Odklepam nebo.
Rožljanje ključev spominja me na včerajšnji čas.
Stopam v brez težnostnem ritmu,
slečem misli, snamem bremena in sezujem skrbi.
Odrinem se … bosa.
Z rokami si podpiram glavo, zapiram oči.
Šumenje tišine se razvnema v uho.
Poslušam.
Mineva minevanje ...
Z dotiki nam liči obraze in
lahkotnimi peresi nam češe čas.
Živimo življenje ...
Zravnani nosimo težko tnalo navkreber,
žulji gorijo kot sveče.
Sanjajo sanje ...
V galopu brenčečega »dvokolesja«
minevajo na Soncu in poslušajo čas.
Hm, tukaj prisedem!
Zvrtinčim se na noge.
Vzgon teže me potegne vase
in zasuče ključe življenja.
Kosmi časa se izgubljajo v objemu
in spolzijo med prsti.
Pristanem.
Sedim na Soncu in poslušam čas.
POČEN SI
Počen si
kot lonček s čebulnim motivom
plehnat pladenj, petrolejka
stena črne kuhinje
od starosti utrujeni žlebovi
razmočen trup ladje ob nevihti na skalah
kljuka, studenec, počena peč
počen si
ker je počen gumb na tvoji stari baržunasti suknji
rokav
počena pipa, ki jo imaš v roki
pručka in ohišje stare babičine ure
škatla cikorije
počena miznica iz dote
počen si
kot počena je ahilova tetiva
bobnič, rebro in lobanja
nagubana koža starke iz vasi za gozdom
neumnosti, dejanja
počen
počen si
počen
ENAJSTCENTIMETRSKI ODTIS
V modrem plašču, z otroško majhnimi
koraki resno stopicaš proti grajski dvorani.
Pod kapico s finskim vzorcem, zavezano pod brado,
sanjajo tvoje rjave oči. Okrogel nosek,
rdeča, od mrazu zaripla ličeca hrepenijo po pravljici.
Enajstcentimetrski odtisi v snegu odkrivajo tvoje otroštvo.
Pred masivnimi grajskimi vrati obstojiš.
Sežeš proti kljuki, a je previsoko. V trenutku otroške ihte zaškripljejo vrata v tečajih in se odprejo. V svoji nerodnosti stopiš med otroke,
ki pegastih ličk, črvivih zob in sramežljivih pogledov nestrpno čakajo vilo pravljic.
V rokah prinaša iz blaga sešito žogo,
ki, kotaleč se k tebi, vprašuje:
»No, povej, kako ti je ime? Kako ti je ime?«
Dvorano prevzame tišina, vsi uprejo pozornost vate in
čakajo. Nestrpnost narašča.
Potem pa le. »Jaz!«
Z majhnimi prstki, z nasmehom pokažeš nase in ponoviš: »Jaz!«
V tistem trenutku pravljica več ni pomembna.
Z igrivostjo v očeh me primeš za roko.
Ničesar več ne slišiva.
»Tukaj si, moj mali Jaz,« ti zašepetam in v objemu poljubim na lica.
SMRT
Sprehajam se po hrbtu tvoje bolezni
krasim te z žarišči, obronki bolečine
ljubim ti kri
in osvajam nje dušo
ugašam ti sonce s pišem na veke
lutko življenja barvam ti z belo
vrvi trpljenja ti obešam na kline
misli povijam v vprašaje skrivnosti.
Jezdiš stranpota breztežnosti časa
prešteva lase ti brezvetrja roka
objemaš neskončnost
osvajaš vrhove galaksij
zavijaš skrbi v pakete za veke
prostosti ujameš v jadra meglice
ljubiš se v haremu zvezd
omamljaš z opijati vesolja.
ROJSTVO
Ljubezen, življenja mojega je drča
v životu klijem
pišem novo gaz
v objemu zavetja tvojega telesa
čaram svoj ego, rišem nov obraz
v pernici razkošja dozoreva moj um
v zibki telesa zidam svoj jaz.
Kričeče zvoke ujameš v naročje očesa
vedoželjna življenja
dotikov brezmejna
sijoče vsrkavaš mi vtise obraza
utrujene veke mi poljubljaš s pogledom
preganjaš mraz z dotikom telesa
v objemu varuješ nov jaz.
UPOGNJENI
Daj, prisluhni zdaj
ko več ne najdemo poti!
Ne roka roke več ne najde,
ni konca umazane vrvi.
Daj, končaj že to morijo
ki kleše izpito, bledo kri!
Beločnice rotijo te,
razcufaj te vrvi!
Zabrisane sledi nam krvavijo,
v očeh več ni sluzi.
Revščino zvonimo,
upognjeni do konca dni.
Daj, vsaj pogled podaj,
ker več ne najdemo vrvi!
Zaklepa mrak se pred očmi nam,
v temo zremo upognjeni.
VSULO SE TI JE
Sedela sva za hišo na klopi. Spomnim se.
Šlo ti je kot po maslu. Letelo ti je, kot leti orel,
ki reže zrak z enim zamahom razširjenih kril, drvijo
smučke po ledeni strmini, tečejo brzice najhitrejših
vod na svetu, lovi harpuna v kristalni vodi, šumijo
slapovi rek. Za tiste čase so bili tvoji pospeški
neulovljivi, kot je neulovljiv atlet v elementu meta
kladiva, bati v zagonu motorja na dirki formule 1.
Ja, letelo ti je, letelo, letelo.
Sedim za hišo na klopi. Spomnim se.
Vsul se je najgrozovitejši
plaz z Alp, toča iz neba, motorist na spolzki
cesti, grmeli so valovi in jambori na morju, dvigoval se je mulj
v skaljeni vodi, padla je tema na Sečoveljski kanal in
soline.
Vsulo se ti je.
Tako sem ostala brez tebe.
V VEČNOST ...
... neskončnost ...
... da se te dotaknem, le za hip ...
... da te čutim, da si z mano, le za hip ...
... da povem ti ...
... da jokam, ...
... ne, ...
... jaz sem s tabo,
... skupaj čutiva neskončnost "Bona" ...
ZMANJKUJE MI ZRAKA
Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
strel Erosa neustavljivo drvi,
gracije očarljive kot v sanjah
v sledovih žareče krvi.
Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
slap misli poplavlja mi um,
vse globlje utapljam se vanje,
ljubezen raztrešči razum.
Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
obljubljam tančice ti,Vesta,
tako kot vestalke! V sanjah,
v sanjah obljuba zaspi.
Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
v megli črnice zmanjkuje mi zraka,
sanjam te v jutrišnjih sanjah
zadušena s puščico tvoje krvi.
SAM Z DEŽJEM
Nekoč sem te videla.
Stal si tam.
Dežne kaplje so v taktu polzele
po premočenem plašču in laseh,
voda se je stekala v bližnji jašek.
Mimoidoči so se ti umikali,
hiteli so po vsakdanjih opravkih in
v pozdrav dvigovali klobuke,
drugi, se nergajoče umikali.
Hotela sem te pozdraviti,
vendar ta dež.
Stal si tam.
Vlak je odpeljal s postaje.
Tišina.
Le dežne kaplje in ti.
Ostal si sam,
sam z dežjem.
SKORJICA KRUHA
Spet sem te videla.
Stal si tam.
V modro sivi porhnati srajci.
V ožuljeni roki si držal skorjico kruha,
jo rezal z balažkom.
Dišalo je po kruhu, tebi, tvojih laseh.
Bil si sam v tisti sivi sobi.
Načenjal skorjico.
»Saj lahko pridete«, si rekel.
Hotela sem te objeti,
vendar ta tišina.
Stal si tam.
Čas me je vsrkal.
Siva soba in ti.
Ostal si sam,
sam s skorjico kruha.
IZKLJUVANA BIT
Oblaki
omotani v vato,
pljuskajo v strune harf.
Ples zavisti premaguje
ubrano melodijo življenja.
Trka na vest.
