Pošiljam Ti pismo, ki sem ga, misleč na Stendhala, napisal neki prijateljici!
»Ljuba M1!
Čeprav se me spomnite in obiščete ne preveč pogosto, to počnete redno, kar mi je bolj pomembno!
Predbožični čas je in ste mi ob zadnjem obisku prinesli prekrasno ciklamo namesto božičnice. Te dni sem pisal prikaz knjige Big Data, popravljal in dopolnjeval 27. del rokopisa knjige o informacijski znanosti na dvosmernih mostovih: Collectanea theoretica informatologica, ki jo bom kmalu pripravil za objavo. Kot veste, sem štiri in sedemdeset let star in vedno manj spim. Zbudim se zgodaj – ob tretji ali četrti uri – potem pa berem, kar mi pride pod roki. V zadnjih dneh sem ponovno prebral roman Rdeče in črno Henri-Marie Beyla, bolj znanega kot Stendhal. Od velikih sodobnikov sta Stendhala jemala resno le Goethe in Balzac! Stendhal je drugače moja simpatija iz mladosti. Rdeče in črno sem prvič bral v hrvaškem prevodu Ane Smokvine iz leta 1952. Spremno besedo je napisal Tin Ujević. Ob nekem obisku pri materi – s bratom sva namreč bila v srednješolskem dijaškem domu – sem zasledil, da bere Parmsko kartuzijo. Knjigo, ki jo je v tem hipu brala, bi pustila v beli omarici v kopalnici, ki je bila v slogu dekorativne umetnosti, art decorative. Tokrat sem prvič izvedel za Stendhala. Bil sem mlad in »infantilen«. Danes sem star in »infantilen«. Očitno sem vedno bil »infantilen«! Z »rdečim« Julienom Sorelom sem se torej mogel z lahkoto identificirati.
Tam sem zasledil tudi neko zbirko pesmi Rabindranatha Tagore, bengalskega omnipotentnega pesnika, filozofa, slikarja, glasbenika in skladatelja ter hinduističnega misleca.
Ob branju Rdečega in črnega sem delal zapiske navedb, ki sem jih izbiral samohotno po všečnosti in samoumevnosti, in jih Vam pošiljam v zabavo ter kot znak pozornosti in naklonjenosti namesto šopka rož ali gmotnega božičnega darila. Berite jih seveda le, če nimate pametnejšega posla v Vaši lepi hiši ob Dravi pod razvalinami srednjeveškega Grada Viltuša.
Želim Vam Vesele Božične praznike!
Vaš Tvrtko-Matija Šercar
V Mariboru, 17. decembra 2013. leta«
»ŠOPEK« IZBRANIH NAVEDB
Volja do sreče je prirojena vsem bitjem.
Njegovo ime je na seznamu vseh knjigarnarjev, izposojevalcev knjig.
Koliko se njihovi nazori razlikujejo od stvarnosti.
Moj ugled je vse moje premoženje in jaz samo od njega živim.
Ni opazila nobene razlike med tistim, ki je kriv v očeh Boga in tistim, ki je javno obeležen s hrupnimi znaki splošnega zaničevanja.
Moja revščina je povezana z njihovim bogastvom, vendar je moje srce tisoč milj oddaljeno od njihove drznosti, prezira ali nagnjenja.
Ne more se ljubiti brez »enakosti«. Ljubezen ustvarja enakopravnost, vendar je ne zahteva (Pierre Corneille).
Ljubezen je v latinščini »amor«. Iz ljubezni torej pride smrt (Amour en Latin faict amor./Or donc provient dʼ amour la mort).
Robespierrjev povratek je mogoč zlasti zaradi tistih mladih ljudeh iz nižjih slojev, ki so pridobili preveč dobro izobrazbo.
Prave strasti so sebične.
Vsaka strast misli samo nase.
Beseda je dana človeku, da bi lahko skril svoje misli.
Bil je presenečen, da je naletel na še večjega jezuita, kot je sam.
Toda je Julien v tem našel nekaj gnusnega, nekaj pri čem razmišljaš o ukradenem denarju.
Dokler se ti zgubljaš v mesu, preprečuješ zaporniku, da poje, boste organizirali praznike z denarjem, ki ste ga ukradli iz bednih zaporniških obrokov. O, Napoleon, kako je v tvojem času bil sladek vzpon do bogastva s pomočjo nevarnosti v boju.
Julien, ki je prisegel, da bo vedno govoril samo tisto, kar se njemu zdi neresnično, je moral biti do gospoda Grosa zelo previden.
V tem stoletju gre vse v to smer, da »zakonito« oblast osramotimo.
V bistvu, je mislil opat Pirard, se tukaj lahko vidi nesrečno nagnjenje k protestantizmu, ki ga je vedno očital Chelanu: globoko in pregloboko poznavanje Svetega pisma. Kam vodijo neskončna teoretiziranja o Svetem pismu, je mislil opat Pirard, če ne osebnem preverjanju, kar pomeni, najstrašnejšem protestantizmu.
Corpus debile, telo je šibko.
Resnica je resna zadeva.
Cerkev v Franciji je dojela, da so knjige njeni najhujši sovražniki.
Kaj je šestdeset let preizkušenj proti večnosti nebesne sladkosti ali večnosti vročega olja v peklu?
Julien je skoraj pri vseh odkril prirojeno spoštovanje do človeka, ki nosi obleko iz dragega sukna.
Robespierrjev teror nas je uničil. Odkar je Napoleon obnovil bogoslužje, sem imel srečo, da v tej častitljivi cerkvi upravljam vse posle.
Duše, ki se tako navdušujejo, so v najboljšem primeru ustvarjene za umetnike.
Za to obstaja zgolj eno zdravilo: govoriti z Bogom.
Kmalu so prešli na humaniste: Vergila, Horaca, Cicera. Dal vam bom Tacita, čeprav to ni kanonično darilo.
Imeti prednike, ki so sodelovali v križarskih vojnah, je bila edina prednost, ki jo je cenila, denar pride prav daleč za tem.
Nikoli, otrok moj, ne recite naključje, vedno recite božja previdnost.
Ta bi hotel o vsem tem presojati, ne da bi imel tisoč tolarjev.
Presenetilo ga je to čudno nasprotje: predanost Bogu in ljubezen do svobode.
Kajti je imel možnost dobre obveščenosti, se je v posle uspešno spuščal.
Tam so našli visokega mladeniča, oblečenega kot lutka, v njegovih črtah obraza je bila popolnost in nepomembnost grške lepote.
Kajti vse, kar govorim, sem tudi videl, in če sem vas lahko goljufal gledajoč, zagotovo vas ne varam, ko vam govorim.
Človek se sklicuje na srce samo, ko stori kakšno bedarijo.
Republika! Danes na enega, ki bi vse žrtvoval za splošno dobro, pridejo tisoče in milijoni tistih, ki se spoznajo le na svoje užitke, svojo nečimrnost. V Parizu te spoštujejo zaradi kočije, ne pa zaradi vrline (Napoleon).
V Angliji je v modi Hume in varčevanje.
Prvi zakon slehernega bitja je, da se ohrani, da živi (Machiavelli).
Edino duhovniki, ki jih upravlja Rim, govorijo malemu človeku.
Petdeset tisoč duhovnikov ponavlja ljudem iste besede na dneve, kot jih določijo njihovi voditelji, in se ljudje bolj odzivajo besedam svojih duhovnikov, kot vsem verzom na tem svetu.
Poti Gospoda so dosegljivi le majhnem številu ljudi.
Ministrska denarnica vse spreminja in zavira vse človeške interese.
Edino je Pariz s svojimi novotarijami in svojimi saloni povzročal zlo, in naj propade ta novi Babilon.
Zahteval je od njega, da nikoli in nikomur ne obljubi pretirane gorečnosti.
Kaj vam je, dragi moj, ste izgubili ves denar, ali pa ste se zaljubili v mlado igralko.
Rusi posnemajo Francoze, vendar vedno z zamudo petdeset let.
Ah! Zakaj to, ne pa ono? (Beaumarchais)
Pravo obstaja le tam, kjer obstaja zakon.
Skratka, naravna je samo »potreba«.
Jaz sem hinavec, kot da bi bil tukaj nekdo, da mi prisluhne.
Bližajoča se smrt vodi k ravnodušju do vsega.
Govoril je o prihodnosti, ki se bo zanj hitro končala.
Vsakdo umre, jaz pa si le želim, da na smrt mislim na svoj način.
Madame de Rȇnal je obdržala svojo obljubo. Na noben način si ni poskusila vzeti življenja, pa vendarle je tri dni po Julienovi smrti, objemajoč svoje otroke, umrla za ljubeznijo tudi ona.
1 Gospa de Rȇnal? Matilde de la Mole? Margit? Martina? (Bi rekel Martina, op. ur.)
