Kot val, ki pljusne čez obalo,
pesem iz srca privre;
nemirna, božajoča,
z mislijo se spne —
prelepa melodija …
HVALA ZA MUZIKO
Vsa si v meni, vedno z menoj;
zlata nitka naju veže
z nežnimi akordi, srebrnimi glasovi;
z zvonjenjem — zvončkov pomladi,
s šepetom — valov poletja,
s šumenjem — gozdov jeseni,
s plesom snežink — v zimi
in z igro srca — v življenju …
Hvala ti, Nebo,
za muziko!
MAGNOLIJA
V zelenju tam
se mi pogled ustavi,
vijolično cveteš v pomlad
Budiš spomine —
trpke, ob tebi je zastati …
Magnolija — s sijočimi očrni
Te je nekoč občudovala
— moja Mati …
STARE STEZE
Na starih stezah
veselje in smeh,
v davnih nočeh
mladost le in greh;
a stare steze ne vračajo se,
so zdavnaj jih skrile
jesenske megle.
KAJ SI, ŽIVLJENJE?
Kaj si, življenje?
Pomlad, jesen —
mladost, modrost?
Ogenj, led,
poletje, zima —
pelin le ali med?
Morda vse to in več —
bolečina in radost …
LJUBEZEN
MAVRICA ZA DVA
Naj bo — mavrica za dva,
ki nebo ji šepeta,
v barvah njenih
se najdeva midva
Naj bo pesem srca,
V očeh zapisana,
rapsodija mavrična …
TI MOJA SI POT
Le ti moja si varna pot,
po njej stopam brez nezgod,
vsak dan si moj
— in sanje;
saj ti, ti si vse, kar imam,
moja si noč in dan,
le ri si pravi človek za me
Ti moja si pot,
brez trnja in zmot,
ki vodi me tja,
do tvojega srca;
le v njem najdem se,
živim le za te,
zgubljen v temi, ko te ni ...
saj ti, ti si vse, kar imam,
moja si noč in dan,
le ti si pravi človek za me.
NJENE OČI
Njene oči
so odblesk noči,
diamanti v temi,
pogled, ki slepi.
Njene oči,
čarobne oči,
v njih ogenj demonski gori;
duša se v njem prežari,
strast razplamti,
srce obnemi.
A gledal bi večno
v te njene oči.
KDO SI
Kdo si — ki iščem te v rojstvu dneva
in o mraku svojih sanj?
Kdo si — ki v pesmi iščem pot
do skritih ti globin?
Kdo si — ki vzvaloviš to morje v meni?
Si morda to — ti?
DOTIK
Dotakni se me zjutraj,
ko še duša spi,
Prav rahlo se dotakni sanj,
ki rišejo podobo tvojo …
Nežno me predrami,
da se želja prebudi;
in vse naj povedo si
najine oči ...
MORJE
MORJE V MENI
Morje v meni valovi,
morje v meni še buči;
srce se ne umiri ...
Zlati roj tvojih kapljic,
slanih solza v odsevu zenice —
zlitih v večnost —
preigrava svojo smaragdno simfonijo …
Zlij se vame, čarobna melodija!
Naj srce drhti
ob tvojih harfah, timpanih in violinah,
joče
ob burjah in bonacah
z raztopljenim soncem na gladini,
zajadra
kot galeb nad grivami valov
in se umiri
v neskončnih globinah …
Zrno peska sem,
ki ljubi vsak tvoj val,
ti — pesem neizpeta —
o morje, moje zlato morje!
RIBE
Sonce se je raztopilo v morju;
v globini zenice je vztrepetal žarek …
Ribe v mojih rokah
nemo zrejo vame;
le kaj mi govorijo?
