Radostno se družijo narcise po dežju.
Deževna kaplja spolzi v dar
beli deteljici.
GINKO
Cvetovi ginka niso znani.
Plodove prikrivajo listi
kot pahljače.
ŠMARNICE
Prvič so odprla vrata v ta svet.
Razmišljajo,
kdaj bi pokazale obraz.
MAGNOLIJA
Občutek,
kot da bodo nekoč vsi cvetovi vzcveteli hkrati,
so sanje.
VIJOLICA
Kot mavrica na jasnem nebu
nenadoma
tvoj cvet prešine senco gozda.
CIKLAMA
Rdeči cvetni listi sem in tja,
brez vsakega reda.
Podoba svobode.
marec 2016
ENA SAMA PESEM
Nekoč sem
Razmišljala takole.
Ena na sama pesem ni
ne zdravilo
ne policija
niti zdravnik
niti čarovnija, s katero se znebiš bolečine.
V vsakem obdobju je
glas človeka, ki se je bojuje z bolečino in jo tudi premaga se prebije preko besed in
zgrabi za srce človeka, ki bere
Spodbujam človeka, ki se bori za »zmago človeka«, kajti ko človek pade, se vidi njegova moč –
govori pesem Bochoja Yamamure.
O bolezni, s katero se bojuješ in pri tem pa rastejo le nohti,
ti pa se bližaš smrti.
Govori pesem Kata Kaishuna.
Jesensko nebo, listje, svetloba, voda, ptice, zveri, veter ... čiste misli izpolnjujejo molitev jeseni,
prepoznavanje grdega se odraža na njegov duši
saj ima strogo in lepo ogledalo srca,
pravi pesem Kotara Takamure.
Ljubiti ljudi, ki ljubijo naravo,
pravi pesem Kenjija Miyazawe.
Z »novim mestom« je tvegal
uresničevalec človekoljubja s stvarjo, ki jo je težko uresničiti
»Človek« Saneatsuja Mushanokojija, ki pravi
»Iz srca močno si želim, da bi moja sreča sovpadala s srečo drugega.«
V času, ko je Japonska še revna, človeka izoblikuje »zvok avtomobila«,
pred sončnim vzhodom delavnim kmetom
zvok lesenega kolesa zveni preprosto najboljše, ljudem,
ki niso obdarjeni z bogastvom prijazen pogled Motomara Senge
Osamljenost v starejših letih tako kot je
»žalostna pomlad«, ko iskreno zavpije
Saisei Muro.
Ena sama pesem je kot svetloba stopala na zasneženem polju
Vir luči
Žalost
Bolečina
Strah
Žalovanje
In pogum
Sanje
Veselje
Želje
Odtisi stopal duš hodečih ljudi
Ljudje, ki se dotaknejo stopinj,
na istem mestu prižgejo luč svojemu srcu
žalost se nabira v njih
prenesejo bolečino na drugi dan
se oklepajo strahu
sledijo žalosti
izženejo praznino
zaprejo trpljenje v omaro
zavržejo obup
prižgejo luč pogumu
se upajo uresničiti sanje
želja je izrečena
s strani ljudi, ki so do sedaj nedolžno tavali
Dvigni glavo obrni se naprej
sprejmi veter odprti rok in ga poslušaj
Poslušaj trpljenje dreves
Spoznaj bolečino črvov
Odpri oči in glej
ne pozabi
stvari, ki jih ne smeš pozabiti
in hodi
Svetloba odtisa
marec 2016
NAPOVED MOJSTROVINE
To je mojstrovina,
a njene cene
pač ne opazi nihče
Iz ogledala obrača pogled,
in nasmeh, ki odseva na površini jezera,
in trpljenje, ki odseva na avtomobilski šipi,
in odsev objokanega obraza na okenski šipi.
Četudi nihče ne ve ničesar,
je to izdelek, rojen iz srčne bolečine.
Je izdelek, poln posvetnih poželenj.
Je izdelek iz solza, ki jih nihče ne razume.
Četudi nihče nič ne reče, je to mojstrovina
z dvema pogledoma, vonjem, z dvemi prisluhi
in kotičkom ust, ki nosi vse
in uresničuje vse sanje.
Je čudovito delo, ki se mu lahko približaš na tri metre in ga ne more definirati.
Je veselja polno delo, ki ga drugi ne more razumeti.
Kot plastična igrača, ki se je ne da z lahkoto uničiti,
kot neumorna stenska ura, ki pa ne počne zgolj in le samo ene stvari.
Ne pokaže avtomatskega gibanja,
ampak je gibijivo in odzivno delo,
prepredeno s presenečenji.
Delo presenečenja, ki se ne pokvari sedemdeset, osemdeset let.
Ne more pozabiti kamenja, ki lei ob cesti,
je kot bi vesolje stisnil na velikost enega, dveh metrov.
Je mojstrovina, ki ima neverjetne sposobnosti.
Čudovita redkost, ki ga je ustvarilo rojstvo življenja.
Kaj le se utrne nekomu,
gre le za eno stvar –
ti in tvoj odsev v okenski šipi.
Ti, ki to bereš.
Ti, ki si se sedaj nasmehnil.
