Vse je še isto, čeprav zdi se drugače
Kot bi dobila ključe zapuščene palače
Le da je zdaj bolj podobna graščini
Ker na njenem vrtu plešeš v mesečini
Galebi pridno vadijo zimzelene melodije
Njihov glas se z najinim šepetom zlije
In ko se dvigajo s tistih pisanih streh
Stavila bi, da začaral jih je tvoj smeh.
In tista skrita ulica enako me prevzame
Ko njene speče hiše nemo strme vame
A vem, da tudi one potihem govorijo
Kako moje besede kot pesem zvenijo.
In tako kot včeraj prižgala sem sveče
A danes me ogenj le k tebi vleče
In tako kot včeraj sonce je zašlo
A danes si ti pobarval nebo.
NE GANEJO ME
Ne ganejo me zvezde, zame so le zlat odsev
Hočem samo poslušati tvojega srca odmev
Ne ganejo me zvezde, naj bodo tam, kjer so
Hočem le, da z njimi posuto je najino nebo.
Ne ganejo me besede v sladkor potopljene
Najti moraš le eno, ki ves dvom prežene
Ne ganejo me besede, ki v slapu se podijo
Želim le, da tiste prave nikdar ne ovenijo.
Ne gane me obširno vesolje...
s tabo konča se moje obzorje.
POET
V zrcalu odsev
v ušesih tvojega glasu odmev
v srcu najine ljubezni napev.
Na koži ščemenje
po tvojem dotiku hrepenenje
telo objema sladko drhtenje.
V zraku šepet
Svet je spet v rdeče odet
Ostani za vedno moj poet.
SANJE NISO ZAMAN
Bila sem zima,
Ki nikjer konca nima
Bila sem ledena sveča
V skritem kotu speča
Moja si pomlad
Tvoj objem peščeni grad
Moje si poletje,
In jeseni toplo zavetje.
Moja noč si, ki zbudi jo dan
Zdaj vem, da sanje niso zaman.
