1. november 2008 – XI. letnik
tipam noč
na steni prehitre ure pušča sled rez
nočem spati
v pest razcvetele dlani drobim sneg diši po vetru z vrhov in zajčjih sledeh
v dolini objema je senca priprtega nasmeha budna vsrkavam prijaznost topline
krhko spanje
dišijo sekunde prelite v nihanje
ostati
skozi gozd plastičnih trakov ki visijo pripeti na čelo neba prodira azurna svetloba
vračam se
od včeraj nosim visoke pete maham z rameni
nitke so vse sladkejše
na drugi strani mene je še ena lutka ko dvignem levo roko pomaha z desno
kaj se zgodi ko ležem in pozabim da sem?
iz vdolbine na grlu mi pije modro mleko in se spočije v naročju
z vejico rožmarina zmleta v mlinu dlani zadiši po zemlji
stepam jedro razbite lupine
zračim beljakovinske sokove
vzhajano telo stopica po žarečih blazinicah
mehkoba razjeda potrpežljivost
v skledi je nekaj prstov v maslu stopljenega sladkorja in pikantno podnebje soli
kdo poliže mojo pesem zadihana mislim prah žita
v lešnikovih piškotih je nekaj gramov pomoči
pauline jih rada je tudi drugi
včasih bolj včasih manj
zapečeno
