Upor je to, da gledamo vrtnico,
dokler se nam oči ne sesujejo v prah.
Alejandra Pizarnik
Nepričakovano gibanje vala
izniči neomajnost tišine
spominja bolj na smrt kot na travo
ki raste na cestnih svetilkah.
Na morju ure tečejo hitreje
posujemo se s soljo
nataknemo si plavuti
v nekaj minutah smo zunaj puščave.
Tako beli prostor ne konča
v mlaki črnila
skuša se razširiti proti jugu
in vtakniti sanje v žepe vetra.
Strategija spanja
osamljena v praznini
ujeta s harpuno
izmaknjena temi
je naš spomin
očiščen od mržnje.
Tako nas podobe
manj moreče skrbijo
od rdečih vrtnic
požganih od bolečine.
*
Vsi vejo česar sam ne vem
to je najboljša stran
neodgovornosti delovanja.
Zavoham sintetično zelenino
razgrnjeno na igrišču
pod pritiskom političnega poloma
in lažne gotovosti oblasti.
Kar toplo ti postane
ko začutiš
mraz med prsti.
Z zaprtimi očmi opazujem
frenetične kotičke ust
listje potrgano od trnov.
Zato ne bi znal lagati
o hvaležnosti pogleda.
Ne da bi kaj povedale
besede rijejo v zobe
pod jezikom in nebom
osvežijo rano na vratu.
Mavrica nad hišo odhaja
ostanejo na kožo prilepljene
otroške oči-cvetni lističi
ki začudeno strmijo v višine
*
Zdaj berem prave stavke:
trnova in ostra svetloba večera
otroška bodeča usta in oči
stopljeno steklo v jutranjem zraku.
To ni tisto, kar pozlačuje
jaz pa nasprotno zaznavam
svetlobo dvajsetih let
skupaj s krvjo in sanjami.
Razvnet od srca do spolovila
od rok do pogleda
od vode na trgu Navona
do sivega marmorja Panteona..
igrava se v postelji kot ponoreli vrtavki. potem me
tvoj divji jezik rani. zariše brazdo in naenkrat se vse
konča. samotna je skrivnost oblaka, ki boža rimske
pinije, povzpne se na Gianicolo in ga uniči. preden greva
narazen, čakam na opoldanski strel. ne mučim je preveč
z vprašanji, vendar ne priznavam te ljubezni, ki razve-
ljavlja del mene. Zdaj pišem neprave stavke: povrnem
se spet pred na stežaj odprta vrata, pod strop iz samih
zvezdnatih žebljev. zrak iz stekla in rjavečega železa me
privleče v gozd, pahne me v volčji pogled. zato se zastrup-
ljam z vonjem besed, z žgočim drobnim prahom tvojih oči.
Nebo brez sapice
odseljenih angelov
lastovk in gnezd.
*
morali bi ga sesekati na kose, vem, in ga pozimi zmetati
v ogenj, ne zgubljati ponovno časa z zalivanjem korenin
posušenega drevesa, ki spomladi ne požene niti brsta.
voda je danes bolj sveža in čista kot običajno, toda ne
smemo je piti in niti skleniti dlani podnjo, da bi jo imeli pod
nosom. trpeti do konca, ugasiti pogled in obstati negibni z
odsekanim repom in kožico, ki se razrašča med prsti. ljubezen
tiči v tem pravkar obnovljenem zidu. ali v koprneči misli nate,
ki mi povzroča slabost na dnu želodca. gre za isto steno, boš
rekla sarkastično, a je zdaj naravnost slepeča in poživi pogled
s svojo mlečno belino in ni več skrivenčena: slike jo držijo tr-
dno in ravno skupaj. zraven so fotografije otrok na morju, v
vili Adriana, v parku Gordianijevih, in posnetek dedov (Tille in
Antonia), ki pozirata kot igralca iz tridesetih let. tudi tvoj je z
žalostnim smehljajem pred svetiščem svetega Silvestra in tisti
z vojaško čepico na glavi, ki smo jo kliknili na ulici Appia na dan
tvojega odpusta iz vojske.
Dnevi pričakovanja skrit v deblu
pomešan s skorjo ki se odleplja.
Z vejami brez listja in sadežev
s sokovi ki se že dolgo ne pretakajo.
Zaslišal se bo udarec sekire
nato hrup porušenih dreves.
*
Ko metulji v temi
obletavajo vrtnice
si strgajo krila
uničijo barve.
Dolgo let nas ni prepoznal
ta zid poln lukenj.
Otekle žile zaradi vročine
trudne in razprostrte roke.
Praznino prekrito s plesnobo
smo morali spet obnoviti
s kamni in svežim apnom
s svinčnico
ovito okoli rok s plavno kožico.
*
za Mary Barbaro Tolusso
Lahko bi se tudi stlačil
v eno od teh špranj
med enim in drugim kamnom
srednjeveških hiš v vasi.
Nihče ne bi o tem nikoli nič zvedel
in vsi bi še naprej mirno
živeli ali – narobe – sam bi lahko znova
začutil da nisem izključen da smem zaživeti na lahkoten
in spokojen način kot ena od tvojih mačk
in si med spanjem močno nadeti drug obraz.
To mi očitaš skrajno surovo
s strehami ki slonijo druga na drugi
mehki mah ki se spreminja
z dnevno svetlobo
izrisuje zemljevid moje poezije
na tej novi in nepričakovani poti.
Ločitev nastane kasneje
in nedovršene oblike
me zaznamujejo z asteriskom
potisnejo me proti akvariju
da se zazibljem med zrakom in
morjem v tržaški zanesljivi modrini.
*
Iz jeze pride ven
martinčkovo zavetje
medtem se pritihotapi
noč in njena obzirnost.
Žebelj v grlu se ne raztopi
tudi če pogoltnem kose soli.
Polni trebuh rib
nekaterih celo tropskih
z ostrimi usti
okroglimi očmi sredi rumenine.
Ločen od tistega mojega
izgubljenega jaza, čisto norega.
Jutri bodo prišli pote
z izpraznjenimi zračnicami
z zvito balanso
z mojo enako željo da te vidim.
*
Zagrabijo te za lase griči tu spodaj - sredi
vinogradov se počutiš bolj osamljenega
vendar gre za zdravo in pristno samoto.
Ograja ki obdaja teraso
ima spačen gobec pretepene živali
katero bi rad prisilil k običajni krotkosti.
Spanje se ne izneveri
uram pričakovanja in umbrski
veter seda na ustnice.
Povežem se z notranjim
vrtom nizkih hiš
s tistim lovorovim drevesom
z malimi belimi cvetovi
z gladkimi in dišečimi listi.
Hodim po uličicah Orvieta.
val ljudi je preplavil Rim
zaradi papeževaga pogreba.
Petek je, 8. aprila in je mrzlo.
*
Senčni splet
brez repa in glave.
Dihati in se vreči
onkraj spopada
Iz ljubezni zdrsneš
v usta sovraštva,
v nesmiselno ločitev.
Ostane sled
ki je ne vidiš
tako s časom
soglasje razpade.
Napadejo ceste zaradi te ovire na potovanju
kakor gobe mi rastejo znotraj kot bršljan, ki ovija,
a ne greje, izpulijo mišice in izpraznijo žile. Hotel
sem te občudovati (v temi), ne da bi svet požgal.
*
Da ni Judeževo drevo ta ljubezen
ki visi v odmaknjenem kotičku doma.
Z rokami izgubljenimi v zarezah
in brazgotinah poljubov
v nemirnih nogah, v pričakovanju
da bi spet prehodile isto pot.
Najini telesi sta nama bili pretesni
zato sva si ju zamenjala
po naključju in da bi premagala usodo.
Zdaj koža kleše druge besede
prenika svetlobo in neprizadeto čaka
drugačne vonje, ali igre smrti.
*
Če sem sam se zamenjam s kom drugim
in tema oživlja cvetne liste vrtnic.
Da te ne vidim ves čas spim.
Miselna zveza ni nikoli ona pravilna
preveč maščevalnosti se plazi po travi
ob navzkrižnih glasovih zrak veni.
Vsako leto ima svojo smešno stran
zaveš se je šele ko živiš
v drugem kraju, v drugačni obliki.
Podoba vzhaja in raste notri:
led ki se začne lomiti
roke preluknjane od žebljev
nesramni odmev klofut Na tebi ležim in krvavim da bi te spoznal
bila si tako drugačna še pred nekaj dnevi
Zdaj sva med tistimi
ki se lahko samo spominjajo
na združeni telesi v bleščavi užitka.
Pride nenaprošeno spanje in prinese
smehljaj, hripav zven glasu in tisti
posebni način pripogibanja obraza.
*
Loteva se me kot vrtoglavica ki bi jo rad s kom delil
kelih poln apna
sesut zid
požgano vrtnico
drevesno skorjo med zobmi
Spopadam se z nenehno izpraznjenostjo glave in ust
pri tem rabim besede napojene z žveplom in slano vodo.
Ti oddaljena in vendar odločilna.
Naveličan nečistega pogleda
sem hotel eleganco glasu
počutiti se v čolnu
halucinogena goba
pasje okostje
ali kuščarjevo brez repa
nepričakovano posekan gozd.
Imaš od sovraštva otekle oči zavoljo umetne
luči. Bolj sam kot nikoli s prividi
scefranih obrisov
z razpršenimi barvami v izstopanju
žil kjer stagnira ogenj mojega glasu.
*
danes je bilo mrzlo na zemljišču in tu pa tam se je vlilo. tako
sem nabral bolj malo oliv. nisem povsem napolnil rdečih košar.
bil sem sam in sem več kot pol ure ocenjeval škodo ki jo je
povzročil vihar, ki je včeraj izrul streho, razbil oporni zid, dvignil
železni drog (prebarvan prejšni mesec) dolg pet metrov.
jagodičnica je imela zelene oči, skoraj prosojne: mikroskopske
vesoljske ladje obdane z zelo tankimi sinjimi vlakni. morda zaradi
tega sem pomislil na grobove vojščakov, poraščene z vejicami
te rastline, ki stoji tik ob vhodnih železnih vratih, če vstopiš na
levi strani. smreke so plesale brez pravega veselja pod težo dežja
in iz zemlje je puhtela vlaga, ki jo je skrivala plast trave. v mali
kolibi brez oken in vrat je čepel ogromen maček: spominjal je
na mladiča pantra. obrnil se je na mojo stran s suhim in odločnim
pogledom. naglih in mehkih korakov je zbežal iz bližnje luknje.
pustil za sabo goste čopke dlak na mojem delovnem suknjiču.
nisem ga oblekel, minila me je volja, da bi obrezal še obe češnji.
šel sem ven in stoje trdno zatisnil svoje oči in rjavečim barvam
jeseni pustil da se me dolgo in dodobra nagledajo.
Sončnega mrka ne vidiš
vendar se razgrne nad nami
z docela oksidiranim telesom.
Vsakih deset minut zakašljam
noči ki jo razodeva rdeči soj
tako ponagajam tišini.
Alejandra danes me pogled
boli do dna duše
S prahom oči
zaznamujem preostali čas.
