Iz zataknjenih trenutkov
se tke usode mreža,
v neizsanjanih ljubeznih
najde se nemir.
Neodkriti nam svetovi
bežijo med spomine,
besede neizgovorjene
nemijo upanja.
Kadar sliši se
dihanje kamenja,
ko na vratu čutiš
dotik rezila časa,
postane razumljiva
preprostost bivanja.
Ne sprašuj več vetra,
katera jadra plove,
ne glej v luno,
ko je šla v mrk,
dotakni se mokrote vode,
da spočije se izmučen duh.
Vse, prav vse
dobi na koncu slavo,
ko s počasnimi zamahi
v smrt omahne vsa modrost.
SVARILO
Preseneti me z ljubimcem,
če bom dolgočasen,
v vrtu pusti rasti
travo čez in čez,
obleci se koketno,
kadar greš na delo,
za kazen kdaj zakleni
gumbe na dotik.
Ljubezen je svoboda,
ki si jo deliva,
na nebu koprnenja
naj ne bo meglè,
če se kdaj povzpnem
previsoko nad oblake,
takrat močnó zakriči,
pa bom v hipu dež.
Ljubezen je iskrenost,
zato si jo razdajajva.
O BOG
Dotiki pogledov
gole nature
jemljejo dih.
Vrtiva dan
med nevidne
poljube,
polni se nama
posoda ognjena.
Noč.
Poljubljam te
med utripom vročice,
sesaš me
napetega v lok.
O Bog,
pridruži se nama!
PIRAN
Okrog nevidnega vogala
zavrtinči tramontana
v dozdevanju
prešernega trenutka.
Sogled oči,
prizvok topline.
S terase,
polne dišečega šumenja,
gledam nekam
v dalj.
Prasketanje morja,
vrtinčenje besed,
rdeče vse od zarje,
tople kot srca utrip
z okusom nežnosti.
Čas,
le čas je z mano;
buta tja ob skale,
kjer se razprši
v trenutke
nepričakovane.
UTRINEK
Zvezda,
klinc te gleda,
kaj mi svetiš zdaj
v oko,
kaj me brigajo vse sanje,
ki pristanejo
na tvoje migotanje.
To ni fer,
da me takole rajcaš;
jaz na postelji ležim
rime zlagam in gorim.
Ti pa hladna,
nedostopna,
naenkrat se utrneš
in z utrinkom vred
vse želje mi zavrneš.
Briga me,
da veš,
še danes
gor na nebu
novo željo
si odgrnem.
Z nihaji spoznanj
se umirja vihar,
ki je v noči razdražil
ptici samotni.
Vzlêti galeb
s pečine gneva!
OBIČAJNOST
Ležim
v napol priprtem
mraku najinega otroka
in mu berem pravljico,
ki ga uspava,
preden obrnem
novo stran.
Ali ne bi bilo prav,
da nama on
zapoje svojo pesem
in midva
najdeva melodijo zanjo?
Samo odpihniva
tiste nepotrebne
nitke vsakdanjosti,
ki naju samo vežejo
v ničevost.
Ali ni že čas,
da prerasteva običajnost?
Ali ni že skrajni čas?
TO!
Dež,
ki spira prah
iz zlepljenih kocin,
ki mu nastavljam
celotno moje živčevje,
da me umije
umazanije.
Naj polzijo kaplje
pod pazduho,
v uho,
pod pas,
v medritnici.
Dež, izmij vso maščobo
poletnega znojenja!
To,
jebelacesta,
to mi deli, Bogec!
KAJ?
Kaj bivaš
med lebdenjem v medzvezdja?
Gola rojstva?
Zelene radosti?
Iskanja modrovanj?
Topot vizij?
Kroge upanj?
Osti izkušenj?
Izmozgana počutja?
Probleme vseh rešitev?
Ali pa nemara
le čas,
odmerjen
v tik tak
trenutka?
SANJE
Danes
se mi je pesem
razlila čez sanje.
V njej
nerazigrano otroštvo,
neizpite ljubezni,
mladost smrtno resna,
neizkušnje življenja.
Med igro v delu,
s prvim poljubom na tleh,
nedolžno prepozen
v izkušnjah spomin.
Na robu
prelivanja v jok,
med hojo po vrvi svobode
zadržujem
željá melodijo v krik.
Ves razlit
v mlaki solzá.
UTRINEK
Kaj naj šepnem
odmevom nesmrtnim?
Naj se ne nehajo,
če so spočeti?
Nasvete v veter,
ki jih raztrosi?
Obljube pribite
na srcá zadnjo plat?
Komu nazdravim
modrosti požirek;
tujcu v spomin
ali sinu v slovo?
Kako naj naenkrat
očeta pozabim,
kako naj skrbi
matere hlinim?
Ko bom odhajal,
zvezd ne ugasnem;
pustim jih v miru,
naj utrnejo se!
HIP
Preklete sekunde,
ki se pretakajo v minute,
da jih ure vlečejo za nos,
te pa v mesecih
minevajo v leta,
desetletje mine kot tren,
stoletje je tu, kot bi mignil,
samo naj mi še kdo ne reče,
da se tisočletje vleče v neskončnost,
ker bo prej cela era mimo,
preden ugotovimo,
da bo v hipu
vsega
konec.
