V vesolju brezkončnosti domuješ.
Zrnja življena trosiš Zemlji,
temo izničiš, svetlobo daješ.
Sonce, nasuj mi zlatega prahu,
zmes ljubezni in toplote blage,
da bom odžarjala, delila
bolnim otrokom solze osušila.
Ne odlašaj, v dlani mi ga natoči!
Še svetlobe mi nalij v oči,
da bom prižigala kresnice,
privabila nasmeh na bledo lice.
Temna preja naj te ne zasenči.
Ozdravijo naj mlade sirote!
Nagni amforo napolnjeno,
zlij s prostranstva biserov dobrote!
