Barvam jeseni ni treba dolivati topila,
razbarvajo se do sleherne nianse
na platnu narave.
Prelivajo se v blage konture hribov,
migotajo v zraku kakor vdihi bližine
in se ob sončnem zahodu
zataknejo ljubimcem v sklenjene dlani.
Otrokom zazibljejo veke
in starce požgečkajo v zavihke upov.
Iz prepleta pršijo okruški sonca,
ki se grejejo do naslednjega dne.
Tu na sredini v vmesnem prostoru
se zbrišejo ostre poteze.
Nebo se širi do roba nihanja
in rojeva nova obzorja.
Skorja ožilja nič več ne pogreša
včerajšnjega dneva.
Vse najboljše se zgodi v jeseni.
DEKLICA S KAMENČKI
Niza jih v peščeno ogrlico pod seboj,
dovolj stran od dotika valov.
Vrvice nima.
Zamišlja si, kako bo
ogrlico obesila okoli vratu.
Jutri bodo kamenčki-trofeje
zaznamovali valovanje odrasle ženske
in samo ona bo vedela,
komu naj jih pokloni.
A danes deklica ne ve,
da so kamni lahko tudi oglati.
Kadar jih zajame val,
samo obrnejo stran.
PRAG SPOZNANJA
O trdnosti asfalta ne vem veliko.
O specifični teži bitumna še manj.
Za zmehčanje današnjega jutra
bi potrebovala odmev gonga,
ne koraka ostrih konic,
ki udarja kakor zbodljaj za mojim hrbtom -
naj se ozrem in jo spoznam,
stopajočo senco,
ki se mi lepi na podplate?
Naj vprašam, komu sledi?
Naj skrenem?
Nenadoma -
zastoj in glas;
kako da nimaš trdnega koraka,
te nihče ne pričakuje?
IZGUBLJENA
V neki zgodbi, oddaljeni zgodbi,
da bi bila resnična,
se oklepam steze in bobnenja hudournika.
Moj pes sluti neznano globel.
Mesnati vonj njegove sape me prepričuje,
da so blizu domači ljudje,
da je zlato na njihovih poljih,
in zdelane dlani v njihovih ogradah.
Držim se trdno,
skoraj med zobmi psa,
napihnjenega od nuje po vrnitvi.
Nekje pisk traktorja,
udarjajoč in zategnjen,
brazgotinjen izraz na licu kmeta,
težka sapa neznanca,
nov val hrupa,
ki ne popušča,
srka me in vozla,
za trenutek pes nima nikogar,
jaz imam srečo, pasjo srečo:
pred menoj steklena vrata doma,
kot morje pred Mojzesom.
IN BILO JE POPOLDNE
Berem,
brskam,
nič dovršenega,
same preproste reči,
takšne kot se spodobijo
za popraznično popoldne
otrdelega trebuha.
Kličem v močvarasti dan,
naj se izčisti
v lahkotnost barv,
ki polzijo
v rahlo nagnjenost
na zemeljsko ožino
najinih teles,
ko me sprejmeš
z očmi pohotnega mornarja
in postaneš za hip,
ukineš čas
ter me na izbrisanih tleh
poviješ v hrustljavost.
V zgornjem režnju oblaka
se odpre dvom;
kaj če lažem sama sebi?
