DVE KRATKI ZGODBI

ZRCALA

Stopinje v listju odšumevajo v dan. Jaz sem omara za zgodbe… Še ribnik sanja lansko luno, ki je bila drugače bleda, res, povsem drugače bleda. Zdi se, da ima nadih smrti, povsem smrtna je, da povsem, kot vse stvari; celo kamenje umira. Smrt, kaj pa je smrt? To je bela svetloba, ki požira ostale svetlobe. Stojim ob ribniku… Dva bela laboda se leno zapeljeta do roba ribnika. Nenadoma se mi zazdi, da se pogovarjata z vrbo, ki namaka liste v vodo. Pa se naslonim na trhlinasto ograjo. Zaziram se v svojo podobo. In se nasmehnem: taka je podoba bitja, ki sanja vesolje v skodelici kave. Očitno sem se spet pozabil obriti, uvidevam. Pogladim ščetinje pod brado in zazeham. Ugotavljam, da je na meni nekoliko preveč bledice; morebiti me je luna prevečkrat poljubila in na meni pustila pečat bledega hodca skozi labirinte ničevega časa. No, pa smo tam. Spet bom imel v glavi majhne vragce, ki mi bodo nastavljali zrcala. In včeraj, ko je deževalo, sem ugotavljal, da mi puščajo čevlji. Pa se nisem zmenil zato, res ne. Nosil sem optimizem po neznanih ulicah, res da sem ga oplemenitil s kuhanim vinom. Kuhano vino… strah pred kihanjem. Laboda se počasi obračata in zvijata vratova. Delata majhne kroge, ki lomijo zrcalo ribnika. Dvignem se in pomislim: to mesto je neprizanesljivo do moje zasebne patetike. Vse, kar zares počnem, je le noro sortiranje patetike v sebi. Ne trudim se, da bi jo izničil, ne; hočem jo le civilizirati. Ona me gleda… Odpirajo se njene oči, vsesavajo me; jaz pa trhlim in sem nemi snubec reke, ki divje tolče v kamnite boke mesta. Ne vem zakaj so me pred dnevi fascinirali kamni na obrežju. Sklanjal sem se in si ogledoval tiste sivobele odtenke in črte v ploščicah in jajčaste bele kamne, za katere sem si domišljal, da so jajca okamnelih ptic, ki so zaspale v tujih pravljicah. Tam, kjer sem bil zaplojen, tam so bili ostri kamni in orli… pa celo encijan. Oh, prepolna omara zgodb sem; stara škripajoča omara iz solidne orehovine. Ja, takšno omaro bi postavil na glavno ulico na nek burjast dan. Razprl bi vrata, odprl predale in veter bi iz nje trgal popisane liste. In ti listi bi leteli vzdolž izložb. Padali bi šolarjem pod noge in se nabadali na železne križe na pokopališču. In kakšni bi bili naslovi vseh teh zgodb? To ni pomembno.. Mar je že toliko ura? Nič več obveznosti, prav nič. Zdaj sem postal odvečnik z deklaracijo. Kapital hoče kupiti še moje zadnje življenjske sokove. Ne, ne bom jim uspelo. Hočem polnokrvno strohneti. In kaj bodo rekle njene oči. Morebiti bodo spet udobne zibeli za zelene tišine in jaz bom postal mah za božične jaslice. Res, njej sem najbrž še v veselje, sebi pa prav nič več. Preprosto, ne prenesem se več. Leta in leta tovorim s sabo to omaro zgodb. Čas bi bil, da jo odpeljem k mizarju, da jo predela v trugo. In potem bi me nesli v nove zarje. Dovolj imam tega ribnika, za danes dovolj. Po mestu se bom sprehajal. Saj res, v kopalnici še nimam zrcala. Počešem se kar tako, vidim, vidim pa se samo v tem ribniku. No ja, na kakšni izložbi se že najdem, pa tudi v lokalih je veliko zrcal. Hm, koliko zrcal: v avtomobilih, v lokalih, v trgovinah, v mestnih avtobusih, v vrtcih, v bolnicah, na vlakih, v ženskih torbicah… Zanimivo, človek se hoče kar naprej ogledovati. Gleda se in gleda, pa se ne vidi. Kako le, saj je samo mesena omara zgodb. In zdaj, kaj zdaj? Še enkrat bom moral naokrog, da se domislim, kaj naj bi počel. Najraje bi si odprl pločevinko piva. Ne, danes ne. Kaj pa če bi temeljito premetal omaro. Mogoče bi na dnu le našel nove čevlje, s katerimi bi stopil v prah novih dni. Sestavil si bom nov spisek zabav: zabavati srce, zabavati želodec, zabavati spolne organe. Kaj pa duša? Duša se zna zabavati sama. Pa mi v misli kapne ona. Take rdeče ustnice… In kako dolgo si jih je šminkala. To vedno počne v avtu, ko me odloži pred stanovanjem. Naravnava si ogledalce in se šminka. Ko je našminkana, ni nobenega poljuba več. Odpelje se v službo, meni pa ostanejo nepomite skodelice od kave in lastovke v zaprsju. Kaj se mi je danes sanjalo. Pozabil sem. Čas bo, da se vzamem v roke. Najprej si bom res moral kupiti zrcalo, si umiti lase in se obriti. Lasje mi izpadajo. Pa kaj, to je zdaj zakon minevanja. Trupla preteklosti smo, še preden zares umremo. Glej no, tam gre spet tisti starec, ki mi je razlagal, kakšni vlaki, da so včasih vozili, in kako da so bili razkošni vagoni, pa spalni vagoni in toalete z zrcali… Pa spet zrcala. Vse se začne zjutraj v zrcalu. Najprej si nadeneš masko dneva, potem pa vidiš, da si kremžava starajoča soha. Koliko obrazov premoremo? Jaz zagotovo samo še dva; enega zanjo, drugega pa za svoj egoizem, ki mi cvete v očeh.

Mesto je zavrelo: vse nekam hiti in se zaletuje.; še angeli se tam zgoraj zaletujejo. Nisem si mislil, da je zrcalo lahko tako težko. Stiskam ga pod pazduho in se drenjam v mestnem avtobusu. Taka je torej teža samoprepoznave. Pomislim, če imam kaj orodja doma. Ko sem se preselil, sem seboj prinesel svoje sanje: sanje o zadnjem objemu, o vati v glavi, o jezero, o labodih, o roki, ki ti gre skozi redke lase, o koščku čokolade na nočni omarici in vijolice… Prepustim se vožnji in pokinkujem.

Tako, zrcalo zdaj stoji v kopalnici. Gola žarnica sije nad njim in mi reže v obraz. Zdaj si bom lahko nadel jutranjo masko; ne eno, več si jih bom izbral, zdaj lahko. Odprem si novo steklenico vina. Prija mi ta črnina. Več kot jo spijem, bolj sem mehak. Zdi se mi, da sem se povsem razlezel. Kača postajam, kača. Len sem in razlezen, kačast… O, in zdaj se plazim v tuje gnezdo. Namesto oči imam dve kameri. Hopla, pa sem v nekem čudnem stanovanju. Povsod zrcala, o koliko zrcal in rdeč žamet. No, pa sem v neki čudni spalnici. Spet rdeč žamet in črna postelja, z vijoličastimi pregrinjali. In ženska… vsa v usnju, mislim v kratkem usnjenem krilu, visokih škornjih in z bičem v roki, pod njo pa, joj, komaj bi tistemu rekel moški; suho zmigljivo truplo in mlahavo mednožje, jajčka pa kot dva fižolčka. In ona ga biča, čisto zares ga biča. Rdeče proge se mu delajo na rebrih in na stegnih. Navijem se okrog lestenca in skoraj bi se zasmejal. Tipčku se počasi vzdiguje nabreklina med nogami. Ihte nagovarja svojo gospodarico, naj si ga vzame. Bo zdržal lestenec, me zaskrbi. Ugotovim, da je to dobra stara stvar, ki zmore takega kačona. Njena vijoličasta lasulja opleta in njen bič postaja bolj nežen. Zdaj se ona ozre gor, divje vrže lase nazaj in… O, ne…! Saj to je ona, njene oči, njene ustnice, njen pogled. Da to je ona, ki se je še zjutraj šminkala v avtomobilu, le da ima zdaj lasuljo. Smehlja se mi, smehlja. Odvrgla je bič in si pognetla levo dojko. Porednica, zdaj se z bičem boža po prsih in se zvija v bokih. Tip pod njo stoka, da bi bil vreden še več udarcev, da bi končno dobil njeno vročičko. Prosi jo, da bi se poscala nanj. Zašepeta mi gor: »Vidiš tega izgubljenca? Veliko plačuje za ta teater, veliko, ljubček. A vidiš to ničvredno truplo, ki bo brizgnilo seme med moje dojke, a vidiš to.? A ga vidiš, koliko dreka in blefa je v njem. Moj dragi kačon, najraje bi videla, da bi se mu splazil na trebuh in mu sikal v nesramni gobec. To bi ga še pobralo, tega pa nočem. In veš kaj je enkrat delal ta bedak, veš kaj? Name je polagal kose lubenice in me fotografiral. In v mojo semenožerko je polagal kavna zrna, si misliš…!? Včasih pa me samo opazuje v zrcalih. Oh, moj ljubi kačon, kar sedi tam zgoraj in me glej. Zvečer se dobiva, kajne?« nežno izšepeta. Ne vzdržim več. Splazim se nazaj sam vase. Spet imam v roki kozarec in pijem. Torej ljubim masko…? Še več vina se mi zahoče, še več. Na srečo ga imam doma. V želodec so mi vdrli črni močeradi, v glavi pa je njena vijolična lasulja in njene frnikolaste oči.

Zdaj vem, da se stvari lahko tudi temeljito spremenijo. Zdi se mi, da bom postal svetleči prah zrcal. O, saj imam zrcalo, me prevzame, imam ga! Grem v kopalnico in se zazrem v zrcalo. Bebasto se spakujem in se smejem. Pijanost se mi je najbrž sprevrgla v plemenito norost. In potem me prešine zavest, da sem že od nekdaj bil zasvojen z zrcali, da sem se kar naprej gledal, se česal in se smeškal. Kot najstnik sem dostikrat stal v starševski sobi in si ogledoval rit. Pa tudi onaniral sem ob zrcalu, tudi po večkrat na dan… Zrcalce zrcalce, povej, kateri največji bedak je zdaj? Kar pel bi, kar pel. Spodnje sosede ni, zgornji sosed pa je nek stari sitnež, ki bi spet naredi celo revolucijo, če bi le malo pokrulil. Moje meso ni več moj razum, prekleto, da ne. In tudi ti zrcalo mi lažeš. Zakaj mi lažeš? In kje zdaj tista z vijoličasto lasuljo. Nadel bi si jo na glavo in si ga pošteno ožel, takole, pred zrcalom. To bi bilo zabavno, če bi veter nosil takšne lasulje med bloki. In obrazi, tudi obrazi mrtvih sanjalcev bi lahko leteli skozi te betonske konstrukcije. V meni je danes praznik zrcal. Topim se v zrcalo, postajam zrcalo. Zdi se mi, da me je pogoltnil nek drug univerzum. Pogledam se spet v zrcalo in tem vidim pošast. Namesto oči imam dve vijoličasti, kroglici, ki skačeta ven in noter na nekakšnih pecljih. Čez čuden gobec se mi cedi oranžna slina. Namesto las imam nekakšne lovke, ki fluorescentno utripajo. Plešem, plešem v ogenj tujega srca. Smejem se in pljuvam mavrične sline. Postajam svetloba, ki se bo naselila na zrcalo. Leva roka se mi spreminja v čuden okrogličasti tolkač. Nenadoma se vzdigne in nameri udarec naravnost v zrcalo. V trenutku so izginile vse slike. V desni roki še vedno držim steklenico, leva pa me čudno ščemi. Počasi se zavedam, kaj se dogaja. Gledam, kako mi kri kaplja med razbitine v umivalniku. Več in več jo je in riše čudne rdeče rože. Kar nenadoma sem povsem trezen in paničen. Brcnem nekaj večjih kosov pod umivalnik in pograbim brisačo, da si jo ovijem okrog krvaveče roke. Še sreča, da je zdravstveni dom blizu. Zrcala v meni postajajo črna… Bojan Bizjak Zakawsky

ROKE

Dobro veš, kaj so delale roke, ti zveni v glavi. Na radiu si slišala to pesem, ko si se z avtom pripeljala nazaj domov, nazaj v majhno sobo, kjer je še dihalo otroštvo in te je čakal tvoj medvedek. Pesem ti je bila blazno všeč, pa si poklicala na radio in se pozanimala za izvajalca. In zdelo se ti je prav neumno, ker si to skupino celo poznala, ampak noč, ki je bila za teboj, ti je pustila nekaj spominskih lukenj. Pohitela si v kopalnico in si z vodo raznežila telo, ki je tako voljno čakalo, da ga vendarle položiš med rjuhe in mu privoščiš počitek. Živčni trzljaji so ga napeli v lok naslade, da si bila majhna bakla v neki temi poželenja. Dolgo si se gledala v velikem zrcalu in se sama sebi studila. Z roko si počasi drsela čez mlade sveže prsi, tako bohotne, tako napete, pa vendar ne ljubljene – no, ne prav ljubljene. Odštevala si naključne poljube in se spominjala njega, ki ti je poklonil toliko juter in … in potem je šel, samo čez ulico je šel, v bližnji bife in tam je delala neka nova študentka, s črno rutko okrog vratu in z očitno zapeljivostjo. In si šel, in si šel … meni pa je ostalo to čudovito telo, ta čudovita vaza za mesene rože ljubezni, za vroča nočna sprimljenja, za … in zdaj ga bom … Jezno iztisneš še nekaj pena na popek in pustiš, da se ti sceja na dlačje nižje in nižje, kjer je spala strast, nekoliko razvneta, pa ne potolažena. Z roko se dotiplješ do samega roba vročičnice in si jo prav počasi izmivaš z mlačno vodo. Tako si vedno delala, kadar je iz tebe mezelo njegovo seme in si bila vsa odžejana, nasičena in trudna, nocoj, nocoj pa si samo trudna. Voda pa teče in teče in joče s teboj. Saj ne veš več, zakaj ti silijo solze čez lica, ali je to zaradi šampona, ki ti je spolzel čez dolge lase na oči, ali je to zaradi njega, ki si mu dovolila, da je dihal na tvoj vrat, da se je slinil na tvojih prsih, da vpletal besede v tvojo noč, ki te je razdelila, da razdelila te je. Zdaj sta dve Manji, dve. Ena bo pridna študentka, tiha, ubogljiva; takšna, ki ob petkih popoldan in v soboto zjutraj pomaga mami pospravljati hišo, ki očetu pomaga v pisarni, če je treba, in tista druga, ki bo imela lasten denar, veliko denarja in bo potovala. Najprej Avstralija, najprej to. Počasi plahni noč iz tebe. Voda te umirja in veliko pene se ti je nabralo okrog nog. Nasmehneš se in si domišljaš, da si sedaj angel, ki stoji v oblaku. Mimogrede se spomniš dedka, ki ti je vedno govoril, da si angelček, in babica, ti je kazala neke stare verske knjige, kjer so bili narisani goloriti angelčki, ampak sami fantki, z majhnimi lulčki. Pa si nekoč vprašala babico, zakaj so samo fantki angelčki, zakaj ne tudi punčke. Pa je samo obstrmela in dobila še več gub na obrazu. Obljubila ti je, da bo vprašala župnika. In zdaj tacljaš po peni in si izmenoma drgneš stegni, ki sta ti zardeli. Najbrž bo to reakcija na novo milo, ki si ga zjutraj kupila in se z njim okopala preden si šla … Še enkrat spustiš nase mlačen slap vode in dogo izmivaš peno ob nogah, ki polagoma izginja v odtočnik. Sveže brisače ti objamejo telo ni popivnajo dišečo vlago. Lase si zaviješ v veliko brisačo in iz obešalnika vzameš frotirast plašč. Stlačiš se vanj in se prav počasi odpraviš v veliko dnevno sobo, ki je še dišala po čiščenju in po pomarančnih olupkih, ki so ostali v skledi. Očitno jih je tam pustil oče, ko si jih je zvečer lupil pred televizijo. To je pač njegov grda razvada. Namenoma pušča stvari kjerkoli, samo, da se potem mama usaja, pa brat ima tudi to navado, ta lenuh. Ima te, da bi pokadila cigareto. Tako mokra ne moreš ven na balkon, ker je zunaj še vedno hladno, pa čeprav je april. Ne, takšna res ne moreš ven, ker zdaj moraš biti zdrava, ker zdaj … Nič, gluhota v tebi raste, hitreje kot si pričakovala. Sesedeš v velik kavč, vzameš daljinca in menjaš postaje na televiziji. Čisto slučajno padeš v nek pornič, nekoliko pogledaš in takoj zamenjaš postajo. Ti porniči … vsi enaki. Na koncu moški spusti seme ženski na obraz in tiste koze se delajo, da pri tem uživajo. Ja, za denar vendar, za denar. In jaz, sem jaz kaj boljša. Ne, jaz si kaj takega ne bi dovolila. Ampak za visok honorar, hm. Kaj pa je tistih nekaj kapljic sperme, kaj … !? Manja, Manja, krikne v tebi. Vsa se zgrbne in spodviješ noge. Zdi se ti, da na novo utripaš. Da postajaš žarnica mestne razsvetljave, ki kaplja v skupno dušo. Vsa se prerajaš in na novo dočutevaš vsako vlakno svojega telesa. Odločiš se, da greš v svojo sobo. Televizija te ne zanima več Spomniš se, da je v omari še nekaj dobrega likerja. Počasi se splaziš do omare, ker si te je zazdelo, da slišiš mamo, kako kašlja v sobi. Veš, da njej ne uide noben zvok, še tako šibak. Prav potiho odpreš omaro, pogledaš po steklenicah, ki jih osvetljuje v omaro vgrajena lučka. Pa se ti oko ustavi na vodki. Spomniš se, da si zjutraj kupila pomarančni sok. Neseš si vodko v kuhinjo in si namešaš precejšno merico vodke in pomarančnega soka, tako blagodejno mrzlega, da bi utišal ogenj v tvojem drobovju. Pospraviš vodko in si odneseš pijačo v spalnico. Znan vonj te razneži. Odrineš velikega medveda in se sesedeš na posteljo. Postaneš težka. Nekam te vleče, nekam navzdol, med črne elipse, kjer je vse nič in je samo medla tema; kjer je začetek vsega in konec vseh začetkov. Drobna lučka na zvočniku pri računalniku zeleno sije v temo in ti si tiha, ovešena z nočjo, ki se ti je zajedla v vsako spominsko celico. Tako to gre, premišljaš, tako to torej gre … Brskaš po internetu, najdeš stran, kjer se lahko preko domače internetne kamere pokažeš, si sama postaviš ceno za določene erotične uslugice in potem čakaš na povabilo. Pa je presneto hitro prišlo, res hitro. Že drugi dan na netu, pa … Tipček je bil negovan, nesramno bogat, dišeč … In njegove roke, tista velika pega na levi roki in njegovi prsti. Spreten je, ljubeč, le nekoliko preveč nasilen. Najbrž hoče, da bi bila za denar njegova sužnja, najbrž to hoče. So tudi taki, vem da so, pa so tudi takšni, ki so radi uklenjeni in ponižani. Ja, tiste njegove roke, gladke, nežene. Saj sploh ni bilo tako slabo. Pričakovala sem, da bo kakšen preveč potreben tipček, ki ždi cele noči za računalnikom in potem si takole naroči žensko, tako kot pizzo. Kam je šel ta svet …? Ne bom se moralno obremenjevala, ne ne bom. Druge prodajajo svoj čas v tovarnah, v pisarnah, jaz ga ne bom. Jaz bom zaslužila ne sebi lasten način. Ampak vseeno. Če bi mama zvedela, kam sem šla in po kaj, bi … sicer pa kaj jo to briga. Saj sem ji povedala, da si želim v Avstralijo. In bom šla, šla bom pa konec. Vroče poletje, in neskončnost … Če bom tako delala, potem, bo dovolj le nekaj mesecev, seveda ne vsako noč, ko se mi bo zahotelo. Našel se bo kdo, ki me bo zadovoljil, ta me ni. Sicer so njegove roke napredale iz mene nekaj vzdihov, ampak je bil preveč poln semenja in se je prehitro iztočil na moj trebuh; noter ni hotel, češ, da mi ne zaupa, da sem rez vzela tabletko. Cepec. Malce staromodni cepec. Katera pametna ženska pa bi bila danes pripravljena na tak način izsiljevati moškega. No, najdejo se, ampak, če imaš tak cilj kot jaz, potem tako ne moreš, res ne! Mami sem itak rekla, da bom zdaj veliko več prevajala in da bo od tega kar nekaj denarja. In ona misli da res, da sem zato toliko časa v sobi pred računalnikom. No, kar naj misli, kar naj, saj se na računalnik prav nič ne spozna. Brat bi pa takoj vedel, če bi videl na kateri strani sem, ampak njega zdaj zanima samo tista ta nova, smrklja smrkljasta. Najbrž je z njim samo zaradi tistih dimčkov, najbrž bo to. Se mi zdi, da se prevečkrat dimčkata, ja. Njuna stvar. Mene zdaj zanima samo denar in Avstralija. Ljubezen, kaj bi z njo. Tipi so itak samo za trening seksa pa nič drugega. Mene je porazil Simon. Pokazal mi je, da sem lahko samo strastna bakla, pa tudi bom. Domišljavec. Pa bi lahko šel z menoj v Avstralijo, lahko bi šel. Saj sva se pogovarjala o tem, ampak potem je šel čez cesto v bife in … ta zgodba me ne zanima več. Prisrkuješ pijačo in čutiš, kako ti alkohol toplo objema možgane in te dela mehko in razpuščeno. Spet bi rada bila tista smrklja, ki je čakala fanta na avtobusni postaji z vrečko krompirčka in gledala mestne avtobuse, ki so vozili obraze v noč. In si ga čakala in čakala in dihala sapo v mraz. Potem sta se poljubljala po vežah, šla v kino, na drsališče … prišel je drugi in tretji in konec, in spet eden, pa konec srednje šole. Potem je prišel Simon, z negovano bradico in z močnimi rokami … debele prste je imel in vedno se mu je tako mudilo. Samo številke, procenti, dobiček in večni pogovori po mobilnem telefonu. Noč. Vodka reže trakove spomina na še manjše trakce, ki se zgubljajo v nekakšni poltemi, ki pljuska okrog glave. Stegneš se in vključiš radio. In spet je tista pesem.

In ti dobro veš, kaj so delale roke … Ostala je le želja, tako velika …