Locutio

2022-2018

2017-2013

2012-2008

2007-1998

Kronika

Avtorji

Uredništvo

Kontakt

Peter
Rezman

1. november 2014
letnik XVII

Naslovnica

Janko Messner

Mario Kezić

Antonio Rendić Ivanović

Marko Skok Mezopotamsky

Razpisi -

SEDEM NI OSEM
/črtice ali/in nekaj podobnega/

PRILIKA O NAJVEČJI JESENSKI TEŽAVI, TIK PRED ZIMSKIM SPANJEM

Prišla je jesen. Letos je še posebej turobna. Predolgo je toplo, pravega vetra ni, vlaga je visoka in v Velunjskem grabnu, kjer megle skoraj ne poznamo, se letos kar naprej sivi dolgočasje in že tako ozko dolino prekrije z neprijazno potlačenostjo.
Vetra res ni.

Ponoči pride noč in zamorjenost je še trikrat večja kot čez dan. Za povrhu vsega komarji ne minejo in ne minejo.
Takrat se začnejo težave. Rad bi in moral bi spat.
Ležem v posteljo in gledam skozi okno. Seveda se nič ne vidi, ker je noč in je megla, a jaz vseeno slutim s smrekami zaraščeno pobočje sosednjega hriba doline.

Okno. To okno je težava. Težava pa je nerešljiva. Če bom pustil zaprtega, se bo v sobi nabral slab zrak in me bo zjutraj bolela glava. Zbudil se bom še bolj utrujen, kot sem šel spat. Vsa noč bo šla v črni in megleni nič.
Če bom okno odprl, bodo v sobi priletele žuželke. Tudi komarji.

Razmišljal sem že, da bi čez posteljo razpel tančico skrivnosti, kot to vidimo v filmih iz daljnih južnih krajev, kjer režiserji lepim filmskim igralkam varujejo postelje z mrežami proti mrčesu. Vendar mi izkušnje tako s področja literarne umetnosti, kot literarne znanosti govorijo, da meta fore ne morem z risalnimi žebljički pripeti na strop sobe.
Če bi bil strop lesen ne rečem, tako pa...

KAKO JE V IN POTEM IZ PISMA PRIŠLA PREDSTAVA

Sprašujem se, ali je lahko tudi pismo dramsko besedilo, če je to napisano za dramateso? Združimo moči in poiščimo odgovor.
Naj nam ne ostane zavit v tančico skrivnosti, zato preberimo pismo.
Takole gre.

Draga prijateljica ter poetesa, pisateljica in ornitologinja, draga Zalka.
Jutro je.
Pišem ti iz postelje. Za razliko od drugih dni, še ležim. S težko glavo. Pil sem včeraj več, kot bi smel. Vino Janževec si je kar samo utiralo pot. Zdaj je, kar je. Glavobol.
Ko sem pijan, naredim včasih kakšno neumnost. Sinoči sem jo. Preko fejst bukove pošte sem pisal kratko pismo osebi, s katero sva se razšla pred triintridesetimi mesci.
V resnici sem ji napisal dvoje pisem. Prvo se glasi:
»Diziz se imeuje selfi, lik Grunfa je pa iz AlanaForda. Več kot očitno ne špila sam men... Mal sem popil, ampak okej. Zdaj sem doma.«
Drugo je bilo na videz krajše.
»Sori, k sem pozabil priknoflat link: https://www.facebook . com/ photo.php?fbid=10 152932985980962& set=a.10151204767175962.518587. 761980 961& type =1&theater /.«
A hotel sem ti povedati nekaj drugega.

Ležim tako v postelji. Sodobnost se mi plete po glavi. Sodobnost, ki se je odpovedala moji zgodbi iz Splita. Ne objavi je, češ, zgodba je predolga.
Sodobnost je krajša od moje zgodbe in je ni moč stlačiti vanjo.
Cinizem, žlehtnoba, dvoumje in besedne igre se mi podijo po glavi, sežem za zvezkom in patentnim svinčnikom in še leže, v postelji, na roke, skiciram kratko zgodbo z naslovom PRILIKA O LEVIH V SODOBNOSTI. Med pisanjem začutim vso zatohlost prostora v katerem sem, zato vstanem, na široko odprem eno okensko krilo, drugo ostane zaprto. Velunja zašumi v prostoru in zadiši po svežem. A glavobol ne popušča. Zlezem nazaj pod odejo, zaključim pisanje in ne vem kaj bi.

Vzamem telefonček, na katerega ti ravno zdaj pišem ta kratek dramski tekst, saj je bilo jutro vse bolj dramatično. Dramska napetost se je še bolj zgostila, ko sem brskal po telefončku in na Pogledih našel kritiški tekst velikega slovenskega dramatika Iva Svetine, v katerem se razkrije, da ima v želodcu še vedno krč, ki se je tja naselil davnega leta 1986 ob prvi predstavi na velikem odru največjega in najpomembnejšega kulturnega hrama Slovencev, torej logično na največjem in najpomembnejšem slovenskem gledališkem odru vseh časov. Ivo namreč kljub temu, da želi pisati o Antikristu, ves čas piše o Krstu. Namesto o Horvatu o Živadinovem. Namesto o Was ist Maribor?, o Noe Slowenishe Kunst. In to samo zato, ker se je meni narobe zapisala letnica. Ivo se je namreč zataknil v revolucionarnem letu 1968 in nikakor ne more naprej. Drži ga tam en hudič, torej antikrist in najbrž se mu zato zdi potrebno opisovati stvari, ki jih v resnici sploh ne vidi.
Tako je s tem slovenskim teatrom, zato sem zavzdihnil in odložil telefonček, snel očala, se pogreznil v blazino in se spokojno prepustil blagoglasnemu šumenju Velunje, pogledu na smrekov gozd na sosednjem hribu in svežini jutra, ki je vdiralo v sobo skozi odprto okensko krilo.

Takrat je na žlebu strehe, katere rob se še vidi skozi okno, pristala ptička. Ker je bila na notranji, senčni strani in sem videl samo obris, nisem mogel uganiti, katere vrste je bila.
Nato pa se začne prava predstava. Samo zame!
Ptička poskakujoče po robu žleba izgine iz mojega vidnega polja in meni se razvedri dan. Kaj je lepšega, kot da te tako drobna, plašna ptička, pozdravi za dobro jutro, samo na meter, dva. A to še ni vse! Hip zatem nastopi še bliže! Prileti pred okno in nato v sobo, okoli lestenca in sede nanj! Sinička! Poljska, ne gozdna, tiste bolj drobnoglave vrste! Z modrim čopom, drugače vsa v rumenem in belo črnem perju ter puhu.
Lestenec se malo zaziba, sinička sedi nekaj sekund, se spusti na tla, da je ležeč iz postelje ne morem videti. Potem se naveliča sobe, hoče ven, dvakrat v letu trkne v šipo desne, zaprte polovice okna, v tretje najde izhod.
Predstava je končana.
Lep dan bo, Zalka.
Še več.
Je že!

PRILIKA O SPRAŠEVANJU SAMEGA SEBE IN O ODGOVORIH

Včasih se sprašujem, čemu je vse to tukaj in za kaj so potrebna vsa ta dramska besedila?
Sprašujem se tudi za vse drugo, na splošno, zakaj sploh je!?
Prej se nisem nikoli spraševal tega.
Zdaj se sprašujem vse bolj pogosto.

Sprašujem se, odgovorov pa ni.

PRILIKA O LEVIH V SODOBNOSTI

Živimo v težkih časih, saj nas obdaja množica nerešenih težav.
Časi pa so vedno takšni.
Težavni.
Če ni nerešenih težav, so na poti kakšne drugačne tegobe. Kar se spominjam in spominjam se kar nekaj desetletij nazaj – nikoli ni bilo lahko. Po mojih zaznavah se je začelo že v prejšnji državi. V Jugoslaviji. Zame se je začelo z neuspešno Rankovićevo gospodarsko reformo, da drugega ne naštevam. Tisto šele so bili težki časi, čeprav zdaj vsi, ki takrat še živeli niso, pravijo, da nam je bilo takrat bolje in lepše, a hotel sem vam povedati čisto nekaj drugega.

»Jugoslavije ni več. Jugoslavije ni več,« je nekoč rekel doktor Jože Pučnik in potem se je začelo. Bolje, da ne govorim. Jugoslavija je izginila.
Zdaj se o njej učijo pri zgodovini.
Kako lahko izgine cela država? Čudež, vam rečem!
Ampak je res. Jugoslavije ni več. Ostala so samo mesta bivše Jugoslavije.
Država je izginila, mesta pa so ostala. Na primer Split in v njemu Jugoplastika. Kako je z njo, je zavito v tančico skrivnosti, a za mesto vem zanesljivo, da še vedno je in čedalje bolj cveti. Tam sem bil julija 2013 in to ves mesec.

V Splitu sem bil tako dolgo, da sem napisal dolgo kratko zgodbo z naslovom Splitska srečanja in zgodilo se je sledeče. Sodobnost te zgodbe ne sprejme. Sodobnost to zgodbo ocenjuje za predolgo, čeprav vsi moji bralci vedo, da jaz skoraj vedno pišem zelo dolge kratke zgodbe. Kratke kratke zgodbe pišem samo izjemoma, čeprav je teh izjem čedalje več in se kar kopičijo in kopičijo. Sodobnost pa pušča določilo, kako dolge so lahko najbolj dolge kratke zgodbe, zavito v tančico skrivnosti. Določilo je najbrž precej raztegljivo. Kakor za koga, si mislim in jaz ob tem ne vem, kdo pravzaprav sem?
Vem pa, kaj se od mene pričakuje. Črna jama, ne pa sončni Split! Tako je raziskala in določila slovenska literarna znanost.
Pri meni se je slovenska literarna znanost zapičila v jamo. To, da je najbolj zanimivo, ker črne jame nihče ne pozna. Sodobnost temu zgolj sledi.

In zdaj k levom.
Sodobnost ogrožajo levi.
To je edino, kar lahko rečem.
Vse drugo je zavito v tančico skrivnosti.

RAZISKAVA O PEVCU ZA KRATKO ZGODBO, ROMAN, DRAMO, DRAMOLET..., KARKOLI LITERARNEGA ŽE

Pevec, Zoran ni pevec. Tako se piše. Zoran Pevec. Domnevam, da je tudi pevec, le da ga še nisem slišale prepevati, a zdi se mi, da bi prav lahko potegnil to ali ono ljudsko pesem za kakšnimi drugimi pevci. Ali pa bi pel v zboru kjer je dovolj, da pevci gledajo eden drugemu na usta in že vedo, kaj in kako je treba zapeti, saj jim besedila ter melodije potem kar same privrejo iz grla. Kako se lahko zgodi kaj takega, ostaja zavito v tančico skrivnosti.

Zoran Pevec ima nadvse imeniten priimek.
Pevec!
Pevec, to je kot njegov poklic. Zoran Pevec je namreč pesnik, za pesnike pa vemo, da jih je že doktor France Prešern imenoval pevci, čeprav je bil za njegovega časa takšen pevec v bistvu samo eden. On sam!
V našem času pa je vse polno pesnikov. Povsod, kamor ti seže oko, uzreš kakšnega stihoklepca, ki brusi pesmi in se tako imenuje. Si reče: »Poet!«, kar je nekje med pesnikom in petelinom, ki je tudi pevec.
Čudno je, da med nami biva toliko poetov, saj je od Prešernovih časov dalje znano, da je to početje, tudi najodličnejše klepanje in piljenje stihov, zelo slabo plačano, če sploh je!? Že doktor je zapisal, da koder se nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem da je čista zarja zlatnina in srebrnina rosa trave, kar je v resnici težko razumeti, če nimaš pesniške fantazije. V takšnem okolju pa da ves čas pevci živimo in umremo praznih žepov.

Vseeno vsi nekaj pišemo in objavljamo. Čedalje več tudi tukaj, na Locutio. Zoran piše, Gregor piše, Duško, Aleš, Drago in oba Tomaža tudi. Tadej piše, Miha, Lojze, Zdenko, Milan, Vlado, Feri, Štefan, Goran, Evald, Slavko, Dani, Sergej, Robert, Borut, Vinko, Marko, Emil, Orlando, Andrej, Ivo, ni ga imena, ki ga potegnemo iz koledarja, da to ne bi pisalo. Tudi jaz, Peter, pišem. Vsi pišemo. In z ženskami je takisto, da jih zdaj ne začnem naštevati, ker bi si začeli takoj kaj misliti in si brusiti jezike.

Ta množica pišočih je pričela vznemirjati Zorana Pevca, ki je bil najprej kot pesnik zgolj literarni umetnik in je kot tak nasedel govoricam, da mora vsak dober pesnik prebrati veliko pesmi drugih pesnikov.
A Zoran se ni ustavil samo pri branju. Tuje literarne umetnine je začel skrbno proučevati in tako je postopno zašel v polje literarne znanosti in zdaj živi dvojno literarno življenje. Najprej piše svoje pesmi, ko se utrudi, proučuje pesmi drugih pesnic ter pesnikov. Takšnoi dvojno življenje mu popolnoma zapolni čas. Piše, proučuje, piše, proučuje, piše, proučuje iz dneva v dan.
Tako je v Celju in tudi povsod drugod po svetu je tako, saj se povsod najde kakšen takšen pevec.
Pevcev, da jih ne moreš prešteti!

KAJ VSE SE NAJDE V DRUGEM TESTU

Zdaj je že jasno, da mi moji kolegi pisatelji, ki tudi pišejo kratke zgodbe in to boljše od mojih, zavidajo ravno te kratke zgodbe tukaj. V ali na Locutio? Čeprav jim jaz rečem tudi drugače: dramoleti, dramska besedila, prilike... Vsaki dam drugačno ime in tudi naslovi so različni!

Kolegi tako bentijo, kako da se sami niso že prej spomnili kaj takega, ker oni bi zanesljivo napisali več takšnih in še boljše kratke zgodbe, vendar so se ujeli v precep. Ves čas bi jih žrlo to, da pišejo takšne zgodbe, kot jaz.
Nočemo pisati takšnih ušivih kratkih zgodb kot Rezman, negodujejo. Napisali bi jih še več in veliko boljših ter krajših kot on, si govorijo in se kličejo z mobilnimi telefoni.
Ne maramo, dodajajo, da bi literarna znanost proučevala in utemeljevala, kako smo mi, drugi pisatelji, pisali takšne zgodbe, kot jih piše Rezman.

Mogoče bosta kaj takega kot jaz nekoč napisala samo Tomaž Kosmač in Tadej Golob.
Ona dva sta iz drugega testa. In potem še Gregor Rozman.
Tomaž Mahkovic tudi.
Da ne naštevam naprej in razgradim bistva te drame.

PRILIKA O TEM KAKO JE VELUNJA POSTALA VODNI KROG

Pod oknom sobe v kateri običajno spim, neprenehoma teče potok Velunja, ki je tako vodnat, da bi, vsaj kar se vodnega pretoka tiče, prav lahko bil tudi reka.
In on bi tako postal ona.
Lahko rečemo, da Velunja teče neprenehoma. Gledano s človeškimi očmi, teče neskončno. Velunja je neskončna, kot krog.
Velunja je vodni krog.
In ona je tako postala on.

Vodni krog je Velunja.
Velunja je vodni krog je Velunja.

25134221 / 6589885 obiskov

SEDEM NI OSEM/črtice ali/in nekaj podobnega/