Narava me v zadrego spravi
v centru mesta na križišču,
tišči, pritiska, besno gnjavi,
s silo vabi me k stranišču.
Tokrat krepko mi podkuri,
zato podam se peš in sam,
kakor cesar skozi duri
na stranišče v »Daj-dam.«
Lepo pozdravim: »Dober dan.«
»Uh, kakšen grozen teleban.
Tale najbrž ni pri pravi,«
se receptorka začudi,
ko si popravlja v modrc grudi
in mi niti ne odzdravi.
»V klozetu vošči dober dan!?
Ooo, spet en tepec iz province
hodi k nam odtakat vince. «
»Koliko bi me tole stalo?«
Jo gredoč na hitro vprašam,
»Če stopim na potrebo malo?
Mudi se, le s težavo še odlašam.«
»Ha, ha..., ušlo vam bo, a ne plačilo.«
Butne v smeh, pogleda milo,
»Po hodniku tja do levih vrat
kar preprosto greste scat.
Če bi vas pa kaj privilo
in bi poslabšalo se stanje,
potem za manjše doplačilo
lahko privoščite si sranje.«
»Takole bolj v opravičilo
sem dolžna dati vam na znanje
ob tem še drobno pojasnilo:
Ta razlika gre za pranje!
Veste, praški, metle, cape, milo,
vsegá porabi se obilo.
Pri nas doma pa v lastni senci
pajki mrežijo v kredenci,
ker je denarcev le za hudo silo.«
Na školjki šine mi premislek trezen:
»Res je! Skozi prebavo gre ljubezen!«
Potem lahkoten in olajšan
račune vestno poravnam
in vesel zaključim dražbo.
Saj mi resnično je v tolažbo,
da dan življenja je podaljšan
in to, da nisem čisto sam
na stranišču pri »Daj-dam.«
»O la, la.., uresničene so moje sanje!«
Se receptorki obraz nasmiha,
ko zvesto bankovcem vogalčke viha.
»Včasih splača se čvekanje.«
A v kristalno čistem pisoarju
mi pomežikne vsa vesela
silhueta vestno sklonjene k denarju:
»Še kdaj v duetu bova pela!?«
