Pri pisanju me zanima brezčasnost. Ob tej programatični misli me vselej začudi le nehotena asociacija: ponavljajoča se slika preproste in estetske ročne ure v moji glavi. Seveda mi poleg tega pride na misel znamka. Morda mi pravi lastna, notranja instanca, da takšno skoraj klasično stanje ni mogoče, ker si ga ni mogoče zamišljati.
Brezčasnost je zame tisto stanje, ki shaja brez tehnike in njenih pomožnih sredstev. Konkretno in na primer mislim s tem roman, ki je lahko epski brez opisovanja in vpeljave motornih vozil, telefonov in seveda tudi ur. Mislim torej na roman, ki pripoveduje o življenju, o strahovih, o občutjih, o upanjih in morda o razočaranjih, ki pa ni nikoli odvisen od tako imenovanih modernih dosežkov.
Franz Kafka se je precej približal tej predstavi v »Gradu«, pravzaprav ji je bil »pravljično blizu«, če pomislimo na njegov »globoki sneg«, na »najšibkejši žarek luči« in na »slamnjačo«. Na žalost celo Kafka preseže ta prostor s svojim vprašanjem: »Kaj, tudi telefon je bil v tej vaški krčmi?« Kakor da bi natančno vedel, kakšne neprilike povzroča literaturi, seveda ne sprašuje samo retorično po tem značilnem predmetu in nam o gostilni še ironično pove: »Bila je odlično opremljena.« (Kdo bi lahko spričo te vpleljave tehnike v svetovno literaturo še resno trdil, da je bil Franz Kafka brez humorja. Ta pisatelj je tudi na mnogih drugih mestih v pisanje vključil tehniko. Dal ji je svoje mesto. Kdo ne bi ob tem pomislil na »Aeroplane v Brescii« in predvsem na okrutno tehniko v »Kazenski koloniji«. Minuciozno in vizionarsko secirano... Da, vizionarsko! Videno ali nasprotno s strahom pričakovano na začetku prejšnjega stoletja, izpeljano dvajset, trideset let kasneje.)
Franz Kafka je prvi odločilni pisatelj, ki je tehniki dal prostor. In ponovno bi se lahko vrnil k pojmu, ki označuje brezčasnost, h klasiki, glede na to, da bi tehniko lahko še bolj natančno razdelili na klasično in na moderno. Kafka je – dobro zavedajoč se – vpeljal citate moderne tehnike. Klasična tehnika se je razširila davno pred mojstrom iz Prage. Prvi, ki je pisal o kolesu, je v literaturo dejansko vplejal nekaj novega.
Dolgo pred literaturo je bila na svetu tehnika. V prvotnem pomenu besede dela vsakega uporabnika za umetnika, za umetnika obrti, ki določeno vsoto pravil pripelje v takšni meri do cilja, da dobijo smisel in življenje v običajnem pomenu olajšajo.
Določen postopek ali metoda lahko vplivata na uporabo, ki kar sama od sebe sproži vzklik, da je tehnika čudo ali pa njeno nasprotje, namreč bojazen pred nevarnostmi. Da bi tendenčno prišli v pozitivno smer, bo nujno potrebna absolutna uporaba trikov. Kakšna paralela s pisanjem, bi lahko pomislili. Doseganje posebnih rezultatov terja – tako tukaj kakor tam! – pravilno izvajanje veščine.
Vendar pa tehnika potrebuje prostor, da lahko eksistira. Ta že obstaja ali pa ga je treba ustvariti. Postavlja se torej fizično ali filozofsko vprašanje, pri čemer meni – in to naj omenim samo mimogrede – bolj odgovarja razmišljujoče oziroma tisto, ki obravnava bit.
Pred prostorom in njegovo prvobitnostjo – odvisno od načina gledanja – je lahko obstajala praznina, neizpolnjeno na sebi, če se poslužimo filozofije. In po nastanku nekaj obsežnega z določeno zamejitvijo ne oziraje se na to, ali je napolnjeno z vsebino ali ne.
Tu nastaja priložnost in možnost, da tehniko naravnost vsadimo v prostor. Kar same od sebe se mi ponujajo nekatere besede: Ne brez razloga manevrski prostor. Tudi vmesni prostor vedno ostaja. (Nepredstavljivo, da bi bil svet brez teh prostorov!) In naenkrat se znajdeš sredi raziskovanja vesoljskega prostora – v dobesednem, literarnem pomenu. Ustvariš si neko prostorskost, ki ti dobro dene.
Če se zdaj spomnim brezčasnosti, moram ugotoviti, da danes ni več mogoče definirati prostora brez časa. Čas brez prostora je že zdavnaj skupaj z neko slavno formulo (za vedno?) naredil zavoj v vesolju, pri čemer mi ni znana forma ukrivljenosti. Brezdvomno bi bilo zanimivo vedeti, kako se čas krivi v prostoru. Razen tega nas radovednost vodi še dlje. Nadaljnje možnosti za razmišljanje se odpirajo z vprašanjem, ali naredi čas svoj zavoj v manevrskem prostoru ali v vmesnem prostoru. V trenutku se domislim številnih osenčitev teh opcij. Pravi užitek bi bil, razmišljati o času v prostoru. In to bi bila, pošteno povedano, miselna hoja brez poroštva. Pot bi bila mogoča, le cilj bi ostajal neznan ali sploh nedosegljiv.
Na tej točki se v najboljšem primeru počasi prične literatura. Po takšnih poteh se polagoma podajamo v »Kazensko kolonijo«. Prepričan sem, da tja nikakor ni mogoče prispeti z načrtom v roki. V tem prostoru ni več nobenih kažipotov. Kdo neki bi jih sploh kdajkoli postavil in kdo našel. Edino raziskovalec prostorov, zagotovo ne Kafkov nedosegljivi in neposnemljivi zemljemerec. Razdalja do tega kažipota bi bila v vsakem merilu večkratno dlje (ne daljša) kakor od gostilne do »Gradu«. (»Grad« je hkrati ključna beseda na razcepu, na katerem jezik ne igra več nobene vloge. Tukaj se misli spuščajo tako globoko, da ne potrebujejo nobene artikulacije. Mogoče jih je občutiti ali skoraj občutiti in morda samo dobrodejno.)
Vendar pa to stanje ni nekaj zaželenega. Prostor bi bil tako napolnjen, da za literaturo ne bi ostalo nobenega kotička. Nič ali ničesar. Literatura pa živi od manevrskih ali vmesnih prostorov. (V tem smislu je bil Franz Kafka eden največjih raziskovalcev vmesnih prostorov in razen tega ali poleg tega obstajajo tudi raziskovalci manevrskih prostorov; tudi zemljemercev in pomočnikov pri pobegih ne smemo povsem pozabiti.)
Z eno od teh kategorij bi bil rad v sorodu. Zahteva po najvišji bi bila predrznost, do najgloblje (ne najnižje) nikakor ne čutim pripadnosti, ker so za kaj takšnega moje naklade malce preskromne.
Vendar pa ima zagotovo sleherni razred svoja lastna načela poštenja pri celokupnosti svojih pismenih izrazov, to pomeni, da je na voljo celoten razum. V ožjem pomenu gre za lepega duha, če se smem izraziti malce klasično. Poleg tega so pred časi oblikovali samostalnik, ki je zaobsegal vse, ki pa – vsaj meni – še danes ne zveni staromodno. (Enako dobro ga lahko izgovorim kot zapišem in ga ne zatajim. Nič manj tudi ne podpiram svojih pridevnikov in glagolov. Niti tega ni bi mogel reči, kateri so mi ljubši.)
Celotna ljubezen do besed in Besed pa ostaja skrita, če človeku – tako ali drugače – manjka tehnika. O tehniki, ki nekoga naredi za umetnika v današnjem pomenu, tu ne bi zgubljal besed. Pač pa o pripomočkih, ki so potrebni.
Moj veliki literarni svetnik je popisoval zvezek za zvezkom. Za svoje vplivno pisanje ni potreboval veliko moderne tehnike. Človeka, kakršen je bil on, bi verjetno odbila. Nepredstavljivo je udarjajoče ropotanje nekega tako imenovanega pisalnega stroja v njegovih nočeh. Kako bi lahko na takšen način nastala čez noč neka »Sodba«. Pred koncem bi jo stroj že tisočkrat naravnost razbil.
Obstaja še veliko raziskovalcev manevrskih prostorov, ki si jih ne morem predstavljati čepečih poleg tako imenovanih strojev. Takšna misel bi bila nespoštljiva. (Tako zame ne bi bil nikoli predstavljiv poleg stroja občutljivi avtor Valentina Sorgerja!) Za pisalnimi stroji sedijo kvečjemu pomočniki pri pobegih, ki namesto pokrajinskih prostorov raje ustvarjajo harmonične fantazijske jame.
Kaj pa jaz sam? Na koncu moje poti sme obstajati in čakati tehnika. Tam jo tudi neobhodno potrebujem. Prej pa bi bila brez funkcije ali enostavno na napačnem mestu.
Rad se spominjam, s kakšno vnemo sem pred približno petindvajsetimi leti uporabljal pisalne stroje s kroglasto glavo. Prvič si lahko na papirju pokazal, kdaj si mislil normalno ali kurzivno. Na začetku se mi je zdel sleherni nastajajoči tekst temeljen, tako mlad sem bil. Napredek v enem delu tehnike je vplival na drugega. Še danes rad postavljam dele teksta v kurzivno stanje. Ta možnost je kakor nekakšno olajšanje.
Od moje naslednje revolucije še ni minilo veliko časa. Dolga leta sem v svojem prostoru zavestno zavračal uporabo elektronskih aparatov, ki obdelujejo tekst. Zdaj pa prepričano uporabljam laptop, ko sem neki zgodbi prišel do konca.
Pišem – »kakor že od nekdaj« - najprej črnobelo ali zelenobelo na papir, da se domislice lažje prelivajo skozi črnilo in da ne moti kakšen šum. Nazadnje pa mi pridejo prav možnosti programa. Svojo zgodbo lahko dobesedno predelam, obdelam, jo v kakršnikoli obliki iztisnem, spravim, nekatere dele lahko izbrišem ali označim, lahko mislim kurzivno ali poudarjeno in se resnično veselim sleherne na novo odkrite virtualnosti kakor otrok. V tem smislu lahko tehniki zapojem samo himno.
Če se nato na podlagi tehničnih možnosti predajam neki določeni brezčasnosti, za sedanjost ne more nič bolj vsiljivo poskrbeti kakor telefon, ki zazvoni.
Pri pisanju me zanima brezčasnost. Ob tej programatični misli me vselej začudi le nehotena asociacija: ponavljajoča se slika preproste in estetske ročne ure v moji glavi. Seveda mi poleg tega pride na misel znamka. Morda mi pravi lastna, notranja instanca, da takšno skoraj klasično stanje ni mogoče, ker si ga ni mogoče zamišljati.
Brezčasnost je zame tisto stanje, ki shaja brez tehnike in njenih pomožnih sredstev. Konkretno in na primer mislim s tem roman, ki je lahko epski brez opisovanja in vpeljave motornih vozil, telefonov in seveda tudi ur. Mislim torej na roman, ki pripoveduje o življenju, o strahovih, o občutjih, o upanjih in morda o razočaranjih, ki pa ni nikoli odvisen od tako imenovanih modernih dosežkov.
Franz Kafka se je precej približal tej predstavi v »Gradu«, pravzaprav ji je bil »pravljično blizu«, če pomislimo na njegov »globoki sneg«, na »najšibkejši žarek luči« in na »slamnjačo«. Na žalost celo Kafka preseže ta prostor s svojim vprašanjem: »Kaj, tudi telefon je bil v tej vaški krčmi?« Kakor da bi natančno vedel, kakšne neprilike povzroča literaturi, seveda ne sprašuje samo retorično po tem značilnem predmetu in nam o gostilni še ironično pove: »Bila je odlično opremljena.« (Kdo bi lahko spričo te vpleljave tehnike v svetovno literaturo še resno trdil, da je bil Franz Kafka brez humorja. Ta pisatelj je tudi na mnogih drugih mestih v pisanje vključil tehniko. Dal ji je svoje mesto. Kdo ne bi ob tem pomislil na »Aeroplane v Brescii« in predvsem na okrutno tehniko v »Kazenski koloniji«. Minuciozno in vizionarsko secirano... Da, vizionarsko! Videno ali nasprotno s strahom pričakovano na začetku prejšnjega stoletja, izpeljano dvajset, trideset let kasneje.)
Franz Kafka je prvi odločilni pisatelj, ki je tehniki dal prostor. In ponovno bi se lahko vrnil k pojmu, ki označuje brezčasnost, h klasiki, glede na to, da bi tehniko lahko še bolj natančno razdelili na klasično in na moderno. Kafka je – dobro zavedajoč se – vpeljal citate moderne tehnike. Klasična tehnika se je razširila davno pred mojstrom iz Prage. Prvi, ki je pisal o kolesu, je v literaturo dejansko vplejal nekaj novega.
Dolgo pred literaturo je bila na svetu tehnika. V prvotnem pomenu besede dela vsakega uporabnika za umetnika, za umetnika obrti, ki določeno vsoto pravil pripelje v takšni meri do cilja, da dobijo smisel in življenje v običajnem pomenu olajšajo.
Določen postopek ali metoda lahko vplivata na uporabo, ki kar sama od sebe sproži vzklik, da je tehnika čudo ali pa njeno nasprotje, namreč bojazen pred nevarnostmi. Da bi tendenčno prišli v pozitivno smer, bo nujno potrebna absolutna uporaba trikov. Kakšna paralela s pisanjem, bi lahko pomislili. Doseganje posebnih rezultatov terja – tako tukaj kakor tam! – pravilno izvajanje veščine.
Vendar pa tehnika potrebuje prostor, da lahko eksistira. Ta že obstaja ali pa ga je treba ustvariti. Postavlja se torej fizično ali filozofsko vprašanje, pri čemer meni – in to naj omenim samo mimogrede – bolj odgovarja razmišljujoče oziroma tisto, ki obravnava bit.
Pred prostorom in njegovo prvobitnostjo – odvisno od načina gledanja – je lahko obstajala praznina, neizpolnjeno na sebi, če se poslužimo filozofije. In po nastanku nekaj obsežnega z določeno zamejitvijo ne oziraje se na to, ali je napolnjeno z vsebino ali ne.
Tu nastaja priložnost in možnost, da tehniko naravnost vsadimo v prostor. Kar same od sebe se mi ponujajo nekatere besede: Ne brez razloga manevrski prostor. Tudi vmesni prostor vedno ostaja. (Nepredstavljivo, da bi bil svet brez teh prostorov!) In naenkrat se znajdeš sredi raziskovanja vesoljskega prostora – v dobesednem, literarnem pomenu. Ustvariš si neko prostorskost, ki ti dobro dene.
Če se zdaj spomnim brezčasnosti, moram ugotoviti, da danes ni več mogoče definirati prostora brez časa. Čas brez prostora je že zdavnaj skupaj z neko slavno formulo (za vedno?) naredil zavoj v vesolju, pri čemer mi ni znana forma ukrivljenosti. Brezdvomno bi bilo zanimivo vedeti, kako se čas krivi v prostoru. Razen tega nas radovednost vodi še dlje. Nadaljnje možnosti za razmišljanje se odpirajo z vprašanjem, ali naredi čas svoj zavoj v manevrskem prostoru ali v vmesnem prostoru. V trenutku se domislim številnih osenčitev teh opcij. Pravi užitek bi bil, razmišljati o času v prostoru. In to bi bila, pošteno povedano, miselna hoja brez poroštva. Pot bi bila mogoča, le cilj bi ostajal neznan ali sploh nedosegljiv.
Na tej točki se v najboljšem primeru počasi prične literatura. Po takšnih poteh se polagoma podajamo v »Kazensko kolonijo«. Prepričan sem, da tja nikakor ni mogoče prispeti z načrtom v roki. V tem prostoru ni več nobenih kažipotov. Kdo neki bi jih sploh kdajkoli postavil in kdo našel. Edino raziskovalec prostorov, zagotovo ne Kafkov nedosegljivi in neposnemljivi zemljemerec. Razdalja do tega kažipota bi bila v vsakem merilu večkratno dlje (ne daljša) kakor od gostilne do »Gradu«. (»Grad« je hkrati ključna beseda na razcepu, na katerem jezik ne igra več nobene vloge. Tukaj se misli spuščajo tako globoko, da ne potrebujejo nobene artikulacije. Mogoče jih je občutiti ali skoraj občutiti in morda samo dobrodejno.)
Vendar pa to stanje ni nekaj zaželenega. Prostor bi bil tako napolnjen, da za literaturo ne bi ostalo nobenega kotička. Nič ali ničesar. Literatura pa živi od manevrskih ali vmesnih prostorov. (V tem smislu je bil Franz Kafka eden največjih raziskovalcev vmesnih prostorov in razen tega ali poleg tega obstajajo tudi raziskovalci manevrskih prostorov; tudi zemljemercev in pomočnikov pri pobegih ne smemo povsem pozabiti.)
Z eno od teh kategorij bi bil rad v sorodu. Zahteva po najvišji bi bila predrznost, do najgloblje (ne najnižje) nikakor ne čutim pripadnosti, ker so za kaj takšnega moje naklade malce preskromne.
Vendar pa ima zagotovo sleherni razred svoja lastna načela poštenja pri celokupnosti svojih pismenih izrazov, to pomeni, da je na voljo celoten razum. V ožjem pomenu gre za lepega duha, če se smem izraziti malce klasično. Poleg tega so pred časi oblikovali samostalnik, ki je zaobsegal vse, ki pa – vsaj meni – še danes ne zveni staromodno. (Enako dobro ga lahko izgovorim kot zapišem in ga ne zatajim. Nič manj tudi ne podpiram svojih pridevnikov in glagolov. Niti tega ni bi mogel reči, kateri so mi ljubši.)
Celotna ljubezen do besed in Besed pa ostaja skrita, če človeku – tako ali drugače – manjka tehnika. O tehniki, ki nekoga naredi za umetnika v današnjem pomenu, tu ne bi zgubljal besed. Pač pa o pripomočkih, ki so potrebni.
Moj veliki literarni svetnik je popisoval zvezek za zvezkom. Za svoje vplivno pisanje ni potreboval veliko moderne tehnike. Človeka, kakršen je bil on, bi verjetno odbila. Nepredstavljivo je udarjajoče ropotanje nekega tako imenovanega pisalnega stroja v njegovih nočeh. Kako bi lahko na takšen način nastala čez noč neka »Sodba«. Pred koncem bi jo stroj že tisočkrat naravnost razbil.
Obstaja še veliko raziskovalcev manevrskih prostorov, ki si jih ne morem predstavljati čepečih poleg tako imenovanih strojev. Takšna misel bi bila nespoštljiva. (Tako zame ne bi bil nikoli predstavljiv poleg stroja občutljivi avtor Valentina Sorgerja!) Za pisalnimi stroji sedijo kvečjemu pomočniki pri pobegih, ki namesto pokrajinskih prostorov raje ustvarjajo harmonične fantazijske jame.
Kaj pa jaz sam? Na koncu moje poti sme obstajati in čakati tehnika. Tam jo tudi neobhodno potrebujem. Prej pa bi bila brez funkcije ali enostavno na napačnem mestu.
Rad se spominjam, s kakšno vnemo sem pred približno petindvajsetimi leti uporabljal pisalne stroje s kroglasto glavo. Prvič si lahko na papirju pokazal, kdaj si mislil normalno ali kurzivno. Na začetku se mi je zdel sleherni nastajajoči tekst temeljen, tako mlad sem bil. Napredek v enem delu tehnike je vplival na drugega. Še danes rad postavljam dele teksta v kurzivno stanje. Ta možnost je kakor nekakšno olajšanje.
Od moje naslednje revolucije še ni minilo veliko časa. Dolga leta sem v svojem prostoru zavestno zavračal uporabo elektronskih aparatov, ki obdelujejo tekst. Zdaj pa prepričano uporabljam laptop, ko sem neki zgodbi prišel do konca.
Pišem – »kakor že od nekdaj« - najprej črnobelo ali zelenobelo na papir, da se domislice lažje prelivajo skozi črnilo in da ne moti kakšen šum. Nazadnje pa mi pridejo prav možnosti programa. Svojo zgodbo lahko dobesedno predelam, obdelam, jo v kakršnikoli obliki iztisnem, spravim, nekatere dele lahko izbrišem ali označim, lahko mislim kurzivno ali poudarjeno in se resnično veselim sleherne na novo odkrite virtualnosti kakor otrok. V tem smislu lahko tehniki zapojem samo himno.
Če se nato na podlagi tehničnih možnosti predajam neki določeni brezčasnosti, za sedanjost ne more nič bolj vsiljivo poskrbeti kakor telefon, ki zazvoni.
