Stojte skupaj, a ne preblizu;
Ker stebri svetišča stojijo ločeno
In hrast in cipesa ne rasteta drug drugemu v senci.
Halil Gibran, prerok
Ne ljubi Mesečeve hčere,
in zapri okna ponoči,
da te ne obišče in
v skušnjavo spravi, dotike svoje
razpostre po mehki postelji.
Ne sledi Mesecu in
Mesečeve hčere ne ljubi.
Njena ljubezen
je stkana iz mesečevih men
Začarani lepoti in
varljivosti plesa svetlobe in sence
ne sledi v ogolelih brezovih krošnjah.
Ne ljubi Mesečeve hčere,
ker te njena igra
z zapeljivim plesom svetlobe in sence
po mračnih zakotjih
ne pripelje nikamor …
ali v globine večne,
kjer se goste vile in vilini.
A če se odločiš, spremljevalec
večne biti Mesečeve hčere,
odpri okna ob polnem mesecu.
Sprijazni se z usodo,
da samo tvoja nikoli ne bo.
Z rojevanjem novega dneva iz
postelje tvoje se bo izgubila.
Ne ljubi Mesečeve hčere.
* * *
V sobi
na mizi
pozabljeno
skodelico kave
samo
še Mesec
s svojo svetlobo
snubi
* * *
Popotnik,
si spakiral kovčke in
toploto našega prijateljstva?
Neodvrnljivo potovane
je zamrznil čas in
Misli.
Otožnost
je priplavala nad obzorje.
TI NE SLUTIŠ
Ti ne slutiš da
so naključna srečanja in
tvoji odhodi kakor
komet izginuli
v vesoljskem prostranstvu
pustili kaos v
mojih mislih.
* * *
Zakrpati je treba
razpoke vesolja.
Sončno bleščavo
v očesu zadržati,
ko te držim za roko
po Rimski cesti
tavati brez cilja in
po Mesečevi tirnici
z zvezdami
odplesati ples
srca.
V ČASU
V času
ki ni niti moj niti tvoj
težke besede so
visele … kakor
Damoklejev meč, utesnjena
v nedorečenosti, sanjam
potok … v
tisoč variantah,
iščem
tvoje toplo okrilje
in dolge sprehode
brez odvečnih besed.
V času
razdvojenosti
zapiram oči
a potok … ovit
v temni plašč noči
je spokojno
usnul. Takrat
si zaželim stkati mrežo
iz Mesečevih žarkov,
izgraditi Beusov
Most svetlobe k tvojim očem.
V času
osamljenosti
potok … obsijan
v sončnih žarkih, ki se
gledajo v rosi
na travnih latih
in dišeča kava, zaslajena
s kolačem iz Tivolija
budita me.
V času
urečenega srečanja
odjeke tvojih korakov
čakajo srne
a potok … naslikan
v tisočih barv
in z omamno igro svetlobe
zrcali se
v mojih očeh.
POSKUŠAM
Poskušam zaustaviti
neusmiljen čas in dneve
ki curljajo kakor pesek v peščeni uri
in vreči v daljni kot vesolja,
da ne pride do naju.
Poskušam ustaviti čas
in zamrzniti naše skup ne trenutke,
ker bo neizprosno slovo
pustilo veliko praznino
neizmerno žalost
in dneve samote.
Poskušam.
* * *
Na pogrinjku iz belih oblakov
sem golega
ob zvokih znanih melodij
poljubljala
vse noči,
ko je trepetava svetloba sveč
plesala zapeljivi ples
svetlobe in senc.
* * *
Raztrgana jutra
nestrpno in obnorelo
izginjajo
v času
domišljije.
NA IZVORU
Na izvoru reke
gledala sva svoja obrisa,
v brzicah valujočih,
ki so v diagonali
mrežeč se izginjale
in v neprekinjenem obredu
ponavljanja, znova
iz izvira.
STRAHOSPOŠTOVANJE IN LJUBEZEN
gojim do vode,
in ne vem,
ali zato,
ker si rojen
v znaku Vode,
ali zaradi
tvojih oči
ali imena,
ki ti ga je mati dala,
ali zaradi izvira Krke,
v katerem se zrcali
duša tvoja.
Strahospoštovanje in ljubezen
do vode gojim.
IZDALA TI BOM
Izdala ti bom
majhno skrivnost,
da me spreletava srh,
ko mi govoriš,
in jaz te gledam,
a pomladni vetrič
božajoč
vešče mreži bistro
gladino Krke.
Na svoji poti
skozi dolino šepajoč
Krka pripoveduje pripovedko.
* * *
v staro skrinjo
bom shranila čas
in vonj matere.
ČE POZNAŠ
Če poznaš zgodbo
Mesečevih men
na obali reke,
povedi me
v kraško jamo
pri Postojni
na majski večer,
povej mi zgodbo
o trpljenju duše
na prvi ravni
kjer sanjajo tisočletne vode Slovenije.
Prinesi steklenico vina
ptujskih kletarjev,
da nazdraviva zgodbi
Mesečevih men,
na drugi ravni,
na tretji pa
bova osedlala vrane konje
in združena
v blagem kasu
odšla v neznano.
Stojte skupaj, a ne preblizu;
Ker stebri svetišča stojijo ločeno
In hrast in cipesa ne rasteta drug drugemu v senci.
Halil Gibran, prerok
Ne ljubi Mesečeve hčere,
in zapri okna ponoči,
da te ne obišče in
v skušnjavo spravi, dotike svoje
razpostre po mehki postelji.
Ne sledi Mesecu in
Mesečeve hčere ne ljubi.
Njena ljubezen
je stkana iz mesečevih men
Začarani lepoti in
varljivosti plesa svetlobe in sence
ne sledi v ogolelih brezovih krošnjah.
Ne ljubi Mesečeve hčere,
ker te njena igra
z zapeljivim plesom svetlobe in sence
po mračnih zakotjih
ne pripelje nikamor …
ali v globine večne,
kjer se goste vile in vilini.
A če se odločiš, spremljevalec
večne biti Mesečeve hčere,
odpri okna ob polnem mesecu.
Sprijazni se z usodo,
da samo tvoja nikoli ne bo.
Z rojevanjem novega dneva iz
postelje tvoje se bo izgubila.
Ne ljubi Mesečeve hčere.
* * *
V sobi
na mizi
pozabljeno
skodelico kave
samo
še Mesec
s svojo svetlobo
snubi
* * *
Popotnik,
si spakiral kovčke in
toploto našega prijateljstva?
Neodvrnljivo potovane
je zamrznil čas in
Misli.
Otožnost
je priplavala nad obzorje.
TI NE SLUTIŠ
Ti ne slutiš da
so naključna srečanja in
tvoji odhodi kakor
komet izginuli
v vesoljskem prostranstvu
pustili kaos v
mojih mislih.
* * *
Zakrpati je treba
razpoke vesolja.
Sončno bleščavo
v očesu zadržati,
ko te držim za roko
po Rimski cesti
tavati brez cilja in
po Mesečevi tirnici
z zvezdami
odplesati ples
srca.
V ČASU
V času
ki ni niti moj niti tvoj
težke besede so
visele … kakor
Damoklejev meč, utesnjena
v nedorečenosti, sanjam
potok … v
tisoč variantah,
iščem
tvoje toplo okrilje
in dolge sprehode
brez odvečnih besed.
V času
razdvojenosti
zapiram oči
a potok … ovit
v temni plašč noči
je spokojno
usnul. Takrat
si zaželim stkati mrežo
iz Mesečevih žarkov,
izgraditi Beusov
Most svetlobe k tvojim očem.
V času
osamljenosti
potok … obsijan
v sončnih žarkih, ki se
gledajo v rosi
na travnih latih
in dišeča kava, zaslajena
s kolačem iz Tivolija
budita me.
V času
urečenega srečanja
odjeke tvojih korakov
čakajo srne
a potok … naslikan
v tisočih barv
in z omamno igro svetlobe
zrcali se
v mojih očeh.
POSKUŠAM
Poskušam zaustaviti
neusmiljen čas in dneve
ki curljajo kakor pesek v peščeni uri
in vreči v daljni kot vesolja,
da ne pride do naju.
Poskušam ustaviti čas
in zamrzniti naše skup ne trenutke,
ker bo neizprosno slovo
pustilo veliko praznino
neizmerno žalost
in dneve samote.
Poskušam.
* * *
Na pogrinjku iz belih oblakov
sem golega
ob zvokih znanih melodij
poljubljala
vse noči,
ko je trepetava svetloba sveč
plesala zapeljivi ples
svetlobe in senc.
* * *
Raztrgana jutra
nestrpno in obnorelo
izginjajo
v času
domišljije.
NA IZVORU
Na izvoru reke
gledala sva svoja obrisa,
v brzicah valujočih,
ki so v diagonali
mrežeč se izginjale
in v neprekinjenem obredu
ponavljanja, znova
iz izvira.
STRAHOSPOŠTOVANJE IN LJUBEZEN
gojim do vode,
in ne vem,
ali zato,
ker si rojen
v znaku Vode,
ali zaradi
tvojih oči
ali imena,
ki ti ga je mati dala,
ali zaradi izvira Krke,
v katerem se zrcali
duša tvoja.
Strahospoštovanje in ljubezen
do vode gojim.
IZDALA TI BOM
Izdala ti bom
majhno skrivnost,
da me spreletava srh,
ko mi govoriš,
in jaz te gledam,
a pomladni vetrič
božajoč
vešče mreži bistro
gladino Krke.
Na svoji poti
skozi dolino šepajoč
Krka pripoveduje pripovedko.
* * *
v staro skrinjo
bom shranila čas
in vonj matere.
ČE POZNAŠ
Če poznaš zgodbo
Mesečevih men
na obali reke,
povedi me
v kraško jamo
pri Postojni
na majski večer,
povej mi zgodbo
o trpljenju duše
na prvi ravni
kjer sanjajo tisočletne vode Slovenije.
Prinesi steklenico vina
ptujskih kletarjev,
da nazdraviva zgodbi
Mesečevih men,
na drugi ravni,
na tretji pa
bova osedlala vrane konje
in združena
v blagem kasu
odšla v neznano.
