Za umetnika ima čas drugačno dimenzijo.
Prostor dojema drugače. Človeka drugače vidi. Stvari so zanj drugačne ... besede drugače pojmuje.
Vse je Drugo. Še sam sebi je Drug.
Istočasno v njem potekajo vzporedna delovanja.
Vtisi tečejo v razne celice, predele – vsakega od njih po svoje razporeja, kopiči, potiska...kot panj je njegov organizem.
Brezčasnost, brezkrajnost – sta dve besedi, ki bi nekako okvirno, približno označili vsa ta različna notranja dogajanja.
Za umetnika je svet - dotik.
Je vse dotik.
Sam sebi je dotik ... ker ima sposobnost prehajati v sebe in iz sebe.
Včasih po mili volji. Drugič po svoji volji. Tretjič brezvolje, samodejno.
Skoraj avtomatično.
Ko je božjavolja – je presežek.
Takrat se zgodi.
Intenziteta doživljanja sveta se ves čas spreminja.Tako je včasih v največji zbranosti, drugič v opuščenosti do izgleda otopelosti.
Zamaknjenost – zagledanost, zazrtost – lebdenje, odsotnost.
Dvomesečni obisk v Sudanu pred 30. leti je dogodek v preteklosti. V zavesti je kot dotik.
Zarezan v duši je enkraten.
Majhen kirurški rez.
8 letno življenje ob nekom je tudi že preteklost. Včerajšnja.
Eno je daleč časovno, drugo še sveže, ravnokar dokončano.
Umetnik oboje dojema enako.
Kot dva dotika.
Ne glede na različnost v času, dolžini trajanja...izginejo vse opredelitve in oznake dobro, slabo, kratkotrajno, dolgotrajno, poučno, lepo...mehko, ostro.
Ostane dotik. Ki ga poljubno lahko začutim kot prijeten ali neprijeten. S čopičem po svoji želji barvam, prebarvam …
Ljudje, predmeti, doživljaji - vse ima isto važnost.
Vse je – le snov. Tematika.
Dotik je neizmerljiv. Neprecenljiv.
Najbolj divja ljubezenska noč je enako pomembna kot bežen obisk znanke.
Umetnik je obtežen s sabo, teži sebi in drugim.
Težak je za druge, ker je v njem in za njega vse važno. Ali pa nevažno, kot se pač porodi v danem trenutku.
Lepo je grdo, grdo je zanimivo – v svoji resničnosti postane lepo.
Bolečina je le neko stanje brez predznaka. Ni ne slabo ne dobro. Je nekaj, kar lahko opazuješ, proučuješ, te navdihuje, te nekam pelje, te nežno zapeljuje, te obnori.
Ker se sam odločiš in imaš moč, da odločitev izpelješ in znanje, da se udejani.
Če se bolesti prepustiš – se ji zavestno. Če dovoliš, da vpliva nate, je to hoteno. Tako si sam sebi mojster.
Ne iščeš drugo, izven sebe.
Joj, ne vzemi mi bolečine, ravnokar me je pripeljala do novega videnja.
Uročen
Bol je urok.
Enkrat mu je navdih, drugič pokora - enkrat ga vzpodbuja, drugič hromi.
Psihiatri imajo velike težave z njim.
Kaj bi rad ? – Ne vem.
Kaj si želiš? – Nič.
Imaš kako vizijo ? –- Na miljone.
Katera ti je najljubša? - Vse so mi enako.
Pravzaprav niti ne. Niti ena ne. Ne vem.
Potrebuješ kaj? – Sebe.
Zakaj potem jočeš, če te kdo zapusti? Saj imaš sebe. –
– Z njim je sebstvo ušlo.
Ujemi se. Odveži se.
– Navežem se, ne morem brez.
Koliko jih je, brez katerih ne moreš? – Vsi.
Ampak človek božji, z vsemi ne moreš živeti! – Zakaj ne?
!!!!
Zakaj si živčen? – Na živce mi gredo.
Kdo? – Vsi.
Pa si ravnokar rekel, da brez njih ne moreš! – Ja, to je bilo pred minutko.
Zdaj je že drugače, me je že minilo.
Ojoj. Moral se boš odločiti za nekaj. Poenostaviti, urediti. Selekcija. Lažje boš živel z drugimi in sam s seboj.
– Bom potem bolje delal svoje delo?
Ne vem.
– No, potem pa nič – daj mi nazaj moj kaos. Mojo bolečino. Daj mi nazaj vse te grozne ljudi. Vrni mi težave, pusti moje skrbi – tebi ne nucajo, meni so ljubše kot vse muze.
Ja, umetnik lahko terapevta privede do norije, ker mu take vrste človek uide iz vseh predalov, pade iz vseh okvirjev.
Ne paše v noben formular, ne ustreza nobeni opredelitvi, ne da se izmeriti, vsakič ima drugačno temperaturo, temperament.
Izmuzljiv je, spolzek, neoprijemljiv...
Skratka - nehvaležen objekt znanstvenega proučevanja.
Vsak znanstvenik obupa nad njim. Ker nobena analiza ne velja za dolgo, ne more ga secirati, vsi opisi pa so le začasne veljave. Nepredvidljiv, neopisljiv.
On je zrcalo in odmev, jek in kladivo sveta.
Je vse in nič.
Zato vsak najde svoje sanje v njem.
Vsak najde svojo vizijo v njem. Svoje izpolnjenje. Vsi ga imajo radi, a nihče ne bi živel z njim.
Ljubijo ga, a ljubezni mu ne morejo dati.
Ker umetnik ne ve, kaj bi s človeško ljubeznijo. Kaj bi s človeškim bitjem, nasploh. Če je Drug ob njem, ne ve, zakaj mu je sploh potreben.
Ko je ob tebi, imaš občutek, da je odsoten. Ko ga ni, čutiš, da je s tabo, da sta v duhu povezana.
Včasih se ti zdi, da ti je tuj, drugič ga začutiš bolj kot sebe.
Tako tudi umetnik dojema Druge.
Daje ljubezen, pa je nihče ne prepozna.
Znanca se ne bo razveselil, z neznancem pa bo naredil plesno točko, zaigral skladbo.
Potepal se bo z njim ves popoldan, prečul noč v zaprašenem kotu odsluženega bifeja ob cesti.
Domačim se bo izmikal, občasno pa na njih obvisel kot namočena cunja.
Ja , vsi smo nekaki umetniki – magari božji otroci.
