Ne morejo tako,
tako prekleto zelo,
hoditi po meni,
kot da sem jaz izgubljena v neki svoji temi.
Tema je njihova, nisem izgubljena,
Jaz sem samo od njih odtujena.
Žalostno je, kaj je njim VSE. . .
Tako neizgovorljivo nimajo NIČ,
tako tiho v umih verujejo v grdi, grdi narisan jim KIČ!!!
TAKO MRTVO ŽIVITE,
od resnice bežite,
od stvari obstoječih si hrano želite. . .
Kje vas zapustil je mesec polnosti, enosti. . .
Vdanosti v domači opojnosti.
Delate »prav« in se gledate takšne iz dneva v dan - pljuvate drugačne.
Tako nespremenljivo gulite vedno isto gnilo že slivo.
Ne pljuvam po vas, jaz sem tukaj le zase in sem tukaj za vas. . .
Za vas ki ste žrtve,
NARISANE poti mrtve. . .
Iz dneva v dan prebirate pravila - kam vam je čista lepota usahnila?
Kako sploh lahko gledate - tako nemo
Kot invalidi v dano z rojstvom vam zlato. . .
Kako sploh lahko STE,
kam so vam globine oči ušle?
Nič ni zamujeno, samo uzrite že izgubljeno.
Ne pustite samo, da vse bi še šlo - še bolj v temo iz napačnih oči narejeno. . .
Uzrite izgubljeno,
najdite SEBE, sledite si tja kamor vas VAŠA pot vede...
Vse je za VAS,
To vse - je za NAS...
