Ljubil si druge
tako mimogrede … in
v trenutkih zanosa
pozabil na dane besede.
nisi slutil, da pozaba
v tišini čuva
v nedrih nevidno
in kruto resnico.
Zaslepil te je videz!
Iluzije trenutkov
je stvarnost zametla
v zamegljujočo belino
kot na filmskem platnu.
Ostal je prazen oltar,
prstan na tvoji roki
in nevesta v belev
v trenuku z drugim,
z lahkim korakom, ovita v belino
je izginila s scene.
* * *
vkorakala sem v tvoje življenje
tako,
z nasmehom,
vpijala
vonj tobaka
in tvoje poglede.
Pišeš mi:
Spet sem pri tebi!
Ustvarjam
nove stvari!
Izgubil
se nisem!
Zakaj se bojiš!?
Preteklost
v nasmehu,
sedanjost
v gromkih pozdravih
in vonjih
prijateljstva.
Misli so skupne!
13. februar 2013
NIKAKOR TI NE MOREM USTREČI
Imenuješ
darovano ljubezen
zaslugo.
Darovano svobodo
zmago.
Darovano življenje
veliko napako.
Nikakor ti ne morem
ustreči.
PESEM O PRIJATELJU
Čakal je …
v svoji preprostosti
lastni čas krhkih namer,
sledil je …
pajčevinastim nitim prijateljstva,
zbiral okruške
duše v razpadanju.
S čarovnijo besede
razpoke zlomljenega življenja,
najfinejše tkanje
prepletenih misli
je celilo reze
v tistoč variantah.
Prijatelj moj,
ni obstojnosti
v ozkih okvirih,
ker je
lice tudi druga stran
širokih obzorij.
V FEBRUARJU
usnuli Lent, pokrit s snegom
in megličasta svetloba skopo
osvetljuje.
Na obali Drave
da človeka.
Objeta molče stojita,
čutita toploto
svojih teles.
Tišina zmrzlega trenutka
motijo redki
potopi ponirkov
ali plahutanje labodjih kril
v februarju.
