLATA: Tudi to veste …
ŽUPNIK: Tudi to vem.
ZLATA: Res me budno spremljate. Leta 1972 sem se odločila, da objavim dve krajši prozni stvaritvi … Pod drugim imenom …
ŽUPNIK NADRAH: Pod psevdonimom Stefana Marpurgo.
ZLATA: Pa menda niste naročeni na Dialoge v onostranstvu?
ŽUPNIK NADRAH: Eh, Zlatka, zlepa te še ne bo zapustil tvoj smisel za humor.
ZLATA: Vsega ne veste, tudi v tem vašem vzporednem, paralelnem svetu. Študente, tiste, ki berejo še kaj drugega razen popularnih tednikov in mesečnikov sem povprašala, če berejo naše mariborske Dialoge. Nekateri so za literarno revijo vedeli, drugi ne. Pozornost sem skupinici študentov predramila, ko sem na popoldanskih vajah na akademiji omenila neznano ime Stefane Marpurgo. Razveselila bi se dejstva, sem tedaj dejala, pred katedrom, če bi v telefonskem imeniku Maribora našli to skrivnostno pripovedovalko. Jaz da nimam časa, da sem večino časa na pedagoški akademiji in res nimam časa prelistavati imenik s prizivno številko 062. Poleg tega pa so avtorji veseli mladih bralcev, če jih ti pokličejo … Bodočim štajerskim intelektualcem se spodobi, sem tedaj pristavila, če se posvetijo branju Dialogov, saj se na straneh te leposlovne revije od časa do časa pojavi kakšna zagonetna oseba. No, tako sem naložila, malo zares malo za šalo.
ŽUPNIK NADRAH: Si bila prepričljiva?
ZLATA: Dvoma nisem prebudila. Če pa bi kdo sumničavo vrtal po meni, bi seveda takoj priznala, da za to Štefko von Maribor stojim sama in nekako preizkušam bralstvo. Dosegla sem svoje. Po telefonskem imeniku niso ravno iskali, novelici pa sta bili prebrani.
Sicer pa, saj niste sedaj, ko ste pokojni, za naš svet vsevedni …
ŽUPNIK NADRAH: Daleč od tega. Vem pa temeljne zadeve …
ZLATA: Je kratka proza temeljna zadeva?
ŽUPNIK NADRAH: Prej bi dejal, da je začetek. In ti to veš.
ZLATA: Če prihajate zaradi nekega začetka je to zares lepo, ker je bil vaš zemeljski konec tako bridek.
ŽUPNIK NADRAH: Katero koledarsko leto je?
ZLATA: Me preizkušate … 1979 …
ŽUPNIK NADRAH: Mar ni čas, da daš mestu, v katerem živiš in službuješ nekaj trajnega?
ZLATA: Vam ni težko uganiti mojo namero, sploh pa slutim, da ste eden izmed slov navdiha prav vi … Ves čas ste nekako v ozadju, niste mi poslali znamenja …
ŽUPNIK NADRAH: Usodnega res ne, vendar cel kup majhnih znamenj.
ZLATA: Res se pripravljam k pisanju knjige.
ŽUPNIK NADRAH: Že pripravljaš gradivo?
ZLATA: Vse od začetka sedemdesetih. Gradivo za gradivo, drobtino za drobtino; študijo za študijo.
ŽUPNIK NADRAH: Pogled na pisalno mizo kaže, da premoreš red v neredu.
ZLATA: Meni podobno …
ŽUPNIK NADRAH: Tvoja navada, da podčrtuješ in delaš zapiske v knjige je že spet čisto tvoja.
Župnik stopi še enkrat do knjižne police in vzame v roke neko strokovno knjigo. Odpre poljudno stran v knjigi in se gromko zasmeje.
ZLATA: Temu pravim sama doživeto branje … Nikoli se še nisem lotila pisanja kakšnega obsežnega leposlovnega teksta, posebej pa ne romana.
ŽUPNIK NADRAH: A ravno pravi čas prihaja …
ZLATA: Ne vem, če je ravno pravi čas. Vse napore sem dala v študij, doktorirala sem … Najnovejšo službeno mesto pač zahteva najvišji možni strokovni naslov. Spet sem bila primorana odložiti svoje literarno ustvarjanje …
ŽUPNIK NADRAH: To je že za teboj. Zagovor v Zagrebu je že za teboj.
ZLATA: In za vas ravno pravi čas prihaja …
ŽUPNIK NADRAH: Po tihem ta roman že pišeš … Leta ga že snuješ …
ZLATA: Vlak za Madžarsko ni zmeraj zadostno ogrevan, pogreti se moram. Če ne klepetam v kupeju, se kratkočasim s pisanjem v beležnico ali z lepimi melanholičnimi spomini na …
ŽUPNIK NADRAH: Puščavo.
ZLATA: Vožnje na Madžarsko, v Szombathey me bodo stale zdravja. S službo sem zadovoljna, le vožnje niso zmeraj prijazne. Večni prepih na vlaku …
ŽUPNIK NADRAH: Moje zadnje vozilo na zemlji je bil tovorni tovornjak. Saj boš vzdržala, saj si po naravi borec …
ZLATA: Zakaj pravite, da ravno pravi čas prihaja? Iz stališča večnosti nekaj let ne pomeni ravno dosti; še posebej ne, če ni izpolnjen življenjski cilj.
ŽUPNIK NADRAH: Tvoj življenjski cilj je roman o mestu, poleg vseh drobnih sreč.
ZLATA: V maniri romanov devetnajstega stoletja mora biti glavni junak mojega romana prav mesto.
ŽUPNIK NADRAH: Obdravsko mesto.
ZLATA: Male Benetke. Čas je, da Maribor dobi svoj duhovni roman, tega se zavedam. Vse drugo se je že zgodilo. Mesto je bilo prelito z veliko črnila. In črnilniki so bili različni.
ŽUPNIK NADRAH: Lepe besede nizava okrog tega slovstvenega cilja.
ZLATA: Veliko dela je za menoj, veliko dela me čaka.
ŽUPNIK NADRAH: Veliko dela … Sicer pa si otrok podeželja in dobro veš, da je tako malo v življenju prineseno na pladnju.
ZLATA: Obstaja ena dežela in tisoče svetov. Obstaja več Mariborov v Mariboru samem … Obstaja tisti del Maribora, ki so ga ustvarili praški Judje.
ŽUPNIK NADRAH: In obstaja duhovni Maribor Zlate Vokač. Tudi ti si ena izmed Mariborčanov, ki s peresom v roki in s predavanji odganjaš sivino tega industrijskega mesta, ki mu je večna naloga poiskati svoj izvor in najti svoj pravi obraz. Za Maribor kot mesto ta proces še dolgo ne bo končan.
ZLATA: Bo Maribor kdaj premagal to kulturno sivino?
ŽUPNIK NADRAH: Prizadevanje mora biti obojestransko, med posameznikom in mestom. Sicer pa homo unius libri …
ZLATA: Ja, načelo homo unius libri.
ŽUPNIK NADRAH: Knjiga, ki nastaja vse življenje.
ZLATA: Za ustvarjalni postopek velja, da mnoga dela zorijo dolgo, celo predolgo. Ne glede na količino napisanega velja latinsko načelo homo unius libri. Človek, ki je spisal eno samo pomembno knjigo. In to knjigo piše vse življenje. To se meni dogaja.
ŽUPNIK NADRAH: Človek piše eno samo knjigo skozi vse knjige, ki jih utegne napisati, si to želela reči?
ZLATA: Ja.
ŽUPNIK NADRAH: Skrita knjiga življenja, ki zahteva …
ZLATA: Zahteva idejo, zalogaj slovnice in zalogaj življenja. Utrip moje duše je povezan s pohorsko Puščavo in ravninskim Mariborom, drugačno ne more biti moje za sedaj skromno pisanje. Komaj tri novelice …
ŽUPNIK NADRAH: Za začetek je to dovolj …
ZLATA: Čutim svoj črnilnik in črnilo v njem … V marsičem sem intelektualka prejšnjih stoletij, tako zelo me določajo zemljepisne lokacije.
ŽUPNIK NADRAH: Čas je za nekaj večjega … Lev v senci mora stopiti na Sonce …
ZLATA: Nikoli nisem hrepenela po slavi. Svojo srečo sem dobila z možem Danilom in sinom Damijanom. Delam, kar najbolje znam.
ŽUPNIK NADRAH: Ideje …
ZLATA: Vse ideje niso tako zvišene, gospod Nadrah. Življenjske so. Včasih dobim kakšno idejo v modni reviji Burda, čeprav me na akademiji karajo, da se za univerzitetno profesorico ne spodobi, da lista po modni Burdi. Ampak s pomočjo Bahtina sem spregledala, da je univerzitetna resnoba zgolj umetna resnoba. Umetno zaigrana bledica.
ŽUPNIK NADRAH: Tvoje strašno znanje mora biti uvezeno v knjigo. Malo bolj debelo kot je modna revija Burda. Že kot otrok si rada gledala elegantno oblečene ženske na modnih letakih.
ZLATA: Modne trgovine Strmecki v Celju, ja.
ŽUPNIK NADRAH: Otroški spomini so tako dosledni spomini.
ZLATA: Seveda, ker je toliko čustev v njih.
ŽUPNIK NADRAH: Še preveč …
ZLATA: Kar ne morete pozabiti mojih otroških let …
ŽUPNIK NADRAH: In predpasnika na tvojem telescu tudi ne.
ZLATA: Saj veste, to je bila uporabna predvojna moda. Otroka obleči v delovno obleko. Bodoče pohorske gospodinje opasati s predpasnikom. Otrok je pač otrok in še prikupen je v takšni oblekci. Meni ni bilo namenjeno, da bi bila gospodinja.
ŽUPNIK NADRAH: Čas je za roman. .
ZLATA: Tega se zavedam. Nikoli se nisem lotila obsežnega teksta. Res pa je, da je vse moje življenje predpriprava na ta roman in zaradi tega ste prišli kot navdih.
ŽUPNIK NADRAH: Tvoj pravi navdih je pravzaprav pot domov. Neprestano se ti pred očmi zarisuje Pohorje. Lokacije: Fala, Činžat, Ruta, Puščava, Lovrenc … Tudi Mariboru iščeš prave duhovne starše, to ves čas počenjaš …
ZLATA: Gospod Nadrah, sedaj se prvič pogovarjava kot odrasel z odraslim?
ŽUPNIK NADRAH: Ja. Kaj pa je sedaj to?
Glasba od zgoraj.
Damijanova soba je zgoraj, zato zvoki glasbe prihajajo od zgoraj.
Iz Damijanove sobe prične odmevati jazz-rock fuzija sedemdesetih Return to forever. Hymn of the seventh galaxy. Vinilka na hi-fi gramofonu prinese vzdušje sedemdesetih let dvajsetega stoletja.
Glasba prihaja skozi zaprta vrata, zato je zvok zadušen. Gre za naravno sobno akustiko, ki jo na posnetku ne kaže tehnično pretirano izboljševati.
ZLATA: Saj slišite glasba. Sodobna. Jazz. Rock. Burda. Mogoče se tudi midva kaj lahko naučiva od mojega sina Damijana?
ŽUPNIK NADRAH: Naju sliši.
ZLATA: Mogoče misli, da imam kakšen govorni nastop za porabske Slovence. Določene teme je potrebno skrbno pripraviti, pač ne moreš improvizirati. Govorim na glas in tukaj v kabinetu se ne ve, ali s kom govorim, se pogovarjam po telefonu, modrujem sama s seboj …
ŽUPNIK NADRAH: Še te obiščem. Razpoka med tem in onim svetom se manjša, moram švigniti skozi to razpoko.
ZLATA: Gospod Nadrah, gospod župnik …
Župnik Nadrah izgine, prav tako izgine lavor z vodo, kakor rabljena brisača.
Posnetek se prelije v naslednji posnetek.
29. sekvenca
/ dan / interier / Maribor / Studenci / stanovanje Vokačevih / jedilnica v montažni hiši
Barvni posnetek.
V posnetku Zlata in Danilo Vokač.
Akcent štajerske govorice v kuhinji montažne hiše.
Danilo v predpasniku in z naočniki, ki mu od časa do časa zdrsijo do nosne konice. Kuha in se pogovarja z ženo Zlatko. Na začetku posnetka poslušata informativna poročila na radiu Maribor, vendar glasnost stiša, ko se bliža čas kosila.
DANILO: Damijan, boš ti jedel, kaaaj!?
ZLATA: Saj ga ni. .
DANILO: Kaj ga ni, če pa muzika odmeva, kaj govoriš.
Danilo odide do vrat, potrka, odpre in se začudi, ker mladeniča res ni v sobi.
Na gramofonu se vrti vinilka Milesa Davisa A big fun.
Danilo ugasne gramofon in da vinilko v ovitek.
DANILO: (nadaljuje) Kaj so duhovi prišli na obisk?
Pride nazaj v kuhinjo.
DANILO: Zlatka, kje je Damijan?
ZLATA: Nekam ven je šel z risalnim blokom, kaj vem, že dopoldan …
DANILO: Pa ve, kdaj je čas za kosilo?
ZLATA: Pusti to. Jazz. Rock. Burda. Mladina, saj veš.
DANILO: Kaj!? Kaj si ti navila gramofon, tako za hec?
ZLATA: Ne.
DANILO: Daj, jejva, juha se hladi. Zadnjič si omenila, da boš knjigi dala naslov Marpurgi. Ideja ni slaba.
ZLATA: Seveda ni.
DANILO: Boš žlico kisle smetane v juho?
ZLATA: Ja, seveda. Pa ne dve …
DANILO: Dve se da v en krožnik …
ZLATA: Potem pa daj tri.
DANILO: Nič nisi rekla, kakšna je juha?
ZLATA: Dobrega kuharja iz Marpurga.
DANILO: Slišim, da se je ime že prijelo. Kaj bo kakšen kuhar v tistem romanu?
ZLATA: Bom še razmislila, mogoče. Veš, Danilo, v srednjem veku so bili ljudje veseli, sploh ni bilo tako mračno.
DANILO: Danes, v dvajsetem stoletju je še bolj zaskrbljujoče, ko imamo atomsko bombo, česar v srednjem veku še niso imeli. Kako mračno utegne biti šele dandanes, če se to aktivira.
ZLATA: Razlogov za trpljenje bo seveda več.
DANILO: Jedli pa so radi, kaj, v srednjem veku?
ZLATA: V krčmah so jedli in popivali, čez mero.
DANILO: Holesterol …
ZLATA: Holesterol je kar tekel po bradi. Dosti holesterola.
Zlata se čutno pogladi po bradi.
DANILO: Kako pa se naglaša Marpurgi?
ZLATA: Tokrat se ne bom zafrkavala z naglasi. Čisto običajno, ko izgovoriš r v besedi, se nekoliko zaustaviš in potegneš do konca purgi. Čisto lepo izgovoriš Marpurgi, kakor v gledališču.
DANILO: Resno mora biti, da ne boš javnost zabavala s svojimi naglasi.
ZLATA: Moje zabave z napačnimi naglasi pravilnih besed bodo v tem primeru prihranjene.
DANILO: Damijan se je vrnil, muzika spet odmeva.
ZLATA: Damijana ni v sobi.
DANILO: Vidva imata danes neko dogovorjeno zabavo, malo me hecata, kaj!?
ZLATA: Danilo, ne jemlji vsega tako resno …
Danilo odide do sobe, potrka na vrata in vstopi.
DANILO: (se prismeji) Ni mi jasno, kje je? Nekje v hiši je.
ZLATA: Ni ga. Morebiti imajo duhovi zabavo, kaj veš.
DANILO: Jaz pa duhovi, to sta dva pojma.
ZLATA: Mogoče ravno za tvojim hrbtom …
DANILO: Zlatka, nehaj se zafrkavat. Kje je?
ZLATA: Ni ga.
DANILO: Gotovo je v hiši, čaka na tvoj signal. Precej neverjetno je tole z gramofonom. Mala zabava v času kosila.
ZLATA: Jazz. Rock. Burda.
DANILO: Malo se zresni. Tvoj študentovski humor gre čez mejo.
Spodaj se slišijo odpirajoča vrata.
ZLATA: No, sedaj pa je res prišel …
Danilu zdrsne žlica v krožnik in rahlo pljuskne čez rob.
DANILO: Ja, seveda na tvoj znak.
Na črno podlago pisalni stroj natipka: Maribor / 1979
30. sekvenca
/ dan / eksterier / Maribor / mariborska tržnica / obrežje Drave na levi strani Maribora / nekaj posnetkov s prelivi
Mariborska tržnica v nedeljo dopoldan. Na drogu stojnice visi ena sama majica z motivom Sandokana. Detajl znotraj posnetka. Na prazni uličici proti židovski Sinagogi odmeva redna nedeljska oddaja, ki prične ob dvanajsti uri: Mariborski feljton. Ulico polnita glasova Franca Klasinca in Milene Muhičeve. Na uličici ni žive duše. Ko pogled ujame Sinagogo, se zasliši tipkanje pisalnega stroja. Poudarjeno tipkanje pisalnega stroja, ki iz počasnega obotavljivega tipkanja preide v prave tipkarske rafale. Ko tipkanje doseže vrhunec, se odpre pogled neba nad Dravo. Odpre se pogled na desno stran Drave, proti Studencem in se zaustavi na cerkvi svetega Jožefa na Studencih.
Opomba. Posnetki naj ne prikažejo novejših arhitektskih dosežkov, temveč naj prikažejo starejše gradbene elemente, zato naj velja pozornost podrobnostim. Izostrene naj bodo malenkosti, večji posnetki pa motni in zabrisani.
Na črno podlago pisalni stroj natipka: Maribor / Studenci / 1982
