»Djeci svijeta,sudjeno nije,salatu kod kuce da sije« – HJ
Prijatelj,
»Veš, kam greš?«*
Ali obstajajo tajni predali
za prijatelje?
Tebe sem
vtkala v stihe
srečanja v spomine
upanje v odvrženost.
Vse drugo je odveč!
2.
Ne rušite mojih mostov,
krhki so pontoni zamenjave,
ko Sava narašča, dviguje se, hrza …
Ne moreš je ukrotiti!
Na drugi strani obale
odzvanjajo zvonovi
s crkvenega stolpa
a dež neusmiljeno lije.
Ljudje v gruši,
premrzli,. mokri
kot brezlični kipi
stojijo in čakajo.
Črne slutnje na obzorju.
Neusmiljenost na delu.
Nori Sava,
udarja ob obale,
omiliti je ne morejo.
Čakanje je zaman!
Ne rušite mojih mostov!
3.
Prišli so neki drugi čase,
V odpadnost odhajajo ljudje
v razsulo, izselitev, v diasporo,
sanjajo o boljšem in o bleščečem
na koncu potovanja v neznano.
Velika pričakovanja,
a pečene piške ne padjao z neba.
Prilagoditve, sporazumi,
novi občaji in kultura …
Možnosti omejene.
V redkih trenutkih osamljenosti
prihajajo besede in misli,
spomini globoko vrezani
v spomin.
Nemožnost pozabe!
Toplina doma, izvorna povezanost
v spominu zamrznjena.
Zaobljube o povratkih
na stara ognjišča, pozabljajoč,
da čas ni zaveznik,
okovan s praznino v odtujenosti,
doklej pogledi sežejo.
Upi, hrepenenja, veliki načrti
in motni spomini,
ujeti v prividih.
Odpadnost in nostalgija
jemljejo davek.
4.
Ko iščem resnico,
izgubljeno v temah,
in izključujem zmede
in sanjajoče
zamračene misli,
brezumnih srečanj,
sončnih osevov,
naletov nezvestob
in otožnih
mesečevih men.
Izhodišča nemira,
ko sledim pravilom nedoslednosti,
smiselnih pozab
v nepregledni zapletenosti občutkov
in nerazumnih strahov
iz minulih časov
sem naletela
na kraljestvo senc
v dišečih krošnjah
cvetočih kostanjev
v aleji vzdihov
ki jo samo mesec,
stari slepar,
s sleparijo vara
in z migetavo svetlobo
izhoda iz teme
v igri skrivačev
slepila ustvarja.
Preteklost v očesu.
Ljubezen in teme
v aleji vzdihov.
Resnica!?
v nesmislu prebiva.
* bosanski pozdrav pri srečanju namesto zdravo ali dober dan
Prevod: Marjan Pungartnik
1.
»Djeci svijeta,sudjeno nije,salatu kod kuce da sije« – HJ
Prijatelj,
»Veš, kam greš?«*
Ali obstajajo tajni predali
za prijatelje?
Tebe sem
vtkala v stihe
srečanja v spomine
upanje v odvrženost.
Vse drugo je odveč!
2.
Ne rušite mojih mostov,
krhki so pontoni zamenjave,
ko Sava narašča, dviguje se, hrza …
Ne moreš je ukrotiti!
Na drugi strani obale
odzvanjajo zvonovi
s crkvenega stolpa
a dež neusmiljeno lije.
Ljudje v gruši,
premrzli,. mokri
kot brezlični kipi
stojijo in čakajo.
Črne slutnje na obzorju.
Neusmiljenost na delu.
Nori Sava,
udarja ob obale,
omiliti je ne morejo.
Čakanje je zaman!
Ne rušite mojih mostov!
3.
Prišli so neki drugi čase,
V odpadnost odhajajo ljudje
v razsulo, izselitev, v diasporo,
sanjajo o boljšem in o bleščečem
na koncu potovanja v neznano.
Velika pričakovanja,
a pečene piške ne padjao z neba.
Prilagoditve, sporazumi,
novi občaji in kultura …
Možnosti omejene.
V redkih trenutkih osamljenosti
prihajajo besede in misli,
spomini globoko vrezani
v spomin.
Nemožnost pozabe!
Toplina doma, izvorna povezanost
v spominu zamrznjena.
Zaobljube o povratkih
na stara ognjišča, pozabljajoč,
da čas ni zaveznik,
okovan s praznino v odtujenosti,
doklej pogledi sežejo.
Upi, hrepenenja, veliki načrti
in motni spomini,
ujeti v prividih.
Odpadnost in nostalgija
jemljejo davek.
4.
Ko iščem resnico,
izgubljeno v temah,
in izključujem zmede
in sanjajoče
zamračene misli,
brezumnih srečanj,
sončnih osevov,
naletov nezvestob
in otožnih
mesečevih men.
Izhodišča nemira,
ko sledim pravilom nedoslednosti,
smiselnih pozab
v nepregledni zapletenosti občutkov
in nerazumnih strahov
iz minulih časov
sem naletela
na kraljestvo senc
v dišečih krošnjah
cvetočih kostanjev
v aleji vzdihov
ki jo samo mesec,
stari slepar,
s sleparijo vara
in z migetavo svetlobo
izhoda iz teme
v igri skrivačev
slepila ustvarja.
Preteklost v očesu.
Ljubezen in teme
v aleji vzdihov.
Resnica!?
v nesmislu prebiva.
* bosanski pozdrav pri srečanju namesto zdravo ali dober dan
