V globinah onostranstva
Je svet, ki ga diham.
Ne razumeš me.
Ne trudiš se, da bi me razumel.
Vse so iluzije.
Ti jih ne vidiš.
Ne vidiš tiste globine.
Pa vendar sem še zmeraj tu.
Ker te imam rada.
BELI POTOKI
Tam, kjer so beli potoki,
tam vzhaja sonce.
S soncem vzklikne ljubezen
in z ljubeznijo novo življenje.
V tem življenju si Ti –
Ti, ki si iznašel sonce, da je posijalo
iznad teh gričev in doline s potoki.
S slapom si vsipal svoj dar in vse, kar je v Tebi.
Ponesel si me daleč stran –
čez mavrične lepote bar si blodil raznokam.
Neprestano v svojem svetu.
Zgubil si se v njem.
Poznal več nisi tistih belih potokov
in klical jih nisi več nazaj.
Zdaj nikdar več v tebi sonce ne vzide,
pozabljeni so vsi tisti občutki.
V meni pa si ostal nepozabljen,
zapisan globoko v mojem srcu.
* * *
Kot da bi srebrni plamen udaril
v moje srce nocoj, se počutim,
a vendar še daleč je do realnosti in dejstev.
Oh, ljubezen,
kot da bi me učila brati, pa me ne znaš.
Ne razumem.
Poezije neizpete, harmonije glasov – pozabljene.
Kot bujna sapa v rdečih plantažah
v medli mesečini oddaljenosti –
Samota.
VRTNICE TRAV
Vrtnice trav bi ti dala,
pa bi me videl.
Šopek dišečih magnolij bi ti posadila v srce,
pa bi me ljubil.
V melodijah solza bi ti izpovedala dušo,
pa me ne bi nikdar več zapustil.
Vlivam kaplje spominov v vazo,
zdaj – ko te več ni.
Gledam bele golobice
in še čutim tiste sladke poljube mavrice.
Boli me srce. Trpim p.
V sebi nosim valove neizpete.
KOT PRVI ČEŠNJEV CVET
Kot prvi češnjev cvet
bi brstela v tvojih dlaneh.
Kot hladen aprilski dež
bi točila solze na tvoj čisti obraz,
solze ljubezni in odpuščanja.
