Sezujva čevlje in leziva v travo. Glejva v nebo; kako mu beli oblaki poklanjajo modrino. Združiva dlani in odpriva srci. Bodiva skupaj; kako obema ta bližina barva sivino.
* * *
V gozdu sem zaslišal petje mlade ženske. Sledil sem zvoku in zagledal prikazen. Ko sem se še bolj približal, je zbledela v bližnje deblo. Čakal sem, da bi se ponovno pojavila. Ko sem odšel v bližnjo krčmo, da bi ljudem poročal o videnju, sem zaslišal čudovito skladbo, ki jo je izvajal slepi Rom. Gospodarica je stregla solznih oči. Ko sem jo vprašal, čemu solze, je odgovorila, da pesem govori o njegovi izgubljeni hčerki. Po nastopu sem glasbenika prijel za roko in ga prosil, naj mi zaupa. S pesmijo v ustih in na kitari sem ga popeljal do debla, v katerega je izginila lepotica. Zapela sva njeno melodijo in ona se je vrnila.
* * *
Če bi se ponovno rodil, bi še enkrat storil vse, da bi lahko umrl v tvojem objemu.
* * *
Objemam te, kot sem objemal čelo med izvajanjem adagia prvega brandenburškega koncerta, ko smo gostovali v tvojem mestu. Objemam te, pa čeprav le v mislih, in čeprav tega takrat ne veš, ter te objema nekdo drug. Bachova glasba je večna, neizpolnjena ljubezen pa umira z življenjem. Toda umrl bom srečen, saj sem živel v tvojem času. In zadovoljen, čeprav moje roke iz tebe niso izvabile prečudovitih barv melodije iskrene ljubezni ...
* * *
Ljubiva se kot luna in sonce. Poredko in slepo.
* * *
Ostani to jutro. Naj te predstavim sončnemu žarku, ki navadno nadomesti toplino tvoje bližine. Pusti, da s prsti razpredam svilnate lase in ljubkujem sladke prsi. Naj te svetloba zore prikaže, da občudujem najlepši obraz ter v srce shranim najljubši odraz.
* * *
Največjih kupčij ni nikoli na trgu. Kako bi sicer lahko kupil tvoj nasmeh ali plačal za tvoj objem?
* * *
Karkoli boste izjavili, lahko uporabimo proti vam, je izjavila detektivka, me zavezala na stol in odšla. Vrnila se je kot zdravnica in sedla name, nase pa pritisnila slušalko stetoskopa in skozenj poslušala najino združevanje.
* * *
Sijaj na reki preprečuje, da bi rešil ljubezen, ki je potonila, in opazil ljubezen, ki prihaja ...
* * *
Vsaka veriga ima najšibkejši člen, le za verigo ljubezni so vsi členi prešibki. Če ste našli ljubezen in ste jo sebično prikovali z verigo, naj ta ne bo napeta. Otrok zapusti ljubeče materino naročje, zvesti pes izdihne skrbnemu vodniku in ljubimec se nekega dne ne vrne v toplino objema. Ljubezen je svobodna cvetlica. Ne pozna stebla, ne korenin. Srca neprestano obiskuje in zapušča. Zato sledite njenemu klicu, jo obdarite s pozornostjo in točite solze, ko je ni več niti na koncu podaljšane verige ...
* * *
Pustite vrata odprta. Predstavljajte si ptico v domu, ki se zaleti v steklo. Pomislite na ljubimca v srcu, ki se stalno poslavlja.
* * *
Tvoja reka valovi iz vzhoda, moja iz zahoda. Pridi. Ob uri te bom čakal na sotočju. Drugačna boš, vendar še lepša kot takrat, ko sem te spoznal. Če zamudiš, bom pozabil na število gubic v tvojem nasmehu in zgrešil odtenek barve tvojega pogleda, ki ga postavljam na stalno razstavo v srcu. Če ne prideš, bodo utihnile še besede v pesmi, ki je skupaj s solzami polzela in dražila tvoja lica ter sem jo lovil s poljubi. Kajti če na sotočju ostanem sam, bom vedel, da sem bil ob svoji kraljici v času te večnosti in kraju tega obzorja ter sem svoje čutenje zgolj pospravil v skrinjo, ki jo odklene le sreča. Ne boj se konca poti, vladarica moje duše in gospodarica tega telesa, kajti ko boš hodila sama, ti varuhinja moje ruše in muza tega peresa, bo tvoj berač in suženj, tvoj gojenec in pevec, dal življenje za tvojo svobodo.
* * *
V puščavo pred sabo se bom podal brez vode, vendar bom v njej poginil od osamljenosti.
* * *
Zakaj ostajaš? Zakaj ne bežiš iz objema v objem? Zakaj ležiš v mlaki kapelj iz mojega starega srca? Ljubezen ... Ti valovanje morja, sol na rani spominov, ti zdravilo, ki si ga obljubljala, ko si mi ranila še mlado srce, ... Ti ljubezen, ptica brez kletke, strup osamljenosti, ti večna mladost, največji čudež ... Ljubezen, ki si kot portal, skozi katerega vstopam, da ponovno zadiham ...
* * *
Odpelji me v včeraj, da bi pozabil na jutri. Naj bom mlad, s solzami v očeh in s kislim vinom na tvojih ustih.
* * *
Brv, ki povezuje najina bregova, je prešibka, da bi se srečala. Zato čakava, da jo ojačajo. Moje življenje je čakalnica. Lahko je kot večnost, ko čakam na objem z druge strani deroče reke, lahko je kot upanje, da naju ne prehiti smrt. Lahko pa služi kot pot do izvira te reke in začetka konca ljubezni. Kaj drugega je še lahko objem kot konec hrepenenja? In kaj drugega je še lahko obljuba kot začetek paradiža?
* * *
Redki so tisti, ki najdejo rožo na polju ljubezni, še redkejši pa tisti, ki je ne utrgajo.
* * *
Črni ptič je pristal na stranici njenega ležišča in požiral sanje o njeni ljubezni. O poljubih in objemih, o pišu iz ljubimčevih ust in glasu njegovega srca. Proti jutru je odletel in zamenjal ga je dolgodlaki pes, ki je stražil njeno zaobljubo, ker je sama ni prepoznala.
* * *
V panju je milijon čebel, toda v mojih očeh niti ene različne. V mestu je milijon žensk, vendar le ena drugačna.
* * *
Ne boj se, s teboj sem. Bedim kot štirje vetrovi, ko prihajam iz vseh smeri. Vedela boš, kdaj in kje vstopim v tvoje kraljestvo. Iz smeri juga s peščenim pišem razpokam dlani, iz severa s hladom rdeče ožgem lica, iz vzhoda s plamenom ogrejem srce in iz zahoda s svežo sapo napolnim pljuča. Ko vetrovi odpihamo eden za drugim, takrat bo čas, da prispem v tvoje kraljestvo, kraljica največjih in mati najmanjših. Ne boj se, zakaj s teboj bom, ko boš rojevala večnost.
* * *
Ni treba, da sem pri tebi, da bi slišal tvoj žamet, in ni treba, da si pri meni, da bi gladil tvojo svilo.
* * *
Sledi. Vonju iz domače kuhinje. Žarku sončnega vzhoda. Nikoli laži, vedno pravici. Sledi toplini dlani. Upanju v pogledu. Sledi očetu, sledi psu, sledi sestri. Sledi znamenju v svojih prsih ...
* * *
Poklonim ti rožo, ki sem jo ubil zate, da bi mi dala prihodnost, ki jo bom ljubil zase.
* * *
Lahko sem kralj, znanstvenik ali pisatelj. Lahko napišem ustavo, operacijski sistem ali roman, pa vseeno ne bom našel besed, ki bi sporočile, kaj mi pomeniš. In če že uspem, bodo besede tvojega odgovora pomembnejše od sporočila členov, programskih vrstic ali odstavkov. Ker si vladarica največjega v meni in dojilja najmanjšega.
* * *
Ena luna - milijarda sanj. Eno sonce - milijon nasmehov. Ena zemlja - tisoč korakov. Ena ti - le en jaz.
* * *
Poglej v zemljo, oceni korenine. Če segajo globoko, boš dober oče. Potem se ozri še v nebo in premeri krošnjo. Če je mogočna, boš dober kralj. Kajti korenine hranijo tebe in tako tvoje otroke, krošnja pa tvoje ljudi. Naj potem pride prava ženska in ostane kot driada. Naj bo mati in kraljica, da skrbi za to drevo, dokler se ne posuši. Tako boš vedel, da si v življenju storil prav, ter boš umrl kot mož. Če drevesa ne vidiš in ta žena ne pride, ostaneš samotar in potepuh.
* * *
Vse življenje iščemo sobo čudes, medtem pa uničujemo tisto, kar ljubimo ...
* * *
Ljubezen lahko najdeš na nemogočih mestih. Kot jeklene prsi na vzpetini mlade gore lahko cveti v samem skalovju, kjer kljubuje dvomom. Ko jo najdeš, je ne trgaj, da bi jo poklonil, niti je pretirano ne ščiti. Pusti, naj odvihra kot divji konj. Potem čakaj na odmev iz pečine; napolnila te bo počasi, kapljo za kapljo krvi skozi tvoje hrepeneče srce.
* * *
Resnična ljubezen je vredna vseh solz, vendar ne zahteva niti ene.
* * *
Na sotočju opazujem valove in združeni reki me spominjata na skupne trenutke. V mislih se še zlivava v preteklost in zdaj, kadar je pretežko, se vrnem do svojega izvira in ponovno stečem po strugi v upanju, da te srečam in storim zgrešeno. Ko se vrneš v objem, si predstavljam, kako božam tvojo gladko kožo, medtem ko hitiva proti morju. Nekomu je morje čudovito v svojih barvah in okusu, toda meni … jaz ga sovražim, saj te trga iz mojega naročja ...
* * *
Človek in njegov pes - dve srci, ena duša. Pes in njegov človek - dvoje teles, ena misel.
* * *
Svetloba sonca je premočna in njegove lepote se lahko s prostim očesom naužijem le tako, da gledam v luno, ki jo osvetljuje. Ljubezen do tebe je podobna. Včasih opazujem tistega, ki te objema in poljublja, ter se sprašujem, kako bi to počel jaz, ki ob tebi nimam dovolj rok za objeme in ust za poljube.
* * *
S prstom po dežju združujem kaplje na steklu, da vedno stečejo po novi poti. Kaplje v srcu so že združene in vedno tečejo isto. Zato se nekateri ljubezni naveličajo in ne pišejo pisem.
* * *
Veji sva, ki se skozi sedanjost prepletata v skupno prihodnost. Najino deblo so najini otroci; so tisto, kar naju povezuje, da postajava neločljiva. Njihov odmev v času in najina večnost pa so najine korenine. Ne potrebujem ničesar drugega kot le pripadnost do tebe. Čutim te shranjeno v srcu, ki ga je močno objelo najino deblo. Če bi še enkrat rasel, bi vedel, katero vejo moram izbrati ...
