Nemam više želje, a ruke umorne
Ne mogu da napišu stihove one
Koje je srce htjelo da pokloni
Na spomen samo tebi.
Duša mi je ogorčena, nemirna,
Jer ljubav moja lagano se gasi.
Povjerenje u tebe nestaje.
Snovi naši
Nikad neće biti ispunjeni.
Sada lagano postajemo stranci
Koji su se slučajno sreli na stranicama
Davno znanoga, prolaznoga, romana života.
Ionako ga nitko neće čitati,
A najmanje, kada prođe sve, mi, jedina.
Ostati će samo odaljene zvijezde
U dvije različite galaksije
Koje tinjaju tužno
U vedroj, beskrajnoj noći.
Usamljene.
ZALUTAO
Zalutao
u neku čudnu bajku
hodam godinama
kroz gustu šumu
Svjetlost tek rijetko
uspijem vidjeti
Iza ogromnih krošanja
Zlog čarobnjaka
Zalutao
u neku vremensku rupu
Gdje nepoštenje je na cijeni
Što si veči lopov
jači aplauz slijedi
Zalutao u more egoizma
gdje ljubav sa ne prizna
Gdje svatko gazi roda
a brat brata izda.
Zalutao
možda život promašio
il san loši usnio
ali ne slutim buđenje
i ne vidim kraja
rijeci suza i očaja
Gdje djeca ubijena
Svakodnevna su pojava.
Zalutao
kao šešir iznošen i stari
Nošen vjetrom sudbine
na neki sivi peron
Gdje svi me gaze
TANJA
Tanja
je voljela ptice.
Duge šetnje
kraj pruge.
Plave tramvaje
i usnule parkove.
Tanja
je voljela djecu.
Išla u neku školu
za odgajateljicu.
Prkosila suncu i lijetu.
Voljela jesenju kišu.
Tanja
je snivala Zagreb
na Trešnjevci
stan mali.
Željela obitelj i sreću
radovala se cvijeću.
Tanja
je voljela i mene.
Cijelim bićem
zaljubljene,
mlade žene.
Sce joj od tuge puklo
kada otišao
sam jedno ljeto.
U suton
kada krenu kiše
i jesen zamiriše.
Još uvijek
u sumrak
vidim Tanjino lice.
OSAMLJENI ZVEZDI
Nimam več želje in roke so utrujene
Ne morejo napisati tistih verzov
Ki jih srce želi podariti
V spomin samo tebi.
Moja duša je grenka, nemirna,
Ker moja ljubezen počasi ugaša.
Zaupanje v tebe izginja.
Najine sanje
Se ne bodo nikoli uresničile.
Zdaj si počasi postajava tujca,
Ki sta se slučajno srečala na straneh
Zdavnaj znanega, minljivega, življenjskega romana.
Saj ga nihče ne bo prebral,
Še najmanj takrat, ko mine vse, midva, edina.
Ostali bosta le oddaljeni zvezdi
V dveh različnih galaksijah,
Ki tlijo žalostno
V vedri, neskončni noči.
Osamljene.
ZAŠEL SEM
Zašel sem
v nekakšno čudno pravljico
hodim leta
skozi gosti gozd.
Svetlobo le redko
uspem videti
Za velikanskimi krošnjami
Hudobnega čarovnika
Zašel sem
v nekakšno časovno luknjo
Kjer se nepoštenost ceni
Čim večji tat si
močnejši aplavz sledi
Zašel sem v morje egoizma
kjer se ljubezni ne prizna
Kjer vsakdo tepta rojaka
in brat brata izda.
Zašel sem
morda življenje zgrešil
ali slabe sanje sem sanjal
a ne slutim bujanja
in ne vidim konca
reke solz in obupa
Kjer umorjeni otroci
So vsakdanji pojav
Zašel sem
kot klobuk iznošen in star
ki ga nosi veter usode
na nek sivi peron
Kjer me vsi teptajo
TANJA
Tanja
je imela rada ptice.
Dolge sprehode
ob železniški progi.
Modre tramvaje
in usnule parke.
Tanja
je imela rada otroke.
Hodila je v nekakšno šolo
za vzgojiteljico.
Kljubovala je soncu in poletju.
Imela je rada jesenski dež.
Tanja
je igrala melodiko.
Imela je rada Štros,
Taverno,
Matoševo klop,
Markovo cerkev.
Tanja
je sanjala Zagreb
na Trešnjevki
majhno stanovanje.
Želela si družino in srečo.
Veselila se je cvetja.
Tanja
je imela rada mene.
S celim bitjem
zaljubljene
mlade ženske.
Srce ji je od žalosti počilo
ko odšel sem
nekega poletja.
Ob mraku
ko se začno dežji
in jesen zadiši.
Še vedno
v polmraku
vidim Tanjin obraz.
