cvetočih travnikov za mestne avenije,
zelenih dreves, zibajočih v pomladnem vetru,
za eksotiko v mestnem parku,
kukavičjega petja
za svetlobne hale mestnega gledališča,
mehkih poljskih poti za urejena križišča,
prijaznih, toplih hiš za mestne četrti,
ljubke cerkvice na gričku za stolno veličino,
preprostih ljudi za izumetničeno fasado pomembnežev,
tihih domov na vaškem pokopališču za tujo Dobravo.
Tu bom ostala,
med travami, pticami,
reko in dolino,
na samotni poti,
med svojimi ljudmi.
DOM
Tih nedeljski popoldan
v soju meglic, v spokojnih urah,
v oddaljenih zvokih napevov
budi spomin na odmaknjeni čas doma:
Očetov svet med knjigami,
dobrotna tihota v maminih očeh,
bratova naklonjenost,
tesne vezi sestrskih src.
Presevajoča, vseobjemajoča ljubezen.
V globoke brazde plodovite zemlje
je bilo zasejano naše življenje.
Iz istih korenin je zraslo,
iz bogastva enakih čutenj
smo polnili čaše,
v povezanosti dozorevamo
v ljubezen.
Tih nedeljski popoldan
prepleta leta in širi prostor
– tu in onkraj –
v iztekajoči se čas.
ŽAREK
Veseli ljudje
so kot sončni žarki.
Posijejo v samoto
in jo naredijo rodovitno.
Posijejo v žalost
in spremeni se v upanje.
Posijejo v obup
in prebudi se veselje.
Sijejo v srce
in odpre se življenju.
Naj bom sončni žarek
v senci noči,
odsev svetlobe
v srcih ljudi,
himna življenja.
Naj bom dobra sol
med ljudmi,
naj bom za koga
luč v temi,
dar za druge.
SEME
Razsipen sejalec
je raztrosil seme
po njivah in skalah,
med trnje in kamenje.
Seme sejalčevo sem,
poslano, da obrodi,
se razraste v veselje
in za hrano popotnim.
Na bregu Jordana,
vdano čakajoč Žanjca,
se spreminjam
v seme prihodnje setve.
JUTRO
V tihem sončnem jutru
srkam nektar tvojih besed,
ožarjena od tvoje ljubezni.
V zgodnjem jutru
polnim čaše z biseri in se hranim
s preobložene mize zadnje večerje.
