NEPRESTANO RAZISKOVANJE LIKOVNIH MOTIVIK IN TEMATIK
Ob razstavi Alide Psacaropulo »Kikladi in glasba« v galeriji RRRudolf, odprtje 3. decembra 2014. Glasbeni uvod: Trio Nova academia, Trst ((Stefano Casaccia – flauto dolce, Leopoldo Pesce – violina, Claudio Gasparoni – viola da gamba)
Akademska slikarka Alice Psacaropulo brez dvoma sodi med najbolj eminentne italijanske likovne ustvarjalke, ne le v deželi Furlanija Julijska Krajina (Friuli Venezia-Giulia) s središčem v Trstu, marveč tudi v celotni domovini, o čemer priča eminentna monografija Vittorija Sgarbija. V Mariboru je pred enajstimi leti razstavljala v galeriji HAD Pokrajinskega arhiva, točneje leta 2004, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko je predstavila svoj Beneški ciklus, posvečen požaru v Teatro della Fenice, ciklus pa je kasneje razstavila tudi v Istituto italiano di cultura v Ljubljani.
Tokratno razstavo, ki obsega dva slikarska cikla v oljni in mešanih tehnikah, z nazivoma Kikladi in Glasba, je posvetila svojemu očetu grškega porekla in ne nazadnje tudi svojemu sinu, renomiranemu glasbeniku, Stefanu Casacci. Kikladska kultura, ki jo datirajo v sredo tretjega tisočletja pnš. (okoli 2500), je obsegala otoke Siros, Naksos, Paros, Evboja, Egina in Samos, označuje pa jo visoka civilizacijska stopnja (trgovina, obrt, rudarstvo, religija, umetnost itd.). Morda najbolj prepoznavni so nagrobni pridatki v obliki močno stiliziranih marmornih ženskih idolov in kipci glasbenikov, kot na primer sedeči harfist iz Kerosa in številni stoječi glasbeniki na dvojnih flavtah ipd. Gre torej za najzgodnejšo grško motiviko glasbenikov, ki priča o pomenu glasbe tako v liturgičnih kot družabnih dogodkih, zato ni nič nenavadnega, da je tudi Alice Psacaropulo prevzela prav slednja zgodovinska tematika, ki pa ni v sodobnem življenju nič manj aktualna.
Za umetničino likovno ustvarjalnost so značilne pogoste slogovne premene (med drugim zgodnji vpliv Feliceja Casoratija) ter neprestano raziskovanje likovnih motivik in tematik. Tako lahko opazimo, da je ciklus vedut posvečenih Benetkam izrazito slikovit, sfumatiran in žarečega kolorita, posredujoč vtis fluidnosti potopljenega mesta, medtem ko so njene figuralne kompozicije iz cikla Kikladov upodobljene izrazito plastično, ugaslega, skorajda monokromnega kolorita, posredujoč vtis, kot bi pari skulptur oživeli in med seboj skrivnostno komunicirali, morda le z zvoki (podobno v mayevskem ciklusu), enako kot posredujejo tridimenzionalno učinkovanje tudi glasbenice v razstavljenem ciklu posvečenem glasbi, ki nas popelje v idilični arkadijski svet muzicirajočih muz, bodisi renesančnih ali baročnih, ne nazadnje v skladu z glasbo, ki jo izvaja Nova Academia.
Ne nazadnje pa je med priljubljenimi motivikami treba omeniti tudi številne portrete, kjer pride do izraza že omenjeno umetničino poigravanje z različnimi slogovnimi izrazi, dokazujoč sposobnost mladostnega eksperimentiranja tudi v zrelem ustvarjalnem obdobju.
