Izboljšati zdravstveno stanje, preprečiti in ozdraviti bolezen, olajšati bolečino in boriti se proti smrti: to so cilji zdravstvene dejavnosti. Če bi zdravstveni strokovnjaki sprejeli medse zunanje elemente, bi bila njihova funkcija verjetno razvrednotena. Rojstvo in smrt nista bolezni, temveč dogodka, ki ju moramo obravnavati v vseh njunih razsežnostih. Zdravstveno osebje pri tem ne sme igrati preveč pomembne vloge. Da bi bili učinkoviti in ostali neodvisni, moramo dovoliti, da se stvari zgodijo ob pravem trenutku.
Vprašanje o evtanaziji se pojavi, ko je zdravstvo na robu svojih meja in se izkaže za nemočno v boju z boleznimi, povezanimi z ekstremnimi bolečinami. Od trenutka, ko je evtanazija obravnavana kot ena od rešitev, ni več mogoče slediti zgolj zdravstvenim ciljem. Zato bi bilo logično, da poskrbijo za potek teh dejanj drugi pristojni organi. Zelo podobno velja tudi za umetno prekinitev nosečnosti, do katere prihaja najpogosteje zaradi strahu pred težkimi socialnimi ali družinskimi težavami, ki bi sledile rojstvu otroka. Čeprav je edino prav, da vse to opravljajo zdravniki ali njihovi asistenti, bi morali biti del popolnoma neodvisnih ustanov. Na ta način bi bilo zdravstveno osebje razbremenjeno dodatno obremenjujoče odgovornosti in bi lahko ostalo osredotočeno na svoje osnovne funkcije.
Legalizacija dejanj, ki povzročajo smrt, zasluži temeljit premislek. Odločitev se za zdaj skoraj v vseh primerih naslanja na resnično sočutje. Gre za posebno dramatične primere, ki ne dopuščajo upanja v izboljšanje položaja. Toda, ali ne stopamo v reko, katere tok nas bo s časom zanesel daleč stran od bistva, dejstvo, ki ga bodo trenutni zagovorniki legalizacije tedaj ostro zanikali? Ko je izjema zapisana v zakonodajo, lahko nekega dne postane pravilo. Gotovo ni nujno, da bi bilo popolnoma vse uzakonjeno. Nekatera področja so stvar posameznikove zavesti in v tem primeru obstajajo zgolj posebni primeri. Odvzeti življenje je dejanje, ki bi moralo sloneti na odgovornosti ene same osebe. In kdor to prevzame nase, prevzame tudi vsakršno tveganje. Ali so za nosečnost, ki je ni mogoče sprejeti, ali za življenje, ki postane nesprejemljivo s subjektivnega stališča, izražene želje res najboljše merilo? Najpogosteje je želja po smrti rezultat ponotranjenja pogleda, ki ga prisojamo drugim. Da bi bolniku vlili upanje, moramo negovati njegovo človeško dostojanstvo. Če meni, da je še vedno del skupnosti, ki živi za prihodnosti, se lažje izvije iz klešč samotnosti. Lažje odstopi od projekta asistiranega samomora in se odloči, kljub navidezno nepremostljivim težavam, da se je znova pripravljen osredotočiti na življenje in vse njegove paradokse. Ta preporod je močno olajšan, če ve, da je obdan z ljudmi, ki mu želijo stati ob strani in mu nuditi: pomoč, ljubezen in razumevanje. Do podobnega fenomena bi lahko prišlo, če bi ženskam z neželeno ali drugače težavno nosečnostjo nudili konkretno psihološko pomoč in primerne socialne ukrepe. Izbira smrti ne bi smela biti lažja od izbire življenja. Zaželeno je, da ostane ta končna odločitev le izjemna in dovoljena le v primeru, ko se po temeljitem pregledu stanja izkaže, da ne obstaja nobena druga rešitev. Mnogi argumenti govorijo v korist aktivne evtanazije. Ta »nežna smrt« lahko skrajša konec življenja, ki je še posebej boleče in uničujoče. Na ta način se preneha naporno obdobje negacije ideala življenja, kot ga je do tedaj dojemala oseba, o kateri govorimo. Prav tako je družini prihranjen žalosten in krut razvoj dogodkov ljubljene osebe, ki jo muči bolezen in ki je zaradi muk, ki ji jih je le-ta zadala, postala neprepoznavna. Drugi razlogi so precej manj plemeniti. Današnja družba, ki poveličuje kult čaščenja videza – še posebej mladega aktivnega in atraktivnega telesa – se s to rešitvijo lahko izogne nezaželenim vprašanjem. Ne smemo se ustaviti ob tej ravnodušni trditvi, truditi se moramo, da jo presežemo. Moramo se poglobiti v politiko zdravstva, ki trenutno prevladuje, preveriti moramo svoje človeške vrednote in tako bomo tematiko lahko preučili s popolnoma drugih zornih kotov. Bolniku bomo tedaj ponudili tudi druge, spodbudnejše rešitve. Na vsakem od nas je, da postavljamo mejnike in s tem preprečujemo vzpostavitev aseptične neciviliziranosti.
Samoumevno je, da je podaljševanje življenje smiselno le, če je v interesu bolnika. Vsekakor pa je treba dajati prednost olajšanju trpljenja, fizičnega kot psihičnega, ko se pojavijo očitni znaki, da se je bolnikov položaj spremenil. Toda paziti moramo, da ne podležemo enostavnosti, ki bi izvirala iz posploševanja evtanazije, kajti pojavile bi se lahko zelo krute situacije. Če se bo kljub svoji visoki odvisnosti od drugih starejša fizično hudo oslabela oseba še naprej trudila, da ostane pri življenju, se lahko zgodi, da ji bodo dokaj hitro skušali vliti občutek, da je finančno naporna za družbo in da povzroča tegobe svojim bližnjim. - Vse to zgolj za sterilno in nesrečno življenje. Za vzor jim bodo postavljali manj degradirane osebe, ki so se odločile, da izginejo, in tako ohranijo svoje »dostojanstvo«, z dvigom spoštovanja tistih, ki ostajajo. In kmalu se s tovrstnimi bolniki ne bomo več ukvarjali, jih skušali prepričati ali jih obvestili o čemerkoli. Po predpisih in na zahtevo vodstva, obveščenega in prepričanega v visoke etične vrednote njihovih nalog, bodo strokovnjaki v pravem trenutku izvedli osvobajajočo potezo. Visoko razvita tehnologija današnjega zdravstva je v veliki meri odgovorna za umetno vzdrževanje življenj in večino dilem, s katerimi se soočamo. Bolj globalno holističen pristop bi vsekakor dovolil konec poti v popolnoma drugačnem tonu.
Enako velja za prekinitev življenja pred rojstvom, ki ravno tako dopušča določeno tveganje za zlorabo. Sistematična odprava deklic v nekaterih državah je kljub sociološkim vzrokom šokantno dejstvo. Splav z zdravstvenega stališča ni brez nevarnosti. Za začetek se lahko sklicujemo na zdravstvene stroške, vezane na prepričevanje in odvrnitev pred nosečnostjo ali celo njeno prepoved v primeru kronične bolezni še nerojenega otroka; ter za brezčutno odločanje meril, ki postajajo vse bolj in bolj zahtevna in ki v bistvu uvajajo nenaravno selekcijo. In ker obstaja selektivno razvrščanje zarodkov, zakaj ga ne bi določili za obveznega že zaradi previdnosti? Večina ljudi bi se prej ali slej verjetno celo strinjala, da je v končni fazi to dejanje v interesu vseh, začenši z njimi samimi. - Čeprav se v tej fazi še vedno ne šteje kot oseba, bi to bitje dvoumnega statusa imelo možnost do svojega obstoja le v primeru smotrnosti. Ne moremo natančno predvideti, kako bodo uporabljeni zakoni. Svet mora včasih prebresti hude krize in politična moč lahko še prehitro zapade v popolnoma nerahločutne roke. Predno krenemo na neko pot, se moramo prepričati, da nas ta dolgoročno vodi tja, kamor smo namenjeni: Koristi prvih korakov ne morejo natanko predpostaviti slednjih. Ko nekaj prebudi našo občutljivost ali sočustvovanje, se ne smemo prehitro odzvati ali relativizirati skladno z uradnimi pravili: postojmo za trenutek, vklopimo svoje osebne antene in prisluhnimo srcu. Pomanjkanje odprtosti za duhovno razsežnost nas prikrajša za celo paleto preiskovalnih sredstev, neskončno dragocenih za povezovanje najrazličnejših področij. Zaradi te nepopolne vizije so etične in pravne odločbe večinoma izbrane bolj naključno, brez nekega prepričanja in v zvezi z zgolj trenutnimi aktualnimi dogajanji. Predrznejši postavijo šibkejše pred dejstva. Ker smo trenutno v dokaj relativistični fazi, zakonodajalci nimajo nikakršnih odločilnih argumentov, s katerimi bi lahko konkretno ugovarjali. Bolj ali manj pasivno sledijo gibanju in ga uvrščajo med sprejemljiva. Samo tisti, ki jih ni strah, da bi izpadli staromodni, se upajo upreti, kadar je to potrebno. Tudi če gre za vitalne interese, ki lahko koristijo manjšini, le-ti ne smejo premočno vplivati na prihodnost človeštva kot celote. Poleg tega tehnične zmožnosti ne smejo določati ciljev, ki naj bi jih dosegali, biti jim morajo na voljo za izvršitev aplikacij, ki naj bi nastopile le po temeljito opravljenih testih in po končanih demokratičnih razpravah, zasnovanih na splošnem interesu.
Z nobenim človekom naj se ne upravlja kot s sredstvom brez njegovega jasno in zavestno izraženega soglasja. - Še toliko manj, če ob tem ni niti najmanjšega nadomestila. V normalnih pogojih se celice zarodka množijo in v svoji drugačnosti postopoma povzročijo pojav raznolikih organov in njihovih funkcij. V določeni stopnji razvoja postane telo dovolj neodvisno in avtonomno: tedaj je možno rojstvo otroka, sposobnega za življenje. Ob takem razvoju ne moremo enostavno reči: »dokler ne doseže ene od teh stopenj kompleksnosti, se ukvarjamo samo z maso celic.« O osebi lahko začnemo govoriti od trenutka, ko NEKDO zazna ali občuti, kar se mu dogaja. Dejstvo, da tudi razume, ni nujno. V negotovosti, v kateri živimo, se je brez dvoma pametneje zateči v načelo previdnosti in spoštljivosti. Ali naj se ne bi torej skušali izogniti vsemu, kar bi drobnemu bitju v poteku razvoja povzročilo nekaj, kar je v nasprotju s tem, o čemer smo prepričani, da zanj ne bo dobro? Morda ni v njegovem interesu, da se rodi, če naj bi bil nato zavrnjen brez usmiljenja in prepuščen preživetju brez upanja, poln grenkobe in zamere. - V tem primeru moramo spoštovati izbiro matere in očeta. Toda z eksperimentiranjem z zarodki vstopamo na popolnoma drugo raven. Tu smo, tako vsaj mislim, že v registru nasilja. Če nič drugega, obstaja o tem močan dvom. Ne pozabimo, da bi se brez posega z naše strani lahko rodilo človeško bitje z vso občutljivostjo in zavestjo. Če si predstavljamo, da gre za nas same, nam to lahko pomaga pri odločitvi med obema možnostima. Lahko se sklicujemo na najvišji interes človeštva, ko zagovarjamo tovrstne prakse in preprečevanje rojstev, ki jim sledijo. Vendar, ali smo prepričani, da v tem primeru žrtvovanje zares čemu služi? Spodbujevalci »industrije življenja« zagovarjajo ideje, ki nas nikakor ne sprijaznijo z dejstvom. Obstaja resnično tveganje, da se začne obravnavati potencialno človeško bitje zgolj kot maso celic ali trgovsko blago. V praksi je nemogoče natanko določati meje toku dogajanja: ko je odobreno dovoljenje za eksperimentiranje, se je s tem odprla tudi vrzel. In ker povprečen državljan ne more razumeti vsega, slepo in po občutku dolžnosti sledi dogajanju, četudi je to v nasprotju s tem, kar čuti globoko v sebi. Škoda, kajti Zgodovina kaže, da jasnovidnost ni vedno na strani večine. Slepo slediti ljudem na odgovornih pozicijah je lahko nevarno, kajti tudi oni so se že pogosto zmotili.
Poglavje iz daljšega zapisa »Points de repere – Glavne oporne točke«.
Prevedla: Mateja Bizjak Petit – Mathea
Lektorirala: Meta Klinar
