PREPROSTO ČARGI

Socialni roman o ljudeh na robu družbe, s ščepcem erotike.

1 poglavje

Bil je Čargi tisto radoznajsko jutro židano dobre volje, in ko mu je uspelo še nekoliko mačkastemu pomežikniti soncu, in se mu je vračal spomin, ni da ni. Doma je bil v tistih heloških holmih, med grapami in osojnimi pobočji, tu in tam kakšna sončna jasa in sončno pobočje s trsi.

Že dolgo je v tem bregu, na kmetiji, ki so mu jo zapustili starši.

Hodil je raje kot v štalo in med trse v edino fabriko daleč tam naokoli.

Včeraj, v soboto, proste vikende je vedno imel, je bilo s radodajko Svetozaro nebeško. Do nebes je znatno pripomoglo nekaj penezov njej, še bolj pa flaška rujnega Haložana. Če je bilo na njeni strani več ali manj rutina, je on še čutil poželjenje, ko je bil pri onih rečeh.

A kaj, ko se je dan pošteno začel, nedeljski dopoldan se je začel vrteti, njemu malo še od kakega kozarčka Haložana zvečer, je tuhtal, kaj kani to nedeljo počet. K maši ni zahajal, to ni za njega, delo ga ob nedeljah ni vleklo, Svetozaro si je lahko privoščil ob tisti skromni plači samo enkrat na teden, ob nedeljah pa je tako in tako računala dvojno.

Še dobro, da je to nedeljsko jutro, porkaduš, videl samo enojno.

Skočil je iz tople postelje, bila je pozna pomlad, vse je cvetelo in drhtelo v slastnem opoju, naravnost k fruštku. Umivanje za njega, vaškega posebneža, nekaj med poslancem s vsaj 15 urami maratona, in postaranim plejbojem, ni bilo preveč prijetno opravilo, vsaj ob nedeljah ne. Kdo bi se še na gospodov dan s takimi nebodigatrebami.

Pofruštka, tisto malo, kar pač premore, ker je šla večina njegove plače za položnice, rujnega že dolgo ni pridelal sam, ga je moral kupit, in za tople trenutke s Svetozaro. A ko se je končno streznil, ga je začenjala preganjat njegova strast:

Njegove večne sanje so bile, da bi vozil malo močnejši motor, ne tiste heloške prdačine, ko je večkrat, ko ga je malo čutil, robantil v gostilni pri debeli Babi. A tak motor stane, porka madonca, si je mislil, si nalil še en kozarec vode iz studenca in odrezal nekaj kolobarjev domače heloške salame, kupljene na bljižni kmetiji pri Rogoviležu. Če bi vse babe bile tako trdo stiskaške, kot ta glavna Rogovileževa, bi on še vedno hodil po svetu s trdim onetom, glej ga hudiča, celo njen ded Rogovileš ni imel od nje zvečer in ponoči razen smrčanja nič. Je baba pač zmešana, tukaj ni pomoči, salame je pa le delala še kar dobre, manjka mi. Njena salama, ki kar naprej prehitro izgineva v slast. In se znova zamisli v dobro hrumeč, kadeč in nič prdeč cestni motor.

Sklenil je pogledat na Himlezevo goro. Tam je ostala deponija od še enega haloškega posebneža, Porkagorca. Pobrala ga je prejšnja zima, boga mu. Če se prav spomni, enega prav dobrega je le imel. Hudič ima spet mlade, blaten kolovoz iz njegove grape se povzpne na sončno pobočje, kjer domuje Svetozara. Kar nekaj teh poprdačin parkiranih pred bajto, in ravno odhajajoč sosed, bančni referent Revizija, ki si jo je lahko pošteno privoščil s posebnimi zahtevami za nedeljsko trojno tarifo. Malo čudno je stopal, ko je šel okoli bajte k svoji poprdačini, a klinc ga gleda, si je mislil, on je za enojno tarifo pri Svetozari med tednom.

A Revizija ne bi bil, kar je, če ga v mimohodu ne bi lepo pozdravil in navrgel:

»A veš, da se sosedov pes spet klati naokoli!«

Čargi je za take kosmate imel vedno pipec v žepu, da mu jebe ne vem kaj, če bi kaj grizel, in jo raje grize gor na Himlezovo goro.

Ko je le prilezel gor, k deponiji, se je tisto sosedovo ščene lenobno šetalo tam naokoli, in ga začelo z lajanjem poditi proč. A on, preprosto, Čargi se ne da, boga mu, tisti dober motor je že od zadnje zime noter, in tudi če mu bo za vstop lokalni policist Radomir spet bral in žugal po uradni dolžnosti, bo ta motor še pred poldne v njegovih rokah. A sosedov pes ni bil za to, zato mu je pokazal pipec v levi, salamo v desni, in pes jo kaj hitro pocvirna na desno stran, šavsnil po salami in jo, kot je mogel hitro, pocvirnal med grme. On pa k lesi, ki je branila dostop do komaj voznega motorja.

A ga sam hudič prinese, policista Radomirja namreč, v civilni obleki. Stanuje tam blizu, in ob nedeljah je vedno prost.

»Saj ne kaniš odtujiti ta Porkagorca motor s deponije, boga ti, ker ti jo jebem po uradni dolžnosti,« ga nagovori:

On pa:

»A ne, Radomir, malo se šetam po tej Himlezovi gori, malo svežega lufta paše, pa še bezgove cvete bi nabral za čaj.« Pa sta šla skupaj nad bezgove grme, vsak s svojo vrečko.

In ker cvetni prah bezgov rad draži, sta ga sklenila poplakniti z rujnim heloškim pri debeli Babi, kje pa drugje. Edini gostilni tam naokoli med heloškimi holmi. Pa je šel motor po gobe, si je potiho mislil Čargi. Tam dol pri debeli Babi je bilo živo, Svetozara čakajoč na popoldanske ljubimce, poštar Čarli, Boža, nekdanja mis teh holmov, komsomolec Bajdi in ribič Stevo. Najboljša nedeljska partija, če kakšno med njimi rukne še Marga, oštirka, je bila hiša polna smeha. Kdor ga zvoha, ga tud spoha, prdne Čargi Radomirju pod nos, a on je zaposlen s levo roko s Heložanom, s desno pa na bokih Svetozare, ki slučajno prisede zraven. Družba je bila navajena takih policistovih kontrol, a ker med stegni ne gre, je vse po predpisih.

»Tukaj sem po uradni dolžnosti, porkaduš!« je kričal, že malo fajhten, in pridal: »Kje vse se muhe pode,« in nežno tlesknil Svetozaro po ta zadnji. Ona je samo malo popravila dekolte za lepši pogled, se malo z nogami pretegnila, in družba je že potegnla v en glas:

»Marga, sem, Svetozara da za rundo.«

Kar po 3 revizijski tarifi niti ni tako težko. Častila je ona, drugače kar škrta, a ker je tokrat revizijo dobro zmasirala in pomečkala, ni ga ni čez njegovo zadovoljstvo. Baba, ki ji ded konkretno in še čez da, kar pač išče pri njem, rada časti rundo. Runda pa je razvnemala debato, in nedeljske popoldanske urice so minevale hitreje, kot so se runde naročale. Na gospodov dan je pa ja dovoljeno malo preganjati fajhtnobo po telesu, nazdraviti za te in one, žive in bivše, in tak dalje. Pa se je ribič Stevo spet hvalil, boga mu, da je ujel takega soma v bližjem potoku Heloščica, da mu zmanjka lufta med rokami. Njegovi so iz Bačke Palanke, on pa je že desetletja poklicni ribiški čuvaj Heloškega ribiškega društva. Družbo je kar razganjalo, kakšen som je že to, pa naj pokaže, in ne samo laže.

Marga jih je skušala zadržat, da pade še kaka runda, njej pa kak penez več v blagajno, da časti ona, in take, potresavala je z dekoltejem, a družba zbrana ni bila za take finte. Vrata so kar preozka, ko so drli ven, na luft k Stevotu domov, kakšnega kapitalnega soma je že ujel.

Fajhtni kot so že bili, so jih noge komaj nesle, pa saj so spili samo nekaj kozarčkov rujnega, so se čudili, kako jih je ta božja pijača ruknila.

Božja ali od čudeža, porka duš, je kričal po službeni dolžnosti Radomir, marš v marico, gremo na uradni ogled in zaznamek, po uradni dolžnosti, k temu kapitalcu! Ker je s pijačo v teh rovtah bogu in oblasti za hrbtom kot s zobno pasto v boljših hišah, si ga porinjeni na rob družbe radi privoščijo, polno mero, in še čez. Kak je to šlo s to marico od boga ali čudeža, ni da ga ni, Radomir je bolj pritiskal na gas kot občasno Svetozaro, ker mu je njegova bolj poredko dala, v tretji je vleklo, cukalo in premetavalo po tistih blatnih heloških kolovozih.

Ven iz ovinkov jih ni vrglo, ker je Radomir znal previdno pritiskat na zavore, a ko je v 4 potegne na ves gas skozi Himlezo vas, so bili tam modri možje, prometna policija.

S Provido so merili, namerili, 130 km po cesti, kjer je dovojeno 60, boga mu, prepoznajo Radomirjevo marico, in že je loparček na koncu vasi pred hrumečo in kadečo marico. Radomir vzorno ustavi, prometnika Polde in France čakata, da pride iz Marice, pa se začne:

(Radomir je komaj hodil, družba pijana se je na ves glas režala v marici, Boža, nekdanja mis teh holmov, je vrgla modrc modrim k nogam, in potresala svoje osvobojene joške.)

Polde zgubi živce, in začne:

»Svinja pijana, spet si se ga nacedil, pa sem ti že stokrat rekel, ob nedeljah vozi bicikl, pa bomo mižali, če ravno ne boš v kanal ali pod avte zletel. Pihal boš, napihal, boš ob vse točke, eno leto brez vozniške in marice, 3 mesece suspenza, nato pa v policijsko pešadijo v mesto.

Ne reče nič, ker te komandir Redomir takoj odpusti. Policist Radomir je nekaj kašljal, se prestopal, a le pihal, napihal kar nekaj promilov, ni rekel ne nič in kaj, kmalu je bil za volanom Radomirjeve marice policist Polde, France pa se je še dalje mučil z loparčkom za ustavljanje avtov.

Policist Polde je miril razigrano družbo, vsi razen Radomirja so bili za hece še dalje, Radomir pa se je zaradi fajhtnih posledic hitro treznil.

Še reči ni smel več, da je po uradni dolžnosti, porkaduš, boga mu. A še predno so si dali opravka s redoljubnim komandirjem Redomirjem, so je zgodil gumi defekt. Da bi bile težave še večje, ravno pred avtom, v katerem je Porkagorcev vnuk Zvitko šmuglal nekaj sodov kurilnega olja, kupljenega legalno na bližnji bencinski črpalki, a namenjenega za heloške traktorje in dizel avte. Drugi si ne upajo kupovat kurilnega olja, ker nimajo centralne, a on jo ima, in te sode pretaka v cisterno za centralno. Ki pa ima še pipo za tankat, in s nekaj marže rad to prodaja.

Policistu Poldetu se je že mešalo, najprej ti Heloški veseljaki, nato pa še Zvitko , boga mu, ki mu največkrat skozi prste pogleda. Ob taki bedi, ki je tu doma, saj vsi vedo kaj počne, kdo pa bo v teh bregih kupoval pregrešno drago nafto?

Kaj mu zdaj narediti? Nič drugega kot Zvitka poprositi, naj jih za božjo voljo voljo že pelje na policijsko postajo na 24 urno pridržanje, da se jim misli zbistrijo.

In mu kriči:

» Vozi to tvojo kripo v gošo, in pejdi domov po 101 in ko si z njo družbo vozi na postajo. In ne mečkaj, da ti ne pošljem carine v kontrolo, ker pol niti sociala ne reši teh vaših Heloz. Jebemti, še te Heloze, boga mu, še danes napišem prošnjo za premestitev, dost vas imam.«

Zvitko hiti, kot more, ker posel je posel, osel pa vsak, ki tega ne šteka. Njegova kripa s sodi kurilnega olja je šla hitro v goši, težje je bilo čakanje na njegovo 101. Radomir si je popravi pas.

»Dajmo družba«, je kričal, »bomo menjali to počeno gumo. Stevo, boga ti, zdaj pa imamo tega tvojega soma!« Stevo pa nič, kaj pa naj bi, policist Polde jih je varoval, da ne pobegnejo, a že je Stevo skupaj s Božo skoval briljanten načrt, kako zgladiti zadevo, da bo šel Radomir jutri normalno na šiht, Polde pa od vsega tega prevažanja in gumi defekta kaj imel.

Boža se je že nekoliko striptizersko premikala k Poldetu.

2 poglavje

Ta Heloška beda poka po vseh šivih, da se jim ga celo edini lokalni policist nacedi do amena, in še čez mero, je nekako gladila nekdanja mis teh holmov Boža ob nekakšnem striptizu tam dežurnima policistoma Poldetu in Francetu. Lahko je gladiti, težje zgladiti, in kosi njenih cunj so že zaradi gravitacije padali na tla, sta se tam varujoča politicista laže zatopila v njen glas, še bolj pa stas. Zvitkotov avto je bil hitro iz goše, marica s počeno gumo je ostajala tam, policista z razgaljeno Božo pa sta, kot je kazalo, tudi. Jutri bo spet treba na šiht, tuli za volanom Zvitkovega merčoda, kak bo upravičil to nesrečno gumo od marice komandirju Redomirju, še bog ne ve.

Nedeljski večer se je bližal, plavega ta teden ne bi nihče rukal, mogoče naslednjega. Kdo ve, kako bi se razpletalo, če ne bi Čargi ves čas težil s tem Porkagodcevim motorjem. Radoznajske so bile zaenkrat mimo, kljub temu da se je med njimi stiskala Svetotara, boga ji, a za danes je svojo fabriko zaprla.

Čargi gnjavi:

»En star moto cuki je, ga gremo pogledat,« kriči, vmes je namigoval na Svetozarine joške, »Kak bi vi znali, kak to potegne,« nekaj časa nič, nato Radomirju potegne spet v 4 in pristanejo pred njegovo bajto. Bolj potiho kriči:

»Če ta dva klinca od policije ne neseta k Redomirju, bo jutri spet vse po službeni dolžnosti, boga mu, grem k svoji, ena goveja župca na nedeljski večer že paše!, pa po pameti!«

In je šel v bajto, za volan Zvitkovega avta se je usedel poštar Čarli, in hajd s to kripo od merčota s sodi kurilnega na Hilmlezovo goro. Noč je že bila, ko so prišlli gor, noč ima vedno svojo moč, ene klešče so se našle, lesa je koj odprta, boga mu. Mir pred Radomirjem, ki si je ob svoji dragi Jožici zdravil mačka, mijac mijav,

»Nikoli več ga ne probam, boga mu,« je šepetal svoji Jožici, ko jo je mečkal po bokih. Mir pred ščeneti, ti zdaj že spijo, in grdo počasi na deponijo. Tema je kot v rogu, pa je komsomolec Bajdi svetil z edino svetilko, ki so jo imeli, se je hitro med vso mogočo avto motoristično šaro tega Porkagorca, boga mu, posvetil ta moto cuki, ki rad cuka tja na 100 km in več. Ves od praha, a je kar dobro zgledal. Hudič je, da so morali en sod od kurilnega vun dati, in not ta moto cuki. A ne gre vedno gladko, boga mu, in sam hudič je od ovinka prinesel oštirko Margo. Gostilna ji je laufala, ni da ni, a ker ima nekaj curakarjev zaposlenih, se vedno v nedeljo pod večer rada odpravi gor na Himlezovo goro občudovat razgled teh revnih, od boga in oblasti pozabljenih Heloz. A firbčna kot je bila, pa še svetilko je imela, kopalnico tudi, je le posvetila v tam zbrano družbo.

In je začela:

»Kaj je spet to zborovanje, tak se vam je od mene popoldne mudilo, kot da bi Svetozara vsem vam častila. »Medtem ko s snopom svetilke preiskuje situacijo, Boga vam, kaj vam bo ta moto cuki, tukaj nekaj smrdi!«

In tak dalje, a ker je bila družba zdelana od Heložana, Marga pa je rada izsiljevala za kak penez, se nekako zmenijo, da bo pri njej padla kaka runda več, če ne javi po uradni dolžnosti Radomirju, boga mu. To reč od moto cukija je bilo treba še pred nalaganjem v Zvitkotov avto še probat, če kurbla. Čargi, boga mu, ki je dobil končno svojo sedmico, jebat ga, ga je začel kurblat. Nekaj kašlja, a ko končno zagrmi, vsi zajci in tiči so tekle vun iz goše. Častni krog je pripadel Čargiju, to je napram tem Heloškim poprdačinam simfonija, to paše! Medtem se je Marga zagledala v sod iztovorjenega kurilnega olja,prav bi ji prišel, saj ima kar nekaj dizel vozil. Pa je začela, da jim runde oprosti, če ji dajo ta sod, a oni, da je od Zvitkota, ona pa da ga klinc gleda. In so hondlale en čas, medtem pa sta bila policista Polde in France že v 7 nebesih, ko so vsi trije tam okoli marice s počeno gumo skačkali v Evini in Adamov obleki. Boža je znala, policista je zato nista aretirala, vse je šlo službeno, Redomir ob nedeljah ima rad svoj mir, in vse je bilo po predpisih. A počasi se je bilo treba le oblečt, poiskat rezervno gumo v marici, jo zamenjat in hajd s marico na dvorišče policijske postaje, edine v Helozah. Pa rukne Boža, vsa potešena, policista pa olajšana:

»Zdaj smo poglihali, boga vam, nič ne vesta, bom kar jaz to kripo peljala na policijsko postajo,« je navrgla, se vrgla na voznikov sedež, in marš na parkirišče policijske postaje.

Policista Polde in France sta zaključila s nedeljsko popoldansko prometno kontrolo, oglobila sta nekaj revežev, napisala sta še uradno poročilo, in vse je po predpisih. Usedla sta se končno v policijskega jugeca, a da bi bila mera polna, jima je zaribal ravno pred gostilno pri debeli Babi. To je splošen nedeljski pojav, da po službeni dolžnosti proslavita oddonkan teden.

A boga mu, medtem ko sta lezla iz jugeca, so na bližnji njivi tatiči pobirali prve buče, tiste za oljčno olje. Solata jih ne mika, te je povsod dost, in tako prometnika hajd še te tatove preganjat. So že pobrali in naložili polno prikolico, a so jima ušli, avto s prikolico, in vsi razen enega bolj počasnega, to pa je bil še en Heloški posebnež, Tinček iz goše. Pa se je začela uradna policijska veselica, prometnika kar naenkrat postaneta kriminalista, je prišlo tja k njivi troje maric iz okoliških policijskih postaj, celo kriminalist Ferdo. Fredo piš, so mu tudi rekli, ker je vse vestno zapisal.

Trajalo je pozno v noč, predno so vse podatke od Tinčka iz goše vzeli, prešteli in stehtali vse buče, jih vrnili kmetu Karlu. Tinčka iz Goše v pripor, oni domov, jutri bo Radomir imel kaj za pohvalit, Gostilna pri debeli Babi pa je ostala brez kšefta.

Tak gre to v teh revnih Helozah, še buče je treba čuvat, boga mu. Ta čas pa se je že Čargi vrnil z Moto cukijem.