Jožef Rožar je bil postavljen na svet nekega temnega četrtka popoldne po težkem porodu kot prvi in edini otrok ( in hkrati kot prvi in edini sin ) Rožarjevih.
Posebno rad je imel Rožar svojo mamo, saj je slovela kot mati po tem, da se je vedla do svojega sina res kakor mati. Najbrž je mali sin to čutil, ker je kakor iz hvaležnosti svojo prvo besedo, ki jo je v svojem življenju dal od sebe, izustil jasno in lepo: mati.
Na svoji materi je Rožar vse življenje zelo visel. Enako se je godilo njegovi materi, pomenil ji je vse.
Rožarjeva otroška leta na domači vasi so bila ravno tako brezpomembna kakor njegovo poznejše življenje ravno tam. Njegovo življenje mu je bilo predpisano: ravnali so z njim kakor s človekom. S šestimi leti je prišel v šolo in ostal tam tako dolgo, da je dosegel od države zahtevana šolska leta in nobene minute več. Niti trenutka. Nikoli se ni bolj trudil kakor je bilo potrebno, kar so potrjevala njegova, lahko rečemo, povprečna spričevala ob koncu vsakega šolskega leta. Nikoli ni kazal posebnega zanimanja za kakšno stroko, edino v svojih prvih letih se je resno trudil, da bi se pošteno, kakor rečemo, naučil brati. ( Nadučitelj, ki ga je poučeval, je rad slišal, da vsaj eden iz njegovega krdela glasno in razločno, čeprav ne preveč lepo, bere. ) Branja, računstva in pisanja so ga naučili im več res nihče ni od njega zahteval.
Po obvezni šoli je oče zahteval od svojega sina, da se nauči krušnega poklica, da mu ne bi segal še v naslednjih letih v žep.
Ker se je Rožar pri nedeljskem kuhanju v veliki kuhinji svoje ljube matere izvrstno izkazal, ga je oče poslal k v vasi znanemu mizarju.
Bil je tam in sploh v vsem svojem življenju tako brezpogojno brez pomena, da ga je mojster zamenjal s stranko, kljub temu se je izkazal pri delu razumen in še kar spreten. Sicer pa je bil kratkih prstov in dolgih nog. Njegova poznejša in z leti počasi razvijajoča se spretnost v rokodelstvu je bila zvita ko ovnov rog.
Tukaj pa ni mesto in tukaj ne utegnemo, da bi opisovali iz njegovega brezbarvnega življenja en dan ali celo cela desetletja, kvečjemu se lahko kratko dotaknemo nekaterih nepomembnih reči iz njegovega nepomembnega življenja.
Bilo je vedno bolj zgodaj, kakor je mislil. In zato je imel preteklost za izgubljeno.
Rožar v svojih štiridesetih, v vsakem oziru zdravih letih, nikoli ni bil pri zdravniku, pri mazaču ali pri ranocelniku.
Rožar ni bil kompliciran človek. Odkar ni več polegal nag ali v mokre plenice povit cmeroč se okoli, je vedno nosil okrog prsi in nog plapolajočo obleko. Kljub scefrani vrvi, ki jo je nosil zavezano okrog trebuha in hrbta, je plapolala njegova obleka tako rekoč na njem.
Nikoli se ni obogatil z revno zapuščino umrlih iz kroga bližnjih sorodnikov.
Očetove kazni v njegovi mladosti in še prej, v otroških letih, mu sploh niso škodovale ali pa samo malo, ker jih je imel vedno kot sredstvo za utrditev in jih je kot takšne čutil. Slastne krike bolečin je bilo mogoče izvabiti iz ust drugih sinov, on sam ni dal nič na otroško- otročje mučeniške himne.
V zrelejših letih je bila njegova neomejena moč v vsakovečernih pogovorih z zelo starimi in precej trepetajočimi ženskami iz bližnjega sosedstva. Govor je bil o Bogu in o ostalih ljudeh. Včasih so ga prekinili globoki vzdihljaji kakšne stare ženske.
Kakor dolgo so se mogli spominjati, se je Rožar vozil na šklepetajočem in napol zrjavelem kolesu po lepi pokrajini.
»Uporaba tiskarskega črnila na belem papirju« je bil spis, ki ga je nekoč izrezal iz nekega že takrat zastarelega strokovnega časopisa, da bi ga pozneje vedno in vedno spet bral z velikim veseljem in tudi z velikim zadoščenjem.
Razen enega vsebine polnega stavka (»Smrt bo še vse ljudi preživela.«) ni dal nikoli nič in nič omembe vrednega od sebe. Neki nad mislijo do pisanja začudeni sosed je vrgel domislico na papir in položil list v svojo črvivo nočno omarico, kjer ga je našel kmalu po njegovi smrti najstarejši sin in ki ga je župnik pri razuzdanih pogrebnih svečanostih med bučnim ploskanjem dal citirati in ponoviti množici, ki je niso mogli več zadrževati.
(Politično ali sumljivo Rožar nikoli ni deloval.)
Rožarjevo življenje bi se končalo izredno prazno in neprijetno dolgočasno, če se ne bi ravno mesec pred njegovim enainštiridesetim rojstnim dnevom pripetilo to in ono.
Ko je prišel zvečer (točno en mesec pred svojim enainštiridesetim rojstnim dnevom) domov, je stalo »mnogo policije« pred njegovimi zaprtimi hišnimi vrati. Že od daleč, Rožar je sedel še na svojem kolesu, mu je zavpil eden prišlih biričev, da čakajo nanj že dolge pol ure. Na Rožarjev odgovor, da o tem prav nič ne ve, mu je zavpil drugi uniformirani mož, ki se je Rožarju zdel kostimiran, v obraz, da jih to ne zanima. Da jih to nič ne zanima, prav nič. Rožar je mislil, da lahko iz teh besed razbere njihovo notranjo enotnost, ki mu kot osebi lahko samo škoduje. In bil je bolj ustrahovan kakor kdaj poprej. Komaj je slutil, zakaj so bili tu.
Najprej je mislil na ono malo nesrečo s kolesom, ki jo je pred leti nehote povzročil v bližini zloglasne gostilne, ampak rekel si je, da so ga zaradi te malenkosti že pred leti hudo po paragrafu in mu zaradi tega zdaj nič več ne morejo. Vsaj upal je, da se v tem ne moti preveč.
Potem so iztrgali Rožarja iz njegovega premišljevanja in iz tihega strahu. Neki stražnik ga je neprijazno vprašal, če jim ne bo odprl vrat in jih spremil v hišo, nakar je Rožar, že vidno razburjen, odgovoril, da mu bodo vendar dovolili, da nasloni svoje kolo na hišno steno. Nosilec uniforme ga je poučil, naj tega ne dela, ker bi kolo moglo njegovemu lepemu zidu le škodovati.
Ko je Rožar odprl vrata v svojo hišo kakor s ponarejenim ključem, so ga stražarji naravnost porinili v notranjost daleč razvejane hiše.
V kuhinji so ga, milo rečeno, nemilo porivali sem in tja in ga neprijazno vprašali, kje je bil dan poprej ob enakem času, kako dolgo je bil tam in zakaj in in in. Rožar ni odgovoril, ker res ni vedel, kaj mu hočejo, nakar je tako imenovana oblast začela brskati v njegovih omarah, v mizah, v skrinjah, v oknih in povsod drugod, torej po njegovem premoženju.
V neki omari je našel začuden birič velike vile in v neki drugi omari drug presenečen uniformiranec nabit revolver. Rožarja so kratko malo ustrelili.
Potem so šli, ne da bi dvignili svoje umazane kape pred mrtvim.
Pravzaprav bi morali napraviti videz, da gre za samomor.
Jožef Rožar je bil postavljen na svet nekega temnega četrtka popoldne po težkem porodu kot prvi in edini otrok ( in hkrati kot prvi in edini sin ) Rožarjevih.
Posebno rad je imel Rožar svojo mamo, saj je slovela kot mati po tem, da se je vedla do svojega sina res kakor mati. Najbrž je mali sin to čutil, ker je kakor iz hvaležnosti svojo prvo besedo, ki jo je v svojem življenju dal od sebe, izustil jasno in lepo: mati.
Na svoji materi je Rožar vse življenje zelo visel. Enako se je godilo njegovi materi, pomenil ji je vse.
Rožarjeva otroška leta na domači vasi so bila ravno tako brezpomembna kakor njegovo poznejše življenje ravno tam. Njegovo življenje mu je bilo predpisano: ravnali so z njim kakor s človekom. S šestimi leti je prišel v šolo in ostal tam tako dolgo, da je dosegel od države zahtevana šolska leta in nobene minute več. Niti trenutka. Nikoli se ni bolj trudil kakor je bilo potrebno, kar so potrjevala njegova, lahko rečemo, povprečna spričevala ob koncu vsakega šolskega leta. Nikoli ni kazal posebnega zanimanja za kakšno stroko, edino v svojih prvih letih se je resno trudil, da bi se pošteno, kakor rečemo, naučil brati. ( Nadučitelj, ki ga je poučeval, je rad slišal, da vsaj eden iz njegovega krdela glasno in razločno, čeprav ne preveč lepo, bere. ) Branja, računstva in pisanja so ga naučili im več res nihče ni od njega zahteval.
Po obvezni šoli je oče zahteval od svojega sina, da se nauči krušnega poklica, da mu ne bi segal še v naslednjih letih v žep.
Ker se je Rožar pri nedeljskem kuhanju v veliki kuhinji svoje ljube matere izvrstno izkazal, ga je oče poslal k v vasi znanemu mizarju.
Bil je tam in sploh v vsem svojem življenju tako brezpogojno brez pomena, da ga je mojster zamenjal s stranko, kljub temu se je izkazal pri delu razumen in še kar spreten. Sicer pa je bil kratkih prstov in dolgih nog. Njegova poznejša in z leti počasi razvijajoča se spretnost v rokodelstvu je bila zvita ko ovnov rog.
Tukaj pa ni mesto in tukaj ne utegnemo, da bi opisovali iz njegovega brezbarvnega življenja en dan ali celo cela desetletja, kvečjemu se lahko kratko dotaknemo nekaterih nepomembnih reči iz njegovega nepomembnega življenja.
Bilo je vedno bolj zgodaj, kakor je mislil. In zato je imel preteklost za izgubljeno.
Rožar v svojih štiridesetih, v vsakem oziru zdravih letih, nikoli ni bil pri zdravniku, pri mazaču ali pri ranocelniku.
Rožar ni bil kompliciran človek. Odkar ni več polegal nag ali v mokre plenice povit cmeroč se okoli, je vedno nosil okrog prsi in nog plapolajočo obleko. Kljub scefrani vrvi, ki jo je nosil zavezano okrog trebuha in hrbta, je plapolala njegova obleka tako rekoč na njem.
Nikoli se ni obogatil z revno zapuščino umrlih iz kroga bližnjih sorodnikov.
Očetove kazni v njegovi mladosti in še prej, v otroških letih, mu sploh niso škodovale ali pa samo malo, ker jih je imel vedno kot sredstvo za utrditev in jih je kot takšne čutil. Slastne krike bolečin je bilo mogoče izvabiti iz ust drugih sinov, on sam ni dal nič na otroško- otročje mučeniške himne.
V zrelejših letih je bila njegova neomejena moč v vsakovečernih pogovorih z zelo starimi in precej trepetajočimi ženskami iz bližnjega sosedstva. Govor je bil o Bogu in o ostalih ljudeh. Včasih so ga prekinili globoki vzdihljaji kakšne stare ženske.
Kakor dolgo so se mogli spominjati, se je Rožar vozil na šklepetajočem in napol zrjavelem kolesu po lepi pokrajini.
»Uporaba tiskarskega črnila na belem papirju« je bil spis, ki ga je nekoč izrezal iz nekega že takrat zastarelega strokovnega časopisa, da bi ga pozneje vedno in vedno spet bral z velikim veseljem in tudi z velikim zadoščenjem.
Razen enega vsebine polnega stavka (»Smrt bo še vse ljudi preživela.«) ni dal nikoli nič in nič omembe vrednega od sebe. Neki nad mislijo do pisanja začudeni sosed je vrgel domislico na papir in položil list v svojo črvivo nočno omarico, kjer ga je našel kmalu po njegovi smrti najstarejši sin in ki ga je župnik pri razuzdanih pogrebnih svečanostih med bučnim ploskanjem dal citirati in ponoviti množici, ki je niso mogli več zadrževati.
(Politično ali sumljivo Rožar nikoli ni deloval.)
Rožarjevo življenje bi se končalo izredno prazno in neprijetno dolgočasno, če se ne bi ravno mesec pred njegovim enainštiridesetim rojstnim dnevom pripetilo to in ono.
Ko je prišel zvečer (točno en mesec pred svojim enainštiridesetim rojstnim dnevom) domov, je stalo »mnogo policije« pred njegovimi zaprtimi hišnimi vrati. Že od daleč, Rožar je sedel še na svojem kolesu, mu je zavpil eden prišlih biričev, da čakajo nanj že dolge pol ure. Na Rožarjev odgovor, da o tem prav nič ne ve, mu je zavpil drugi uniformirani mož, ki se je Rožarju zdel kostimiran, v obraz, da jih to ne zanima. Da jih to nič ne zanima, prav nič. Rožar je mislil, da lahko iz teh besed razbere njihovo notranjo enotnost, ki mu kot osebi lahko samo škoduje. In bil je bolj ustrahovan kakor kdaj poprej. Komaj je slutil, zakaj so bili tu.
Najprej je mislil na ono malo nesrečo s kolesom, ki jo je pred leti nehote povzročil v bližini zloglasne gostilne, ampak rekel si je, da so ga zaradi te malenkosti že pred leti hudo po paragrafu in mu zaradi tega zdaj nič več ne morejo. Vsaj upal je, da se v tem ne moti preveč.
Potem so iztrgali Rožarja iz njegovega premišljevanja in iz tihega strahu. Neki stražnik ga je neprijazno vprašal, če jim ne bo odprl vrat in jih spremil v hišo, nakar je Rožar, že vidno razburjen, odgovoril, da mu bodo vendar dovolili, da nasloni svoje kolo na hišno steno. Nosilec uniforme ga je poučil, naj tega ne dela, ker bi kolo moglo njegovemu lepemu zidu le škodovati.
Ko je Rožar odprl vrata v svojo hišo kakor s ponarejenim ključem, so ga stražarji naravnost porinili v notranjost daleč razvejane hiše.
V kuhinji so ga, milo rečeno, nemilo porivali sem in tja in ga neprijazno vprašali, kje je bil dan poprej ob enakem času, kako dolgo je bil tam in zakaj in in in. Rožar ni odgovoril, ker res ni vedel, kaj mu hočejo, nakar je tako imenovana oblast začela brskati v njegovih omarah, v mizah, v skrinjah, v oknih in povsod drugod, torej po njegovem premoženju.
V neki omari je našel začuden birič velike vile in v neki drugi omari drug presenečen uniformiranec nabit revolver. Rožarja so kratko malo ustrelili.
Potem so šli, ne da bi dvignili svoje umazane kape pred mrtvim.
Pravzaprav bi morali napraviti videz, da gre za samomor.
