Čakam na krhki pajčevini jutra
dan za dnem, tako ranljiva.
Opravljam svoje dolžnosti,
čakam na klic iz temne daljine.
Občutek imam, da živim neko drugo življenje.
Nekaj se dogaja, previdno nekaj povezuje
v nevidno a bolečo mrežo.
Je to upanje ali strah pred bolečino?
Ti nemirni vzponi in padci
mi izčrpavajo dušo in telo.
Nikoli nisem doživela česa takšnega,
kar se zdaj dogaja v meni.
Zapredena sem v mehak svilen oblak,
ki utesnjuje dneve in dolge bele noči.
Lebdim v neskončnem zračnem prostoru.
Tukaj kot da izginejo vse bolečine.
Upanje se tiho, res čisto tiho oglaša.
OBOŽUJEM ŽIVLJENJE
Obožujem življenje
kot dež
v aprilu,
ki umije vso navlako.
Obožujem jasno nebo
po dežju,
lahen vetrič
ob zori.
Obožujem
poštenje,
ljubezen
in spoštovanje
jasen obraz,
upanje, veselje,
zaupanje.
DRUGAČEN PEJSAŽ
I
Tu in tam
je treba
preprosto sprejeti
stanje takšno,
kot je,
ga zapreti
v svoj predal.
Ni dobro
puščati prostost
nejeveri
in prepihu.
II
Vem,
kako lepa so
doživetja v samoti,
s sencami noči.
Prehodila sem
za njimi nekaj dežel
in ves ta
lakomni svet.
III
So posebne
dimenzije.
V njih se tanjša meja
med pravico,
krivico in dolžnostjo.
Imam barve in platno.
Naslikam drugačen pejsaž.
VONJ POMLADI
I
Svet ima pomladi
obraz
osvetljen od rojstva.
Brsti, kipi
in nek nežen glas
pripoveduje
o življenju.
II
Petje ptic
v svetlih durih
je kot vstajenje
v zgodnji
jutranji uri.
ŠE ENA POMLAD
Še ena pomlad!
Že cvetijo tulipani,
cveti moja češnja.
Objamem jo.
AH, STARAM SE
Utihnil je smeh s travnika,
ne cepetajo več bose noge.
Za kačjim pastirjem se več ne podim,
ne preštevam več ovčk na nebu.
Le piš vetra me kdaj objame,
le sonce še sveti zame.
