Ko se je Franc Ferdinand prebudil v Ilidži, je prijel Zofijo, ki mu je – še ne docela prebujena – zastavila vprašanje. »Franci, kaj naju čaka danes?«
V Sarajevu je Ilić še enkrat prigovarjal Principu. »Gavrilo, druže, pustimo vse skupaj. Odnehajmo.«
»Ne in še enkrat ne! Naredili bomo, kot smo se dogovorili. Pes mora umreti.«
Čabrinović, ki zagotovo ni bil strahopetec, kvečjemu mož, ki ni znal krotiti jezika, se je le stežka prelevil v atentatorja, vedel je, da ne bo nikoli več, nikad više, videl mame in sestre, od katerih se je pravkar poslovil. Bil je mlad Srb. Tak, ki že dolgo ni več jokal. Tega jutra ga je zgrabilo in ga stresalo. In to kako.
Princip je bil že na poti na Applovo nabrežje na svoje mesto. Niti sto vrancev ga ne bi več zadržalo. Gledal ni ne levo ne desno.
Zdaj se je vse začelo Vse se je končalo.
Začetek. Odločitev.
Konec. Vsega.
V glavi mu je bliskalo.
Sarajevo, železniška postaja, devet in petnajst minut. Devet in šestnajst minut. Devet in sedemnajst minut. Vse je čakalo na prihod visokih gostov iz Ilidže. Napeto so čakali na nadvojvodo Franca Ferdinanda, nadvojvoda Franja Ferdinanda, in morda celo bolj na vojvodinjo Zofijo, kar pa njenega soproga ni motilo. Nič ni imel proti temu, da so jo obravnavali kot enakovredno. Nenehnih ponižanj in prikrajševanj je bila tako ali tako deležna že na dvoru.
Zdaj nista bila več Franci in Zofi. Odslej sta predstavljala Avstro-Ogrsko. V svojo pogubo sta utelešala monarhijo. Ura je bila devet in osemnajst minut.
V Ilidži sta se nadvojvoda in njegova soproga udeležila še svete maše.
Pred odhodom v Sarajevo, je baronu Morseyu narekoval telegram za hčerko. Stara je bila trinajst let. Morda še ni bilo Habsburžana, ki bi tako ljubil svojega otroka. »Oči in mami se počutita zelo dobro. Vreme toplo in lepo. Včeraj smo imeli veliko večerjo in danes dopoldne velik sprejem v Sarajevu. Zvečer spet velika večerja, nato odhod na Viribus Unitis. Vroče bo. Srčno Vas objemam. Torek. Očka.«
Na železniški postaji so na prestolonaslednika in njegovo stražo čakali avtomobili, katerih lastniki so bili rezervni oficirji. Premožni vojaki so dvoru za take priložnosti odstopili vozila, seveda brezplačno. Bilo jim je v čast. In to kakšno. Dobro je bilo za kariero. Imeti to čast!
Franc Ferdinand je nosil paradno uniformo konjeniškega generala. Svetlo moder vojaški suknjič z visokim zlato izvezenim ovratnikom in izvezenimi manšetami, prepasnico z velikim zlatim čopom, črne hlače z dvojno rdečo črto in generalskim klobukom s svetlo zelenim perjem. Bil je kot živopisan ptič. Zelo marogaste vrste. Tak, ki ga ni mogoče spregledati.
Zofija je prišla, ne, vojvodinja se je prikazala v dolgi beli svileni obleki z rdečo prepasnico. Na glavi je nosila s perjem okrašen klobuk s širokimi krajci. V roki senčnik. Bela in malce rdeča, kot se je spodobilo.
Ura je bila devet in devetnajst minut. General topništva Oskar Potiorek je spet igral kopuna. Uradno je pozdravil plemenitaša in se delal pomembnega. Zelo pomembnega. Nadvojvoda ga je namenoma prezrl in obhodil postrojeno častno četo. Pazite se, je sam pri sebi tiho rekel nek gardist. »Jebi ga, sultan,« toda tega jezikov nevešči Habsburžan ni ne slišal ne razumel. Kar je bilo tako ali tako bolje. Za vojaka.
Gospoda se je nato v sprevodu odpeljala proti mestni hiši. Za Franca Ferdinanda so rezervirali žlahtni avto znamke Gräf und Stift nič manj žlahtnega grofa Franza Harracha. V črnem avtu je Zofija sedela na Francferdinandovi desni.
Potiorek in grof sta sedela nasproti na sklopnih sedežih.
Streho so na ta lepi dan spustili. Na visoki par se je že od daleč odpiral prost razgled. Kar preveč prost. Bila sta tako na prostem.
Zofiji je bila vožnja očitno všeč. »Poglej, Franc, kako lepo je mesto s svojimi mošejami in minareti. Zares sva na Vzhodu.« Franc Ferdinand se je prijazno smehljal, vedel je, da ga natančno opazujejo. »Verjemi mi, na Dunaju jih ne bi hotel videti.«
Nadvojvodov avto je bil v sprevodu tretji.
V prvem so sedeli policisti, ki so rahlo prismuknjeno, vendar izrazito dostojanstveno zrli v množico.
Drugega sta zasedla policijski načelnik Edmund Gerde in sarajevski župan.
Sledili so štirje avtomobili z zelo različnimi potniki. Če ste stali na robu ceste, ste lahko videli na primer Carla von Bardolffa, Erika von Merizzija, grofa Andreasa von Morseya in dvorno damo vojvodinje Zofije, grofico Wilmo Lanjus. Ta gospoda tistih, ki so prodajali zijala in zvedavo oprezali, ni zares zanimala, videti so hoteli Zofijo, vojvodinjo njihovih src. In morda Franca Ferdinanda zaradi njegove čedne obleke. Avstro-ogrski oficirji so bili od nekdaj najlepši.
Sprevod je potreboval nekaj časa, da se je formiral. Ta čas so izkoristili na svoj trenutek čakajoči in na vse pripravljeni fantje, da so se pravilno razporedili po Applovem nabrežju. Strateško. Taktično. Še enkrat so se vsak zase pridušali, da bodo Franca Ferdinanda, Habsburžana, Avstrijca, tirana poslali »rakom žvižgat«. Sarajevo, Applovo nabrežje, deset in devet minut. Deset in deset minut.
Prvi trije fantje, mimo katerih bi se Franc Ferdinand zagotovo pripeljal, so stali – kot prikovani – na rečni strani nabrežja in sicer v bližini mostu Ćumurija. Mehmetbasić se je postavil kakšnih dvajset metrov pred mostom v smeri kolodvora. Čubrilović je stal na stiku mostu z nabrežjem. Čabrinovića je bilo videti približno en meter od križišča. Princip je prežal približno sto metrov stran na vogalu pri Latinskem mostu. Grabež je kot zadnji v vrsti stal na rečni strani, še nadaljnjih sto metrov od Principa blizu Cesarskega mostu. Popović je bil edini strelec na nasprotni strani ceste. Ilić, ki se je smukal okoli Čabrinovića, ni bil oborožen. Bil je sicer zagovornik političnega umora, vendar le verbalno. Dejanja je raje prepustil drugim. Tistim, ki so manj pomišljali. Ki so bili pogumnejši. Principom tega sveta.
Nekaj je bilo v teh minutah gotovo. Še nikoli poprej niso na kakšnega oblastnika načrtovali tako silovitega atentata. Pri njem je imel prste vmes sam hudič. Oziroma bi jih ne imel, če bi se načrt ponesrečil.
Sarajevo, Applovo nabrežje, ob desetih in enajst minut. Atentatorji so že videli prihajajoči sprevod. Vozila so se premikala s hitrostjo nekaj več kot petnajst kilometrov na uro v razmiku za največ tri dolžine vozila.
Gräf und Stift z rumeno-črnim cesarskim praporom je zdaj pripeljal mimo Mehmetbasića. Zgodilo se ni nič.
Kabriolet s cesarsko zastavo je šel mimo Čubrilovića. Spet nič. Oba ića so izdali živci, česar pa Franc Ferdinand ni ne videl ne vedel.
Ta trenutek, ob desetih in dvanajst minut, je vozilo s Francem Ferdinandom in Zofijo zapeljalo mimo Čabrinovića.
Čabrinović je takoj ukrepal. Na mah je iz torbe izvlekel bombo, z njo silovito udaril ob steber obcestne svetilke in jo zalučal proti Francu Ferdinandu. Čabrinović ga je zgrešil. Šlo je za centimetre.
Varnostni zatič se je s treskom odtrgal od peklenske naprave. Zvenelo je kot strel.
Prestrašeni šofer je pospešil, Gräf und Stift je poskočil, bomba je najprej obležala na spuščeni strehi in se nato odkotalila na cesto, kjer jo je že naslednji hip, ob desetih in dvanajst minut, razneslo.
Čabrinović je z močno tresočimi rokami v razburjenju raztresel ciankalij, skočil čez zid nabrežja in pristal v Miljacki.
Na cesti so drobci bombe poškodovali številne ljudi.
Veliki in junaški atentatorji, Čubrilović, Ilič, Mehmetbasić in Popovič, so v trenutku izginili, kar jim je uspelo zaradi vsesplošne panike. Ljudje so se hoteli rešiti na varno v stranske ulice in se razgledovali za storilci.
Potniki v prvih dveh vozilih, milostljivi gospod župan in njegova visoka druščina, so imeli eksplozijo za salvo v čast Franca Ferdinanda in so se odpeljali do mestne hiše.
Franc Ferdinand je, povsem po oficirsko, velel, naj ustavijo avto in pogledajo, ali niso koga poškodovali ali ubili. Prestolonaslednik je takoj doumel položaj. Vedel je, da so nanj poskušali izvesti atentat.
Franc Ferdinand je grofu Harrachu ukazal, naj razjasni položaj. Harrach je ugotovil, da je bilo več oseb ranjenih, zelo poškodovan je bil tudi avto.
Merizzi je močno krvavel.
Franc Ferdinand ni bil ranjen, Zofijo je malce opraskalo po rami.
Baron Morsey, očitno nepoškodovan, je videl, da so policisti že prijeli Čabrinovića. Pripomnil je, da so z njim ravnali skrajno neprimerno. Zmerjali so ga. Ga tepli. Poškodovali. Besedo prijeti so vzeli dobesedno.
Obleka trpinčenega je bila scefrana od zamahov policijskih sabelj in povsem premočena od Miljacke. Roke je imel že zvezane. Krvavel je iz več ran. Nanj so deževale batine, udarci s sabljami in palicami. Izbili so mu zobe.
Zmerjali so ga z leve in desne. »Saj sem vendar vaš brat! Srb sem!« Množica pa je razjarjeno klicala: »Morilec si! Morilec! Ubica!«
Ko si je grof Harrach ustvaril prvo sliko o razmerah, je Franc Ferdinand – potem ko se je nekoliko pomiril – ukazal, naj odpeljejo naprej. »Na sedeže! Naprej! K mestni hiši! Takoj!«
Nadvojvoda je bil na enkrat nenavadno bled. Njegovo spremstvo se je ustrašilo, da ga bo zgrabil eden njegovih zloglasnih in s strahom pričakovanih napadov besa. Prevladal je strah za njegovo Zofico, zaradi česar se očitno ni zmogel znoreti. Samo sedel je. In jezno ošinjal Oskara Potioreka. General bi najraje izpuhtel v zrak. Toda za to, kakor tudi za marsikaj drugega, ni imel potrebnega znanja. Nadvojvoda je zavzdihnil, »Zofi, saj sem vendar prijatelj Slovanov.«
Nadvojvodov avtomobil je pripeljal mimo Principa. Ta je takoj opazil, da se je atentat ponesrečil. Gavrilo Princip je v tem trenutku sklenil, da bo ne glede na vse začel drugi poskus. Zanj operacija prestolonaslednik še zdaleč ni bila končana, sploh pa ne opravljena. Še najmanj zdaj.
Tudi Grabež, ki je videl mimo vozeči avtomobil in je moral prav tako sklepati, da se je podvig ponesrečil, se je brez obotavljanja odločil za nov poskus. Ponoven poskus umora. Preprosto je ostal na stiku Cesarskega mostu z Applovim nabrežjem, ker si je rekel, da bo moral Franc Ferdinand, naj bo hotel kamorkoli, v muzej, v konak ali na železniško postajo, priti mimo njega.
Princip, tudi on enako vročično premlevajoč, je odšel po Ulici Franca Jožefa. V podaljšku Latinskega mostu je desnem ovinku vodila od nabrežja.
Rahlo drhteči atentator je imel načrt obiska osovraženega Habsburžana, kot ga je bilo prebrati v časopisu, v glavi in hitro je razmislil o novem položaju. Nadvojvoda je moral na poti iz mestne hiše v muzej z nabrežja zaviti desno na Ulico Franca Jožefa. »To mora,« si je rekel Princip, »mora. Kurva.«
Princip je zaupal svoji presoji in se vkopal pred Trgovino z mešanim blagom Moritza Schillerja. Trudil se je, da ne bi izstopal, in se malodane ni ganil. V žepu je čutil pištolo, to ga je pomirilo in mu vlilo zaupanje. Njegova edina prava prijateljica bo Avstrijcu še danes prinesla smrt.
Franc Ferdinand in Zofija sta do mestne hiše prispela z nekaj zamude. Pred zgradbo v turškem slogu so se v pozdrav razvrstili župan in mestni dostojanstveniki. Videl je može v frakih in s cilindri in druge z nabranimi hlačami, fesi in jopiči. Pisan prizor. Slovanski orient. Franc Ferdinand v svoji generalski uniformi je bil ob njih kot kameleon. Rekel ni še ničesar, mislil pa si je že kaj.
Župan Fehim Čurčić Effendi o dogodkih, ki so se pravkar odvili, ni imel pojma. Zanj je bil pripetljaj častna salva. Neveden ni bil po poklicni dolžnosti, bil je namreč politik. Dejansko ni imel pojma, da so odvrgli bombo. Ponosen, da sme pozdraviti Habsburžana, je začel z lista brati pripravljeni govor. Kot povprečno nadarjen učenec med govorno vajo. Z napakami in nekoliko sramežljivo.
»Vaša kraljevska in cesarska visokost. Vaša visokost! Naša srca se radoste zavoljo milostljivega obiska …« Tukaj je cesarska visokost odločno pomignila županu in ga prekinila. Govorec je pri priči dojel, da mora molčati.
Franc Ferdinand ga je v jezi prebadal z očmi. »Cenjeni gospod župan! Kaj imamo od vaših govorov? V Sarajevo smo prišli v goste, namesto tega na nas mečejo bombe. To je nezaslišano!«
Zofija je mirila moža. »Franc! To so dobri ljudje. Prosim, obvladaj se.« Prestolonaslednik je za hip utihnil. Molčanje je bilo mučno. »Tako, zdaj nadaljujte.«
Župan, povsem nezmožen na hitro sestaviti nov govor, je ostal pri pripravljenem besedilu in se povsem osmešil. Ni toliko bral, kakor je jecljal. Spotikal se je čez lastne besede. »Vaša kraljevska in cesarska visokost. Vaša visokost! Naša srca se radoste zavoljo milostljivega obiska, s katerim sta Vaši visokosti blagovoljno izkazali čast glavnemu mestu naše dežele Sarajevu. Štejem se za srečnega, da lahko Vaši visokosti z naših obrazov bereta čustva naše ljubezni in vdanosti,« tukaj bi Franc Ferdinand najraje močno zacepetal, »najgloblje pripadnosti in neomajne podložniške zvestobe kot tudi pokorščine Njegovemu veličanstvu, našemu cesarju in kralju in najvišji habsburško-lotarinški vladarski hiši.« Franc Ferdinand se je moral še naprej močno krotiti. »Čustva, ki zvesto odražajo našo globoko hvaležnost za najvišjo milost in očetovsko skrb, ki sta jo Njegovo cesarsko in kraljevsko veličanstvo in Vaša cesarska in kraljevska visokost od nekdaj izkazovali najmlajšemu dragulju v cesarski kroni, naši preljubi domovini Bosni in Hercegovini in nje glavnemu mestu Sarajevu. Vse prebivalstvo glavnega mesta dežele je vzradoščeno in z največjim navdušenjem pozdravlja najvišji obisk Vaših visokosti z najsrčnejšo dobrodošlico v najglobljem prepričanju, da bo bivanje v našem ljubljenem mestu še povečalo Vašo milostno naklonjenost našemu napredku in naši dobrobiti in nas še tesneje obvezalo k najgloblji hvaležnosti in zvestobi, ki naj večno izpolnjujeta naša hvaležna srca in se krepita. Živela naša preljuba in presvetla gosta, Njegova cesarska in kraljevska visokost, presvetli gospod nadvojvodski prestolonaslednik Franz Ferdinand, in Njena visokost, vojvodinja Zofija. Bog obvaruj Njegovo cesarsko in kraljevsko apostolsko veličanstvo, našega najmilostljivejšega cesarja in kralja Franca Jožefa.«
Franc Ferdinand je iz sebe spravil le eno besedo, zato pa toliko bolj odločno. »Blebetanje!«
Čvekanje klečeplazniškega župana je povzročilo nelagodje in tišino. Navzoči so se brez besed strinjali, da je bilo izrečeno neprimerno in nespretno. Pravzaprav neopravičljivo. Ko bi govor vsaj gladko tekel, namesto da je bil gladko odveč.
Franc Ferdinand je bil odrezav, dotaknil se je »neomajne zvestobe podložnikov«, govoril o »razveseljivem napredku prelepe dežele, in »izrazil veselje nad tem, da se je atentat ponesrečil«. Na koncu je izrekel še stavek v srbščini, ki ga je z največjo muko izvadil. V polomljenem jeziku, ki ni bil prav posrečen izkaz spoštovanja do njegovih govork in govorcev, je »prisrčno pozdravil prebivalce prelepega glavnega mesta.«
Prestolonaslednik in vojvodinja sta vstopila v mestno hišo. Franc Ferdinand se je v sejni sobi srečal z oficirji, na čelu s pobitim Oskarjem Potiorekom, ki se ni nič več prsil. Zofija je odšla v prvo nadstropje, kjer so jo sprejele muslimanske žene. Ganili so jo poljubi na roko.
V sejni sobi je Franc Ferdinand Potioreka vzel v precep. »Torej, gospod general! Kako bo šlo naprej? Bomo danes polovili še kaj krogel?« »Za Božjo voljo, kraljevska visokost! Mirne duše se odpeljite naprej. Osebno prevzemam vso odgovornost.« Potiorekovo nedolžno mežikanje je bilo neponovljivo. Deset in štirideset minut. Franc Ferdinand bi Potioreka najraje pošteno oklofutal. Z leve in z desne. Naravnost in počez.
Dvorni komornik, umirjeni baron Carl vom Rumerskirch, je imel že od nekdaj malo več pameti kot naivni general topništva. »Takoj se odpeljimo na kolodvor. Nazaj v hotel v Ilidžo in nato brez odlašanja domov. Varni bomo šele na avstrijskih tleh. General bi dal lahko celo izprazniti ulice.«
Gospodje so diskutirali. Spet so se pregovarjali. Grof Harrach je vztrajal pri povratku. »Odpeljimo se vendar v Ilidžo.« Deset in enainštirideset minut.
Franc Ferdinand ni odstopil od tega, da bo najprej obiskal Merizzija v bolnišnici. Zofijo je hotel nemudoma poslati v hotel, vendar se mu je uprla. »Franc, ostala bom ob tebi in se peljala s tabo.«
Sarajevo, mestna hiša, deset in petinštirideset minut. Nadvojvodovo spremstvo se je spravilo na pot. Župana, njegovega namestnika in mestne svetnike so pri odhodu več ali manj ignorirali.
Sprevod se je v hitrem tempu pomikal proti Applovem nabrežju. Franc Ferdinand in Zofija spet sedela v Gräf und Stiftu, v tretjem vozilu z uradno oznako A 111118, leto izdelave tisoč devetsto deset.
Grof Franz Harrach je stal na stopnici, da bi lahko bolje ščitil nadvojvodo.
V prvem in drugem vozilu so sedeli možje iz tajne policije in nekaj civilistov.
Šoferjev v prvih dveh avtomobilih ni nihče obvestil o spremembi poti. Zavila sta v Franc Jožefovo ulico. Tudi nadvojvodov šofer, Leopold Loyka, je okorni volan obrnil močno v tisto smer, nato pa od generala Potioreka prejel boleč sunek v rebra. Potiorek je napadel šoferja in v obupu hrulil nanj:
»Po Applovem nabrežju!«
Šofer je sunkovito zavrl. Vozilo se je cvileč ustavilo. Za nekaj sekund je obstalo ob desnem robniku. Ob pločniku. Natanko pred trgovino z mešanim blagom Moritza Schillerja. Gavrilo Princip je bil natanko poldrugi meter od nadvojvode Franca Ferdinanda.
Gavrilo Princip se je vzel v roke. Spet je dobil priložnost, svoj trenutek.
Gavrilo Princip je iz torbe potegnil pištolo.
Pri tem je ob pogledu v vojvodinjine oči za kratek hip omahoval.
Preplavilo ga je kot tik pred vrhuncem pri samozadovoljevanju.
Gavrilo Princip je bil zelo vzburjen.
Tako kot so ga naučili, je z desnim očesom pomeril in obrnil glavo stran.
Ne nadvojvode ne Zofije ni hotel pogledati v oči.
Zdaj je Gavrilo Princip dvakrat zapored pritisnil. Drugič iz vznesenosti.
V resnici je hotel ubiti le prestolonaslednika.
Bum. Buuum. Strela je slišal kot zvok iz daljave. Kot nekaj prijetnega. V hlače se mu je izlila sperma. V enem, dveh curkih. Topla in lepljiva.
Bil je sproščen. In razbremenjen. Bil je Gavrilo Princip.
Prva krogla je skozi desna vrata avtomobila kot blisk zletela v vojvodinjo.
Druga krogla je zadela prestolonaslednika naravnost v vrat.
Tišina je trajala le hip. Nato je vse vzvrvelo v preplahu in zbeganosti. Vse v enem in ob enem.
»Loyka, takoj se odpeljite čez Latinski most v konak! Prekleto! Brž!« je rohnel Potiorek.
Dotlej ni še nihče opazil, da sta bila visoka gosta hudo, celo smrtno ranjena. Hoteli so jima zagotoviti varnost, s katero ju je prej preslepil Potiorek.
Loyka je v naglici pognal vozilo.
Franc Ferdinand je sedel zravnano. Po oficirsko. Kakor pač sedi prestolonaslednik. Ki ga je ranil junak.
Zofija, ki na videz ni bila poškodovana, mu je zdrsnila v naročje.
Ob avtomobilu se je atentator krepko upiral prijetju. Orožje je še vedno držal v roki.
Iz prestolonaslednikovih ust je na Harrachovo desno lice brizgnil tenek curek krvi. V tem trenutku je grof dojel, da se je zgodilo nekaj strahotnega. Hkrati je poskusil nadvojvodi z robcem obrisati kri z obraza.
»Za božjo voljo,« je zašepetala Zofija, »kaj se ti je zgodilo?« Počasi je zdrsnila med Francferdinandova kolena. »Zofica! Zofica! Ne umri! Ostani pri življenju za moje otroke!«
Grof Harrach je bil zgrožen. In bel kot smrt. »Ali vaša kraljevska Visokost zelo trpijo?« Franc Ferdinand je večkrat odgovoril s tremi besedami. »Saj ni nič. Saj ni nič. Saj ni nič …« Po kratkem premoru je zahropel: »Nič.« Ob prihodu v konak ni več kazal znakov življenja.
Sarajevo, konak, enajst in petnajst minut. Loyka je v največji naglici pripeljal do guvernerjevega sedeža. Enajst in šestnajst minut. Enajst in sedemnajst minut. Zdravniki, ki so že čakali pred generalovo rezidenco, so potrdili vojvodinjino smrt. Takoj za tem so za mrtvega razglasili prestolonaslednika. Enajst in dvajset minut.
Duhovnik je blagoslovil trupli. Začel je moliti. »Oče naš, koji jesi na nebesima …« Hitro je zamenjal jezik. »Pater noster, qui es in caelis ...«
Sarajevo, srbski Vidov dan, enajst in enaindvajset minut. Avstrijski prestolonaslednik je bil mrtev. Atentator brezobzirno pretepen.
Po Sarajevu so zadoneli mrtvaški zvonovi. Vsi. Neznosno glasno. Kakor da bi se jih moralo slišati vse do Dunaja.
28. junij 1914
Opoldne
Ko je na policijsko postajo prišel preiskovalni sodnik Leo Pfeffer, je bil Gavrilo Princip kar najhnuje pretrpinčen kos mesa.
Sodnik si ga je pred izpraševanjem ogledal, vendar ni nič pripomnil. Brez besed je vzel na znanje, da so orožniki kraljevemu morilcu, kot so ga poimenovali, izpahnili roko. Gavrilo Princip je krvavel iz neštetih ran in ječal, ker ga je policist s svojim težkim škornjem večkrat brcnil v trebuh. Iz ust mu je mezela kri.
Nasilnež v uniformi mu je, seveda med tem ko se je najhuje znašal nad njegovim telesom, v obraz izkričal posledice njegovega dejanja. In mu jih naslikal. Z golo pestjo. »Pes ničvredni si ustrelili prestolonaslednika. Še ti ni bilo dovolj. Umoril si njegovo ženo. Žensko! Ne poznaš sramu? Se res nič ne ženiraš, ti srbski kriminalec? Kraljevi morilec. Žensko si umoril. Svinja!«
Leo Pfeffer je Gavrila Principa pogledal v oči in ni okolišil. Pred sabo je imel prazno polo papirja. Preden je začel z obveznim zaslišanjem, se je spomnil, da so mu pred petimi leti celo zagrozili, da ga bodo odpustili iz službe. »Zaradi nesposobnosti.« Zdaj pa tole.
»Kako ti je ime? Kje si rojen? Koliko si star?«
Princip je molčal.
»Se šolaš ali si zaposlen?«
Sodnik in storilec sta se spogledala. In vedela, da si ne bi mogla biti bolj tuja.
Leo Pfeffer ni bil ne posebno prijazen ne posebno strog, bil je uraden. Avtor učbenika, iz katerega se je Pfeffer učil za državni izpit iz kazenskega prava, z njim ne bi imel posebnega veselja.
Profesor Hans Groß je terjal, in sicer iz izkušenj in upravičeno, preiskovalnega sodnika z obsežnim znanjem in razgledanostjo, ker njegovo delo namreč ni samo umetnost, ampak umetnina. Terjal je preiskovalnega sodnika, ki ga odlikujejo neutrudna vnema in marljivost, samoodpovedovanje in vzdržljivost, bistroumnost in poznavanje človeka, omikanost in blage manire, železno zdravje in znanje na vseh področjih. Menil je, da mora sodnika odlikovati odločnost, in da ni bolj žalostnega in nekoristnega kot zdolgočasen, medel, brezvoljen preiskovalni sodnik. Male kazenske sodnike pa, ki so zavoljo vsake najmanjše malenkosti letali za časopisarji, da bi jih v tem ali onem zakotnem listu zapisali z imenom, je Hans Groß naravnost preziral.
Leo Pfeffer je hotel le brez razburjenja in v miru opraviti svoje delo, kar pa prav ta hip ni bilo mogoče. Vsekakor je nadaljeval zasliševanje.
»Si član kakšne organizacije? Kdo ti je naročil atentat? Zini že, svinja.«
Spet je čakal na odgovor. Na odgovore. Princip je v hudih bolečinah strmel predse.
»Si Srb? Ali Bosanec? Hrvat? Enega iz tvoje morilske bande že imamo. Molk ti ne bo pomagal!«
…
»Govori! Tako dolgo te bom izpraševal, da boš vse povedal. Je za tem Srbija?«
»Gospod doktor. Nič ne bom povedal. Nimam imena. Umreti hočem neimenovan.«
Zdaj je utihnil in pomislil. Pfeffer je lahko spremljal, kako meljejo atentatorjevi možgani.
»Za božjo voljo, nikoli nisem hotel ubiti ženske. Nekdo me je sunil. Ubiti sem hotel bosanskega rablja.«
Pfeffer ni takoj razumel in vprašal je, kdo je rabelj.
»General Potiorek. Njega sem hotel ustreliti. Ne ženske. Kaj bi mi njena smrt.«
»Gotovo nimaš dekleta. Če bi jo imel, ne bi ustrelil žene in matere.«
»Nič več ne bom rekel. Za vas sem lahko mrtev.«
Pfeffer se je imel za zelo pametnega in mu je navrgel Čabrinovića.
»Ti kar molči, tvoj prijatelj Čabrinović nam bo vse povedal.«
»Nobenega Čabrinovića ne poznam.«
V tem hipu se je Princip zvil od bolečine. Od slabosti se je sesedel.
Policist je preiskovalnemu sodniku prinesel dokaz. Eno od bomb z vtisnjenim napisom »Depo srbske armade v Kragujevcu«.
Leo Pfeiffer se je prvič v svojem sodniškem življenju razživel.
»Srbija je priskrbela orožje. Snovalci dogodka sedijo v Beogradu. V Srbiji. Oficirji so. Za svoje načrte pa se poslužujejo teh umazanih smrkavcev. Dajejo jim bombe, Narodna odbrana duhovno orožje.«
Zdaj se je preiskovalni sodnik, doktor Leo Pfeffer, že pošteno razvnel.
»Vkorakali bomo v Srbijo. Naredili bomo red. Spremenili jo bomo v avstrijsko provinco.«
Po kratkem premolku je živahno prerokoval naprej.
»Tebe in tvoje sostorilce bomo pobesili. Tukaj v Sarajevu. Za vse večne čase bomo opravili z južnoslovanskim vprašanjem.«
Gavrilo Princip se je najprej močno zvil od bolečine, nato pa padel v nezavest. Zdravnik, ki ga je pregledal, je ugotovil, da ni sposoben za zaslišanje. »Globoka rana zaradi udarca s sabljo na zatilju. Polomljena rebra. Težave z dihanjem. Fanta je treba brez nadaljnjega odpeljati v bolnišnico.«
Prerojenega Pfefferja se je lotila zlovoljnost. »Tako ne gre. Potrebujem rezultate. Vedeti moram, kdo je in kdo sodi v njegovo tolpo. Poročati moram na Dunaj.«
Zdravnik, ki je dotlej mislil, da ima opravka s sodnikom in ne s sodniškim poročevalcem, se ni pustil motiti politiki in je, kot spodoben in nepodkupljiv pripadnik medicinskega poklica, odredil, da morajo Čabrinovića in Principa odpeljati v bolnišnico. Tja sta po policijski predstavi in izpadih še bolj pa njihovih brcah tudi sodila, četudi osumljena enojnega oziroma dvojnega umora.
Pfeffer je lahko zaukazal le, da preiskovanca vtaknejo v ločeni bolniški celici.
28. junij 1914
Popoldne
Slabih štiriinosemdeset let stari Franc Jožef se je v svoji vili v Ischlu umaknil k opoldanskemu počitku na svoj oguljeni usnjeni naslanjač v delovni sobi.
Kot vsak dan zgodaj popoldne je tudi zdaj zadremal. Nihče si ga ni drznil zbuditi. Svojemu strežaju je kot vselej naročil, naj nikakor ne motijo njegovega miru. »Ketterl, naj poskrbi, da ne bo nihče prišel k Nam.«
Franc Jožef je poletja že več desetletij s posebno naklonjenostjo preživljal v Salzkammergutu, kjer je oprezal za divjadjo in se srečeval s svojo prijateljico, igralko Katharino Schratt.
Ko se je prebudil - takrat je cesar rad spil skodelico turške kave -, mu je Eugen Ketterl sporočil, da je iz bosanske prestolnice prispel telegram.
S Ketterlom je vstopil cesarjev adjutant, grof Eduard von Paar. Adjutant je bil razburjen, kot še nikoli dotlej. Tresel se je po vsem telesu. Zatikajoče je prebral telegramsko sporočilo. »Sarajevo, enajst in dvajset minut. Ustrelili so Njegovo cesarsko in kraljevsko visokost.«
Cesarja je očitno skrbelo le eno. »Pa vojvodinja?«
»Tudi vojvodinjo so ustrelili,« je odgovoril adjutant.
Cesar še vedno ni pokazal čustev. Ne sočutja. Ne žalosti. Po premoru je privzdignil svojo cesarsko glavo. »Vsemogočnega ne gre skušati. Višja sila je znova vzpostavila red, ki ga jaz žal nisem zmogel ohraniti.«
Paar je sprva pomislil, da je cesarja zadelo, vendar ne razsvetlilo, temveč omračilo. Nato je dojel, da je šlo za golo brezsrčnost.
Franc Jožef je, bolj nosljajoče kot sicer, izrekel svoj cesarski ukaz.
O smrti prestolonaslednika in njegove soproge je bilo treba obvestiti dvornega komornika kneza Montenuova. Ta bi uredil vse potrebno.
Treba je bilo okrepiti varnostne sile pred ruskim in srbskim poslaništvom, v slednjem je po svojih besedah sumil »podganje leglo«, ki je vse to zakuhalo.
V atentatu je takoj videl povod za vojni pohod, ki ga bodo zdaj izzvali zloglasni vojni hujskači na Ballhausplatzu.
»In kaj pravi Potiorek?«
Po Paarovih besedah je general sporočil, da se hoče dežela maščevati.
O posebnem žalovanju ne bi mogli govoriti. Cesar ni bil edini, ki ni maral svojega prestolonaslednika.
Odlomek iz romana Cesar je vojsko poslal, ki je izšel pri Mohorjevi družbi iz Celovca.
