V nekem drugem času, neki drugi realnosti, so ji govorili o nekih stvorih in se smejali. Po vasi je šlo od ust do ust:
Tista stara, neporočena, v dolgem krilu, ni prava ženska. Ima lulčka.
Prežali so za njo. Otročaji. Da bo počepnila, dvignila krilo…Kako je to mogoče, saj je vendar vidno, da je ženska. Kaj če se zgodi še komu. Ali se je že zgodilo. Ojoj!
Opazovala je svojo skritost pod hlačkami. Nič čudnega ni bilo. Nič bolj čudnega kot pri sestricah, prijateljicah. Oddahnila se je.
Vsa drobna je stala na prašni cesti. Spraševala se je, tiste dni, kam jo bo popeljala. Igrala se je s sosedovo punčko. Bili sta mama in ata plastični punčki. Ona je bila ata. Mož. Ljubček namišljenim ljubicam.
Navezala je pogovor. O soncu, o politiki, o bogu. Zdela se ji je neznansko pametna.
Všeč si ji, je pomežiknila sošolcu.
Očke, barve čokolade, so strmele vanjo. Napeto vrtale v njeno pripoved o vsem mogočem. Jo občudovale zaradi vsega povedanega.
Všeč si mu, je rekla njej.
Saj me sploh ne pogleda, ga je dvomeče ošvrknila z očmi.
Sramežljiv je.
Odšel je. Z neko drugo. Z roko v roki.
Bel nasmeh ravnih zob jo je zbodel, ji vzel pogum, jo spravil v zadrego.
Grem.
In je šla. Nekam v meglen spomin.
Prašno cesto so prekrili z asfaltom. Odpeljala jo je, cesta, nekam vstran. Izven njene poti. Izven začrtane trase njenih misli, hotenj.
Okalupila se je. Ni več analizirala zraka v pljučih, zanemarila je katalizator kisika v možganih. Postala neopazna. Dolgočasna. Motorček pa je potiskal kri po telesu bumbum, bumbum in se ni zmenil za njeno povprečnost.
Iskala je neodgovorjene odgovore na nezastavljena vprašanja. Čisto po tiho, da ni nihče vedel. Naučila se je igrati življenje. Samotno se je skriti vase. Nekje se je izgubila . Do krvi je praskala v lubje stare bukve.
Ti imaš globoke korenine. Že dolgo si. Poznaš me. Takrat, davno, sem počepnila ob tebi in si izpraznila mehur. Se spomniš? Med vejami se je zatikal piš vetra, kot da se mi smeje. Ob tebi je še vedno vse, kot je bilo. Imaš ptice v krošnji. Kdo ve, kateri rod že… A kje sem jaz? Kam sem izpuhtela?Me je veter vzel s seboj?
Postala je blodnja. Odsev neke sence iz spomina. Lutka iz kalupa Gospodovega. VSE v realnem svetu, NIČ v sebi.
Stisnila se mu je v objem. Dišal je po njej, o kateri je skrivaj sanjala. Pripadal ji je. Hoče le drobno popestritev. Igra se z njim. Vonja jo, njo, kateri pripada. Ves. Kmalu bosta spet legla v zakonsko posteljo. Pustila ji bo svojo sled. In ona jo bo odpoljubila z njegovega telesa. Dotaknila se je bo.
Igra dalje svoje življenje. Dobro se je že naučila te igre. Stara se z njo. Neka ženska. Sesuta vase. Kot se je sesula stara, zapuščena gostilna v kraju oddaljenega spomina. Pogreznjena v prazne prostore. Z željo, da jih napolni z neko vsebnostjo.
Tistega nekega jutra jo je bilo strah. Ni se hotela zbuditi. Roka pod njeno glavo ji je otrpnila. Dva drobna curka izdihanega zraka sta jo žgečkala po vratu. Ni se upala zganiti, da je ne bi zbudila. Skozi priprte veke je slutila svetlobo prihajajočega dne. Pesnila je pesem prestrašeno:
Ne vtikaj se v dan. Ker se še ni začel..
List je padel na glavo.
Veter ga vrtinči.
Vlažen leži na popljuvanem pločniku.
Skupino ciganov so včeraj izselili.
V azilantski dom.
Jesen še paca barve po listih.
Menda bodo enkrat tudi mene odpeljali.
V azilantski dom.
Ker doživljam orgazem – z njo.
Je že dan?
Zapri oči.
Ni se še napravil.
Ne tisti pravi …
Odločila se je. Da je ne bo več strah. Šla je na ulico. Pomešala se je med krike.
Gotof je, gotof je! je kričala z množico. Je kričala na oklep, ki jo je obdajal. Je kričala na žensko v sebi, na igralko, ki je igrala njeno življenje.
Solzilec jo je pekel v očeh. Solze dolgoletne apatije so tekle po licih. V kriku je zatrla vse krivice do svojega mesta, do svojega domovanja, do odločanja o svojem življenju.
Razvalina v njej je vzcvetela. Se obrnila navzven v vsej svoji raznobarvnosti.
Začudena je obstala. ONA. Svet okoli nje pa se je vrtel naprej v svoje brezčasje. In trava je rastla in oblake je veter podil po nebu kdo ve kam. Nihče je še opazil ni. Da se je spremenila.
Teta in stric sta prišla, jo je klicala mama.
Ležala je v travi za hišo in se poigravala z belimi oblaki na nebu. Zaznavala je znane oblike. Prepirala se je z vetrom, ki jih je neprestano spreminjal.
Teta, stric? Obisk? Bonbončki! Z bosimi nožicami je odcapljala proti hiši.
No, kaj, jaz pa ne dobim poljubčka? je silil vanjo stric, ko jo je teta že vso pocmokala.
Izvila se je iz njegovega objema. Temno, trmasto je strmela vanj ter mu zabrusila:
