Izbrala
Osem si kamen.
Po vsem se zdi mi
je podoben meni.
Molčeč, trpeč, s poti
ga brcne komur je v
napoto. Je zavržen,
prašen, nezanimiv,
zavit v hlad,ves
tih in siv.
VEČER NA OBALI
Sedim na obali.
Telo in kamenje -
simfonija zlitja.
Prebujajo se drobci
davne ljubezni;
preživeli so plime in oseke,
da bi jih slednjič
naplavil poletni večer.
Vse mehko in nežno
je razžrla sol življenja …
…
V ocean potaplja dan svoj obraz.
V trenutkih tihote,
nebo odseva svoj blišč
rdečih meglic,
ki ugašajo na odru večera.
Predstava je končana.
Drobce ljubezni pometem
nazaj pod preteklost.
ZADNJI POTNIK
Pomladni dež šumi.
Izpira še sveže sledi
tvojih korakov.
Pohojena trava
se boleče dviguje.
Večerni mrak molči
poln tesnobe,
kot siva, zaprašena postaja.
Odhajaš. Brez besed.
Neznan potnik,
neznanega mesta,
eden izmed mnogih
na postaji življenja
brez obljub in sanj.
Brez načrtov.
Nič te ne skrbi kaj bo.
Kar je bilo - ne obžaluješ.
Brez nemira odideš.
Ostaja prazen peron,
potnikov ni več,
bil si zadnji med prvimi.
