Izposojajo si neskončnost…
V svetu, obrnjenem na glavo,
ti lezejo sumljivo tiho, za črni pas.
Kakšne znamke so tvoji možgani,
ko si na njih pripenjaš imena
bivših ljubimcev in ljubimk?
Na bolšjem trgu razprodajaš svojo dušo.
Po koščkih. Trikrat dražje. Ali s popustom.
Z rezervnim gumbom, če je treba.
Z grenkim priokusom v kotičku ust.
Z bednim trepljajem po rami.
Z razvozlavanjem usedlin.
Zaziblješ se z lasmi…
Po znanih stezah tiplješ, pomarančno gola.
Božaš se...
Oslinjena s sapo, ki jemlje strah.
Zapajčevinjaš sunke sivih slutenj.
Iz njih ustvarjaš lesk.
In ko zaspiš..
Te božajo…
Goli…
Netopirji.
DRUGA STRAN
Zaupala bi ti nekaj, česar nočem, da veš.
Pokazala bi ti kraj, v katerem te ni.
Rekla bi ti, da zapri oči, ne da bi jih zaprl.
Naslonila bi te nase.
Ti splezala po rebrih do neba.
Se s prsti spustila po vozlih na hrbtenici.
Ujela v svoj žep tvojo dlan.
Zgostila bi se na valujočem trebuhu.
Bi poslušala pretakanje črev.
Opazovala bi otroke onstran reke.
In mater, ki bere smse.
In bilko, ki teče nekam vrtljivo desno naprej.
Tako logično se zdi biti na drugi strani.
Starki rdeča torbica razpolavlja uvele prsi.
Vestalke rišejo rimske ceste na živi vodi.
Ljudje si puščajo enakomerne prostore,
zavedajoč se moči med koraki.
Vedno gre za razvozlavanje.
Za sive golobe, sive mačke in sive oči.
Gre za čik. Ki izgoreva tako počasi.
Gre za zgrešiti trenutek.
Ali ga ujeti. Ga narediti pomembnega.
Gre za ljubezen.
Ki prahasto kaplja po obrazu.
Gre za natanko sedem sekund.
In gre za tvoj lesk v očeh.
Ko ti rečem, da se ulegam s hrbtom na tla
sredi velikega parka. In gledam nebo.
Dan je danes tu zaradi tebe.
ZAPRI OČI
Če te vpraša, nekega dne, po njej,
reci ji, da pada v umetelno izvezene sanje.
Da njene besede plešejo tango.
Da je škatla s škrlatnim nakitom.
Ilovnato čelo in na ustih večni nasmeh –
za tiste, ki ga niso sposobni dajati.
Otrok, ki noče večera, porisanega s poševnim dežjem.
Ali s prestano spermo starega strica,
ko mu smehljavo sedi na kolenih.
Ostanek drevoreda premočenih misli.
In meridijan. Dišeči cvet limonovca.
A fusion of trance, dance and chilling vocals.
Reci ji, da je neizogibno. Tu in tam nedeljivo.
Poišči jo v očeh brezbrižnih.
Skači čez črke svojega imena.
Trajaj skozi spokojnost v ihtečem molku.
Reci ji, da stapljaš na pol razbita jutra.
Da tkeš drobec zgodovine na polomljeno vreteno.
Reci ji…
Da norim ni potrebno toliko poguma.
ODBLESKI
Včasih ni plohe besed za razgretimi vprašanji.
In ni zaklenjenih vrat.
Ali zaprtih oken, ko greš.
Včasih ti roke omahnejo ob telesu.
In bi jokal.
Tako … počasi bi jokal.
Včasih ni pogovorov ob točno tisti mizi.
Na točno tistem vogalu ob točno tisti uri.
Iz človekovega mesa in kosti se ne da narediti palače –
kot iz lesa.
Včasih ni nobene zgodbe.
In ni tiste pripravljenosti biti večen.
Ali minljiv.
Včasih ni poboža. Ali objema.
Je le jutro z rdečo pentljo.
In je dan.
Ki vstopa skozi ista vrata kot ti.
POD VEKAMI NEDELJA
Biti vesel.
Ko mrviš odslužene sanje.
Biti žalosten.
Ko s sklenjenimi rokami starec moli
k prvemu in zadnjemu bogu.
In tistemu vmes.
Biti čuten.
Ko dozorijo misli.
In postaneš spet omahljiv.
Biti molčeč.
Ko dišiš po tuji koži.
Z neznatno senco oči na obrazu.
Biti angel.
Ko si s hrbtom obrnjen proti severu.
In si deklica, ki sredi vode miži v nebo.
Jokati instant. V prahu. Obojestransko.
Odpreti druga vrata.
Skoznje stresti prah ustekleničenih solz.
Pustiti osmukan odtis nabreklih ustnic.
Na skodelici belega čaja.
Verjeti, da je vedno kirurgija.
Se spraševati, kateri človek je najlepši spomladi.
In kateri barvi si najbolj všeč.
Govoriti o preambulah in ibarskem nebu.
O eksponatu ligurskega kompleksa, karkoli že to je.
Biti rešitev svoje morfologije.
Biti večkrat nereligiozno smešen in brez strahu.
Se bojevati ob samem sebi.
Preusmeriti notranji misticizem v svet.
Zamisliti se v odlomkih.
Biti neminljiv pogled, oblikovan iz porcelana.
Se od nekoga posloviti veliko prepozno.
Zmrzniti jutranje zarje. Ali sončne zahode.
Ostati ob glasbi za duševne bolnike.
Posrkati pôt in odpraviti v srcu zgodovino in čas.
Biti norčavo vesel.
Biti majhen jazbečar v punčkinem naročju.
Biti nedelja v pasji glavi.
KOT DREVO V OBJEMU
e kdaj počutiš kot neoslinjena znamka na starem pismu,
ne da bi čutil misli tistega, ki ga bo bral?
Se kdaj počutiš kot pika nad vejico,
ne da bi vedel, kaj tam počneš?
Pomlad diši po belih tokovih in potu in listnih ušeh.
Po rojenem otroku in stiropornem metulju.
Dan je danes…
In ti si še vedno isti.
Ali bolj naguban.
Če nisi ti, je kdo drug, ki hodi mimo.
In se gre tebe. Ali nekega tujega sebe.
Sanje včasih umirajo ob robovih cest.
Kako glasno stikaš v sanjah?
Kako dolgo mora sonce sijati skozi kožo,
Da raztopi nekaj občutljivosti.
Ki se rojevajo kot siamski dvojčici.
In če jih prerežeš na pol, katere oči pripadajo tebi?
Je danes bolj resničen od včeraj ali jutri, beautiful Candy?
In kdaj izvem, da besede zaključijo pesem?
Ali zgodbo?
Ali nekega tebe?
Life is crazy, baby…
MEDICA
Kot bodoče središče boga
se kot medica tišine
zlepi na njena stegna.
Na usta ji padi kot prah iz metulja
in ji našminkaj obraz.
Kot pretekla točka niča se, pelin besede,
razlomi na pol čez njeno telo.
Na Venero se dvigni
kot dih netopirja v belo mednožje.
Potegni jo vase, v svoje podkožje.
Kot otroka jo primi za roko.
In jo odpelji domov.
GLICINIJA
Ogrizena košara in tri četrt lestenca.
Cvetovi glicinije, objete čez prepereli latnik.
Prhneče police, posute z vonjem minulega.
Neke oči iščejo točno tistega nekoga,
ki brez rokavic tiplje za pozabljenimi drobtinami
na razmajanem stolu.
Kot nadelani klošar prevrnjeno drema
in čaka dvosmernosti poti.
Najdeni spomini dišijo po domačih jabolkih.
Po ravno zakurjenem ognju v pečici za dva.
Iz steklenice se priliva petrolej med besedo ali dve.
Naj ne dežuje, ko se odkrije otožnost in brezmejnost tišine.
Naj ne strohnita neslišnost in neizprosnost.
»Kot da z roko razmikam morske bregove….«
MEMBRANA
Na stežaj odpri zatohlost večera.
Nalepi si nase nekaj skorje in listov in korenin.
Bodi brlenje in izklunjena točka v dlani.
Prepleti se nerazločno skozi lupinaste prste.
Bodi opolzek, ovlažen.
Bodi prebarvana luna.
In tisoč krajcev iz njenih nog.
Napetost v blisku in vmes jesen.
Ne moreš vame vbrizgati semen.
Ne moreš v meni spočeti otrok.
Ne moreš mi pod vekami zbledeti zime.
Ne moreš mi zajeziti celote.
Sredi mene si, toliko let nazaj, pustil smrti vseh šestletnih otrok.
Male svinčene vojake.
Keramične amorčke in opico, ki je igrala harmoniko.
In tisto drugo, ki si je v usta vtikala prst.
In torto iz peska v obliki jogurtovega lončka.
Navadnega, belega, s kockami belega sladkorja v njem.
In zdenka-sirček, ki me je silil na bruhanje.
In polakirane črne balerinke.
In živo rdeč lak za micene nohte.
Sredi mene si, toliko let nazaj, pustil prekinjeno bivanje.
Nekaj odpetih gumbkov na zguljenih hlačah.
Krčevito svileno nit, natrgano in ovito okoli razbolelih žalostink.
Prepleskal si dan.
In rodil neskončno pridevnikov.
Takih ropotuljastih, poplesujočih med čudne nujnosti.
Vendar ne moreš mi več razpreti naročja.
Premajhno postane za toliko okamenelih otrok.
ŽVENKET DLANI
V oči iz porcelana,
v negazirano pitno vodo, ki ne zmrzuje,
med črke črnih tipkovnic,
med omv sadnogumijaste bombone,
med vabila k vpisu jazz baleta,
med prireditve v oktobru,
med sprenevedanje in mlahavo naklonjenost,
med ranljivost in prestopnost…
Tja te dajem.
V dlani, ki žvenketajo,
v blagozvočnost prividov in fetuse iz koral,
v skopnelosti in zavrtinčenju,
v nazobčanosti in olajšanju,
v ponavljajočih ritmih in ovijanju v bršljan,
v izrezljanih mislih in izbočenih besedah,
v odtisnjenih poljubih in zagorelem obzorju,
med zastrtostjo in trajanjem,
med neodkritim in brezbrižnim vrtinčenjem,
med nevednostjo in jedkostjo,
v albumu preperelih sanj…
Tam te najdem.
OSTANE PODOBA
Brezčasnost – zate, ki se udejanjaš skozi pritajene klice.
Požiralnik – ki ukrivlja otrple ure v temo.
Kovinskost – v kateri gnezdijo preglasne besede.
Lahkotnost – kjer migotajo obnovljeni strahovi.
Predvidljivost – ki ne ugasne.
Ko odideš.
Ravnodušnost – ki razbija kljubovanje.
Moledovanje – da bi se zazrla v usnjene platnice tvojega boga.
Prostranost – v katero pada dokončni urok.
Drhtenje – ko se odstrejo zavese.
Stopicljanje – ob prgišču nemih pridevkov.
Ko odideš.
